Ko misli odpotujejo – 7.del

Ob srkanju čaja opaziš mesto z ogromno različnimi obrazi, neštetimi zgodbami, različnimi pogledi, neštetimi težavami, kjer se še vedno najde nasmešek za naključnega turista.

Ves dan smo preživeli s potikanjem po neznanih predelih, obiskih različnih tržnic, okušanjem sveže stisnjenih sokov in podobnimi zadevami. Vse skupaj pa smo nameravali zaključiti z obiskom tržnice na kateri so prodajali nič druga kot - kamele.

Ker po nekaj urah, še seveda nismo poznali prave poti do te tržnice, smo povprašali prvega domačina z nasmeškom na obrazu: “Ali morda veste kje bi se tukaj dalo kupiti kamelo?” Prijazen gospod je rekel, “Seveda! A smem z vami?”

In tako smo bili na poti do tržnice z neznanim domačinom, ki nas je po ogledu ogromne tržnice s stotinami kamel povabil k sebi domov. In kaj naj druga, kot sprejmeš povabilo neznanega Sudanca, oblečenega v tradicionalno belo ogrinjalo in turban?

Njegova velika družina se nas je zelo razveselila in pogostili so nas s čajem ter majhnimi prigrizki. V ozadju so zaklali tudi kozo, a ne vem, ali je bilo to zaradi nas ali je to pač vsakdanja praksa. Vsekakor je izgledalo, kot da se začenja prava veselica.

Naslednji dan smo si ogledali Meroe piramide, več kot 200km vstran od glavnega mesta. Piramide z velikimi figurami in zunanjimi reliefi levjega templja so simbol in prikaz spoštovanja do 30-ih kraljev, katere naj bi zgradilo ljudstvo Nube.

Etiopija. Male hiške in blatne ceste so naznanjale mejni prehod med Sudanom in Etiopijo. Z napolnjenimi vodnimi tanki, napumpanimi gumami in z domačinom, katerega smo pobrali na meji, smo se prikazali na carini. Le-ta je bila dejansko več kot 40km oddaljena od samega mejnega prehoda in tako nam je znanje domačinov še kako prav prišlo. Po nekaj administracijskih zadevah smo ugotovili, da nam je še nekaj manjkalo - gorivo. Povprašali smo po bencinski črpalki in poslali so nas v smeri, v kateri nič ni izgledalo kot bencinska črpalka. Morda se samo šalijo z nami? A ne, zmota. V eni izmed obcestnih “kolib” smo dobili 60 litrov goriva, brez kake črpalke. Direktno iz soda z ogromno potrpežljenja in energije. Med tem pa se je okrog nas že pojavila velika skupina ljudi, ki so nas z zanimanjem opazovali. Mi pa njih!

Pot nas je pripeljala do Gonderja. Ljudje na ulicah, še posebej otroci, so bili kar nadležni. Prosjačenje za denar, razlaganje kako je naša dolžnost, da jim damo denar in podobno, nas je kar šokiralo. Izgleda, da so leta in leta tuje pomoči pustila trajno rano na domačinih. Včasih se mi je zazdelo, da vidijo tujce, kot hodeče vreče denarja.

Iz mest smo se umaknili na veličastne višave gorovja Semien. S kempiranjem pri 5 stopinjah celzija smo začeli naše popotovanjem po etiopijskem višavju precej premraženi, a smo se kar hitro ogreli ob ognju iz evkaliptusovega lesa. Ob sebi smo imeli vodiča s svojim kalašnikom, ki nas je tudi popeljal naokoli. Zares edinstveno in visoko gorovje (nad 4500m)  je dom za veliko babunov, volkovov ter risov. Čeprav je pokrajina težno dostopna je na samem gorovju veliko vasic, med seboj povezanih s preprostimi potmi.