Odročno gričevje severovzhodne Slovenije predstavlja zanimivo okno v skrit podeželski svet. Nagubano področje privablja številne, ki iščejo oddih v naravi, kjer je človek v sožitju z naravo pustil poseben pečat.
Haloze zaradi dokaj zgoščenih gričevnatih strmin onemogočajo dobro prometno prehodnost, v povezavi z obmejno lego in zahtevnejšimi možnostmi za preživetje pa predstavljajo območje, ki ga pesti odseljevanje prebivalcev.
Dolžina gričevja glede na zračno črto znaša 31 km, medtem ko je približna širina na zahodu 10 km in na vzhodu 6 km. Razpotegnjene so v smeri jugozahod–severovzhod, torej od Makol do Zavrča (vir: Vodnik – dnevnik HPP; Planinsko društvo Ptuj 2013).
Kljub temu je majhna deželna pokrajina poznana po kakovostnem vinu. Zaradi ugodnih vremenskih razmer, geografske širine in primerne prsti, nastale na kamninski podlagi iz laporja, uspeva vinska trta. Vinogradi pokrivajo predvsem vzhodni del gričevja, medtem ko je zahodni večinsko pokrit z gozdovi. Žal se tudi na vzhodnem delu obdelovalne površine zaraščajo in se posledično izgubljajo vinogradi, kar pa je prav tako posledica depopulacije.
Haloško planinsko pot je jeseni leta 1983 speljalo, markiralo in uredilo Planinsko društvo Ptuj in z otvoritvijo hkrati počastilo 30-letnico svojega obstoja. Njeno vzdrževanje je še sedaj poslanstvo društva in njenih članov, kot tudi članov Planinskega društva Donačka gora Stoperce in Planinskega društva Majšperk (vir: Vodnik – dnevnik HPP; Planinsko društvo Ptuj 2013).
Haloška transverzala poteka od gradu Borl, kjer se nahaja prva izmed 11 kontrolnih točk, do vrha Donačke gore in planinskega doma pod vrhom. Skupna dolžina po podatkih Planinske zveze Slovenije znaša 70 km. Pot občasno seka in na določenih odsekih poteka vzporedno z drugimi zanimivimi potmi, kot so: Bračičeva planinska pot, Pot med Vinogradi, Stoperška planinska pot ter nenazadnje Marijina romarska pot in Evropska pešpot E7.
Nekaj najzanimivejših atrakcij, krajev in odsekov poti, bova predstavila v tem poglavju, seveda pa je nemogoče omeniti vse zanimivosti in privlačnosti omenjene daljinske ture – za to je potrebno prehoditi pot in doživeti vse lepote hribovitih Haloz.
Prva atrakcija in hkrati prva kontrolna točka na planinski poti je grad Borl – srednjeveški grad, ki stoji visoko nad sotočjem reke Drave in potoka Bela. Včasih je bil dom gospodov Ptujskih in drugih premožnih družin iz okolice. V 60. letih se je v njegovih prostorih nahajalo priljubljeno letovišče z zunanjimi bazeni, nato pa je bil od leta 1980 dalje večinoma zaprt. Štiri leta nazaj so pričeli z delno obnovo kompleksa, ki je prinesla tudi novo grajsko kavarno in prostore za koncerte, razstave in druge kulturne prireditve pa tudi vodene oglede po grajskih prostorih.
Kasneje naju je pot popeljala tudi skozi kraj Dravci, kjer se nahaja idilična Etnološka zbirka Dravci, ki jo pripravlja Društvo za ohranjanje dediščine Haloz. Zbirka, naslovljena »Od zrna do kruha«, obsega zunanji in notranji del. Midva sva si ogledala samo zunanjega. Obiskovalcem predstavlja orodje in naprave, ki so jih ljudje nekoč uporabljali pri setvi in žetvi pšenice ter pri predelavi žita v moko in kruh.
V bližini se nahaja tudi naslednja atrakcija, ki jo je težje zgrešiti. To je eden večjih, če ne največji klopotec v Halozah. Vsakega obiskovalca ponosno opominja, da so okoliški kraji vinorodni, kjer dobro uspeva vinska trta in se prideluje kakovostno in vrhunsko vino z geografskim poreklom, vsi postopki pridelave pa so močno povezani s tradicijo. Kot zanimivost naj izpostaviva, da imajo klopotci v Halozah (pa tudi v hrvaškem Zagorju) 6 »per« oziroma vetrnic, na avstrijskem Štajerskem jih imajo 8, v Prlekiji in Slovenskih goricah pa 4.
