Rok, kako so si sledili tvoji podvigi po svetu?
Rok: »V Berlinu smo z družino ostali leto dni, za tem smo se selili v Prago, kjer smo preživeli naslednja štiri leta. Teh let se zelo malo spomnim, ampak po pričanju staršev sem menda govoril češko kot profesor. Morda je to ostalo nekje v mojih malih možganih … Za tem je sledila vrnitev nazaj v Slovenijo, kjer sem dokončal šolanje ter v tem sklopu tudi doštudiral na Ekonomski fakulteti. Kot študent sem redno potoval in ves prosti čas med študijem izkoristil za to. Najpogosteje so bila to seveda dolga poletja od konca junija do konca septembra. Po končanem študiju sem poskušal nekaj let delati to, za kar sem se dejansko izučil. A kmalu sem ugotovil, da je pisarna zame mnogo premajhen prostor. Preveč sveta sem že videl do takrat, da bi lahko za tem dneve presedel v pisarni. Po petih letih dela sem se le odločil za enoletno pavzo. Razlog za to je seveda bila nepopisna želja po enoletnem potovanju z nahrbtniku. Odločil sem se za Južno Ameriko.«
In tako je Rok spoznal, da monotona pisarniška dela nikakor niso zanj. Vsi vemo, da je najlepše, če ti je služba hobi ali obratno, a le redki so takšni, ki to dejansko počnejo. Odločil se je, da bo začel potovanja tržiti, da bo živel od njih ob tem užival svoje sanje, potovanja. Po štirih letih potovanj je pridobil toliko izkušenj, da jih je začel tržiti skozi vodenje. Sam zase pravi, da ob tem neizmerno uživa, vpija tropsko vlago, se bori z monsunskim podnebjem, kdaj tudi preklinja Himalajski veter, se zabava na različne načine kot je ples andske folklore in še mnogo.
Kako gledaš na svoje začetke dela v turizmu?
Rok: »Na to imam lepe spomine, saj začetki segajo do potopisnih predavanj, kjer sem redno podoživljal svoje podvige. Takrat smo ustanovili društvo Shappa, preko katerega sem izvajal potopisna predavanja. Istočasno sem takrat še redno hodil v službo. Po omenjenih petih letih službe ter nato še enem letu potovanja sem sicer bil prepričan, da bom našel službo, ki mi bo pisana na kožo. A to leto potovanj me je nekako spremenilo. Ugotovil sem, da želim ves čas potovati. S potovanji ima moje življenje pravi smisel. Zato sem že takoj po prihodu domov iz enoletnega potovanja začel resneje delati v društvu Shappa. Od tega je sedaj že več kot 10 let. Začetki so bili takšni, da sem vodil skupine po svetu sam, zato nisem mogel voditi več kot 2 ali 3 skupin letno. Potrebna je bila namreč vsa organizacija potovanja ter nato še vodenje. Običajno pa sem to izvajal tako, da sem skupino peljal na neko destinacijo in ko je bil čas za povratek, so se oni vrnili, jaz pa sem tam ostal še nekaj časa. Tako sem vedno odkril še kaj novega. Prijateljem se je zdel moj način zelo zanimiv, zato so se mi pridružili, sami naredili kakšen program za potovanje in tako nas je bilo vsako leto več. Skupaj z njimi smo uspeli priti tako daleč, da sedaj izvedemo okoli 30 organiziranih potovanj na leto.«
.JPG)
Rok potuje, ko začuti, da pač mora. Neprestano ga vleče v odkrivanje tujih krajev. Včasih čisto enostavno samo pogleda, kje je lepo vreme, premisli, koliko ima časa, kje še ni bil, kaj lahko tam doživi in se odpravi na pot. Ne obremenjuje se s številom prepotovanih držav, celin ali pač kakšnih drugih točk, ki bi jih lahko prešteval. Vedno pa obstajajo kraji, kamor ga vleče, a se le ti neprestano spreminjajo. Je tudi nekaj takšnih, kamor se rad vrača kot npr. Nikaragva ali pa Jemen, za katerega meni, da je nekaj najčudovitejšega, kar je doživel. Mikata ga tudi Avstralija in Nova Zelandija, a ker ve, da bo zanju potreboval vsaj pol leta in bi rad s seboj vzel svojega sina Beiruta, bo moral še nekaj časa počakati, da sin še malo zraste.
