Po čem te Slovenci oz. svetovljani poznajo? Kaj je tisto, kar dviguje tvojo prepoznavnost?
Ljudje si me zapomnijo zaradi drugačnosti, iskrenosti, doslednosti, nepopustljivosti, zaupanja vase in trme ter neustrašnosti do dela. V glavnem vedo tudi za moj motor. In moje knjige. Ne vem, kaj dviguje mojo prepoznavnost, v to znanstveno fantastiko se nisem nikoli poglabljala.
Tvoje solo potovanje z motorjem po sedmih celinah med leti 1997 in 2002 si je prislužilo mesto v Guinnessovi knjigi rekordov 2005 in 2006. Ali nameravaš postaviti še kak rekord?
Moji 4 rekordi (ali natančneje 2 rekorda in dva dosežka, ki ju ni mogoče izboljšati ali podreti) so bili potrjeni aprila 2003. Od takrat se pojavljajo v najbolj brani knjigi na svetu, ki izide letno v 100 državah in nakladi 100 milijonov. Katere rekorde objavijo, je odvisno od lokalnih urednikov ter založnikov, ki Guinnessovo knjigo izdajajo v določeni državi. Torej to je vprašanje zanje, zakaj ne posvečajo več pozornosti domačim dosežkom, ki bi se za tako majhno nacijo kot je naša, zagotovo spodobilo, če že ne bi bilo nujno za krepitev identitete, kdo smo in kje na svetu smo med najboljšimi. Govorim seveda o rekordih Slovencev, ki so še vedno aktualni, kot so vsi moji, čeprav so stari že več kot deset let.
Sicer pa moram reči, da me o mojem imenu v svežih edicijah vedno znova opozarjajo ljudje z različnih koncev sveta. Zgodi se, da mi kdo knjigo tudi pošlje. V Ameriki se pogosto in ob različnih priložnostih »zaletavam« v izvode Guinnessove knjige, kjer v rubriki Epska potovanja piše »Benka Pulko, Ptuj, Slovenija.« Vedno znova je zanimivo in zabavno predvsem spremljati reakcije ljudi.
O novih rekordih ne razmišljam in jih ne načrtujem, sem pa zanje odprta vsak dan. Sem se že pred osvojitvijo svojih prvih zarekla ...
Kakšno je tvoje mnenje o umestitvi dosežka v to prestižno knjigo?
Zame, za pisateljico, so prestižne knjige avtorjev kot so Mark Twain, Dostojevski, Murasaki Shikibu in še koga. Guinnessova mednje ne sodi, a zanjo drži, da je knjiga rekordov nabor dosežkov izjemnih ljudi in krasna knjiga za zabavo. Da, res je prav fino je biti v njej. Če za nič drugega zato, da z otroki in mladimi z lahkoto sklepam prijateljstva.
Na kateri svoj dosežek si sama najbolj ponosna?
Na nobenega posebej. Bolj kot na dosežke sem ponosna na to, da se mi še vedno ljubi brcati, ustvarjati in dirkati naokoli. Malo me sicer mineva, ker lenoba z leti napade očitno tudi aktivne, a zaenkrat sem še vedno v pogonu.
Trenutno bivaš v ZDA. Kaj pravzaprav tam počneš?
Vsak dan sproti se trudim biti najboljša edicija same sebe. Moje življenje se kaj prida ne spreminja. Tudi, ko sem v Ameriki je moje delo podobno in v glavnem vezano na mednarodni prostor: pisanje, predavanje, urednikovanje, fotografiranje, sodelovanje v projektih itd. Nikoli nimam občutka, da kje bivam. Vedno sem v gibanju, nenehno v potovalnem zagonu, moj kovček, nahrbtnik in motor so v večni pripravljenosti, kozmetična torbica pa ni bila razpakirana že 20 let.
Ali se nameravaš vrniti/preseliti v svoj rodni Ptuj in soustvarjati aktivnejšo lokalno skupnost?
S Ptuja se pravzaprav nikoli nisem odselila. Moje stalno bivališče je še vedno, kjer sem pognala najglobljo korenino. Ptuj je moj edini dom. Dom je občutek v srcu, ne kraj. In moje soustvarjanje v lokalni skupnosti ter širšem slovenskem prostoru je aktivnejše in udarnejše od večine Slovencev, ki so neprestano doma. Vprašajte poslance, župane, organizatorje prireditev, otroških in literarnih, različne pobudnike, direktorje zdravih podjetij, delujoče v skladih Zlati Slovenci, Verjemi vase, in še koga. Pred mano niso nikoli varni ...
Razdvojena si med Slovenijo in ZDA. Kateri so še tvoji priljubljeni kotički sveta, kamor rada zahajaš?