Že od samega začetka planinske poti sva hodila mimo številnih kapelic in cerkva. Od vseh je največji prostor v najinih spominih našla prav cerkev sv. Ane, do katere skozi gozd vodi strm križev pot, pred njo pa se odpre prelep razgled na terasaste vinograde in okoliške hribe ter Dravsko polje. Pri cerkvi se nahaja tudi potomka najstarejše trte iz mariborskega Lenta, katere ambient vabi k počitku in popotniški malici.
Pod listi trte sva se okrepčala tudi na Janškem vrhu (461 m), kjer stoji cerkev sv. Janeza Krstnika in ena izmed kontrolnih točk Haloške planinske poti pa tudi Marijine romarske poti.
Konec prvega dne hoje pa sva obeležila ob baročni cerkvi sv. Trojice na Gorci, od koder se nama je odprl čudovit razgled na Podlehnik in ribnik s posrečenim imenom »Ribnik«. Ob ribniku se nahaja tudi gostišče s kontrolno točko planinske poti in kulinarično ponudbo, tam pa je možno tudi prespati. Priročno se nahaja približno na polovici celotne poti.
Haloška prostrana pot se v svojem zahodnem delu vije nedaleč stran od najvišjega vrha Haloz, imenovanega Jelovice, z višino 623 m nad morjem. Vrh, ki ima enako ime kot bližnje naselje, sicer ni del omenjene planinske poti, se pa ga splača obiskati, saj je od poti oddaljen le par minut hoje. Ob najinem obisku je bil žal zaraščen in brez možnosti daljnosežnega razgleda. Par minut stran se nahaja tudi cerkev sv. Bolfenka.
Pot zavije tudi skozi središče Cirkulan, rojstnega kraja prof. dr. Vladimirja Bračiča, prvega rektorja Univerze v Mariboru. V njegovi rojstni hiši, ki jo domačini imenujejo Rajherjeva hiša, tik pod cerkvijo sv. Barbare se danes nahaja poslovni center Halo s turistično informacijskim centrom, destinacijsko turistično agencijo Halo in seveda profesorjevo spominsko sobo. V njej si je možno ogledati njegova dela, fotografije, osebne predmete in druge eksponate, ki so jih pridobili od njegove družine in različnih arhivov, poleg tega pa obiskovalce popeljejo po dediščini lokalne kulinarike in vinske tradicije.
Novejša atrakcija kraja je tudi Park etnografske dediščine, kjer si lahko ogledate tipične primerke kulturne krajine. Takšni primerki v parku so npr. Bložakova hiša – tradicionalna haloška hiša in drugi objekti iz začetka 19. stoletja, ki pričajo o načinu življenja naših prednikov.
V središču Haloz prav tako poteka tradicionalna tekaška prireditev Aninski tek za tiste, ki vas tudi srbijo podplati. Več o slikovitih tekih vzhodne Slovenije si lahko preberete v tem članku.
Čeprav 70 km ni majhna razdalja za spontan vikend izlet, je osebno zadovoljstvo ob vsaki osvojeni kontrolni točki in žigu v dnevniku poti nepopisno, še bolj pa je nagrajujoč razgled iz zadnjega in hkrati najvišjega vrha po poti – Donačke gore, ki se ji ves čas počasi približujemo in jo mogočno opazujemo v daljavi.
Pri takšnih in podobnih poteh ne gre za hitenje in tekmovanje, tako vsaj midva gledava na to. Bistvo je spoznavanje in doživljanje krajine in ljudi, ki so jo skozi stoletja preoblikovali, izkoriščali in se naučili živeti v sožitju z njo.
Kar naju je po poti najbolj navdihovalo in osrečevalo, niso bili le čudoviti krajinski elementi, temveč prijazni pogledi, pozdravi in pogovori z domačini in na splošno vsemi, ki so si v zadnjem času v Halozah ustvarili dom. Težje je vse zajeti v kratek članek in objektiv kamere. Lahko le rečeva, da sva odšla zelo, zelo bogatejša, kot sva se tja podala.