Ali ti je ostala kakšna destinacija še posebej pri srcu?
Rok: »Z leti začneš vedno drugače gledati na različne stvari, jih drugače ceniti, nekatere ti postanejo pomembnejše kot včasih. Tako se mi spreminjajo tudi pogledi na različne destinacije. Še vedno so mi zelo pri srcu Jemen, Burma, Nikaragva, puščave v Egiptu. Še vedno pa nekako prevladuje Peru. Tam sem doživel toliko različnih stvari, spoznal mnogo prijaznih ljudi, da o odlični hrani sploh ne govorim. Ker dobro govorim špansko, še toliko bolje spoznavam tamkajšnje domačine, njihove navade in tudi sami drugače pristopijo do mene, ko vidijo, da se lahko sporazumevamo. Peru mi je dal mnogo, tam sem užival med visokimi vršaci, se podal do lepot Cordillera Blanc in Cordillera Huayhuash, kar je nekaj čudovitega. Kolesaril sem po njihovih planotah, prav posebna doživetja so bila ob prebijanju s kolesom skozi cestne blokade…«
.jpg)
Usklajevanje družine in potovanj je za mnoge nemogoče, a starši, ki redno potujemo, vemo, da je to lahko še kako enostavno. Kako ti usklajuješ ti dve, zate najpomembnejši, točki svojega življenja?
Rok: »Ko sem dobil otroka, so bili to nepopisni občutki sreče. Že sedaj ga navajam na potovanja. Nekajkrat je že bil z menoj, že tudi preko oceanov. Ne vidim nikakršnega razloga, zakaj tako majhen otrok ne bi mogel vsako leto vsaj na eno konkretno potovanje. Poleg tega pa smo začeli organizirati tudi potovanja za družine.«
V potovanja je torej vključena vsa družina. To ti postane način življenja in brez tega enostavno ne gre. Potovanja ti zlezejo pod kožo. Ko enkrat začneš, ne moreš več nehat. Četudi Rok danes živi od potovanj, nikoli ne reče, da potuje v službene namene. Vedno ima občutek, da potuje za sebe, pa četudi je večkrat na isti destinaciji. Vedno ga spremlja druga skupina in tako je vsako potovanje drugačno. Med vodenji kdaj skoči na kakšno pot tudi samo z družino ali prijatelji. Pravi, da doma prespi zelo malo noči.
Ali so potovanja, ki jih vodiš, običajno drugačna, nestandardna ali so potovanja z monotonimi ogledi muzejev, mest ter glavnih znamenitosti?
Rok: »Namen teh potovanj je spoznati deželo na drugačen način. Spoznati tamkajšnjo pokrajino ter ljudi, takšne, kot so. Spoznavamo njihovo tipično življenje, se družimo z njimi, a kljub temu seveda vidimo tudi glavne znamenitosti. Vsak obiskovalec želi videti tudi stvari, ki so v deželi turistično najbolj poznane. Da pa obiskovalci spoznajo deželo drugače, je v mnogih paketih vključen šport. To so na primer vodeno kolesarjenje, pohodništvo, vožnja s kanuji itd. Ob tem mora imeti seveda tudi vodnik vsaj nekaj športnega duha. Ne ge pa v tem primeru za neke ekstremne podvige, za katere bi bile potrebne predhodne priprave.«
Na potovanjih Rok o slabih izkušnjah niti ne razmišlja. Četudi se kdaj kakšna zgodi, to vzame drugače in izkaže se, da le ni bila tako slaba. Ve in razume, da niso vsi ljudje za takšna potovanja, kot jih organizira on. Vseeno pa se kdaj v skupini znajde kdo, ki je morda pričakoval, da bo šlo za bolj standardno potovanje in se tako znajde na »črni listi« kot pravi Rok.
Potovanja so tisto, kar ga izpopolnjuje. Le tako je to, kar želi biti. Vedno je potoval in tudi v prihodnosti bo potoval. Najlepše, kar se ti lahko zgodi v življenju je, da lahko počneš, kar imaš najraje. Roku želim ob njegovih podvigih še mnogo lepega in ne dvomim v to, da ga najlepše še čaka – potovanja s svojim sinom.
.JPG)