Nisem razdvojena. Živim življenje, ki je dovolj veliko za precej več krajev kot jih nudi (pre)mala Slovenija. Če se veliko potikam še kje drugje – in res je, zadnje čase se (pre)več ustavljam v Združenih državah, a od tam je moj soprog in je to postalo nujno ter prijetno zlo – in to še ne pomeni, da ima Slovenija zaradi moje (fizične) odsotnosti kaj manj od mene. Pravzaprav me je povsod dovolj (če ne celo preveč).
Priljubljenih kotičkov imam preveč za naštevanje. Povzemam na kratko, da so razpršeni po vseh celinah in da jih obiskujem redno ter vedno. Najbolj zapostavljam severni in južni tečaj, a bom napako, upam, v kratkem popravila.
V glavnem se zadnje čase najraje zadržujem v mirnih krajih, kjer je veliko več živali kot ljudi. Kjer znajo pridelati dobro vino in kjer lahko kuham. Namesto morij so me začele zanimati reke in hribi namesto gora. Široko lečo na objektivu zadnje čase vedno raje zamenjam z makro objektivom. Ko dojameš velikost življenja, te začnejo zanimati detajli, ki to veliko, zanimivo obdobje med rojstvom in smrtjo najbolj žlahtijo.
Kakšne so tvoje izkušnje kot turistična vodnica? Kam po Sloveniji bi peljala Američana, ki še nikoli ni bil v tvoji rodni državi?
Turistična vodnica sem že dobrih 30 let. Že v prejšnjem stoletju sem z navdušenjem vlačila turiste po Ptuju. Prijatelje gostim odkar jih imam in razkazovanje krajev, v katerih se trenutno nahajam, gre vedno zraven. Iračani me obiskujejo na Ptuju, Novozelandci v Ameriki, Japonci v Ljubljani, Američane sem prejšnji mesec vodila po Hrvaški ... Temu popotniškemu vrtiljaku ni nikoli konca. Vedno pokažem svoje najljubše kotičke, ki niso nujno kričeče znamenitosti. Velikokrat so le kraji z najlepšo energijo, trgovine z najbolj srčnimi prodajalci in griči z najlepšimi sončnimi zahodi.
Enega Američana vedno vozim s seboj, tudi po Sloveniji, in o njej ve skoraj toliko kot jaz. Za vse ostale pa izbiram glede na njihove interese. V glavnem nobenemu ne prihranim izjemnih slovenskih vinskih kleti ter gradov in malo izobraževanja na temo kako držati vinski kozarec ter kako spoštljivo nazdraviti. O tem nimajo pojma. In to mi gre tako zelo na živce, da moram za to tudi kaj narediti.
Ukvarjaš se s humanitarno dejavnostjo, novinarstvom, fotografiranjem, motivacijskimi govori, pisanjem knjig, snemanjem filmov in še bi lahko naštevali. Ali je ta multifunkcionalnost nuja sodobnega časa ali le odraz tvoje ambicioznosti?
To je le praktična manifestacija moje radovednosti. A se z vsem naštetim trenutno ukvarjam manj kot s kampanjami o Alzheimerjevi bolezni, s treningi terapevtskih psov, s študijem o ameriških Indijancih ter z bralnim projektom Little Free Library.
V zadnjih nekaj letih v Sloveniji ni bilo veliko slišati o tebi. Ali je to le zatišje pred nevihto?
Nevihta pri meni vedno divja, to bi potrdil zagotovo tudi ljubi soprog. Če o meni ne pišejo in govorijo, to pomeni le, da v miru kaj ustvarjam, namesto da smetim po medijih kot veliko kvazi estradnikov z informacijami o svojih urah in frizurah, možitvah in ločitvah ... Delo z mediji je najplodnejše zapravljanje dragocenega časa. Zanj potrošimo ure in dneve, pa za to nismo ne plačani ne kakorkoli drugače kompenzirani. Kot bi bila to obveza do ljudi, ki se jim zdimo dovolj znani, da jih zanimamo. Srečna sem, ko me nihče ničesar ne sprašuje in se lahko posvetim čemu bolj produktivnemu, kot je izumljanje vedno novih odgovorov na vedno ista vprašanja. Veliko, veliko projektov imam pred seboj, delo in ideje me zakopavajo vsak dan sproti in samo upam, da mi Dedek Mraz že enkrat prinese onih dodatnih 15 ur na dan, za katere moledujem že leta. Življenje je v vsakem primeru prekratko za vse, kar me zanima in kar bi rada še naredila. Morda me reši še deseta prestava, ker v šesti gre vse čisto prepočasi ...
Kaj bi danes zapisala v časovno kapsulo o sebi in prihodnosti čez 10 ali 20 let?
Upam, da ne bom že v grobu.
Kakšne nasvete bi kot svetovna popotnica podelila med Slovence, ki se trdno oklepamo rodne grude?
Pot pod noge. Še danes! Ali nakup letalske karte. Najkasneje jutri.
Za več informacij, fotografij, naročilo
Benkinih knjig, sodelovanju s skladom Verjemi vase in osvoji svet, organizaciji predavanj ter motivacijskih ur:
www.BenkaPulko.com.