HI Hostel sredi Holsteinske Švice
Holsteinska Švica imenujejo gričevnato pokrajino posejano z jezeri, ki res malo spominja na Švico, pa čeprav najvišji vrh Bungsberg sega le skromnih 168 metrov visoko. Je pa to obenem najvišji vrh najsevernejše nemške zvezne dežele Schleswig-Holstein. Pozimi je na hribu mogoče celo smučati, saj premorejo 300 metrov dolgo vlečnico in snežne topove.
Za letoviški kraj Bad Malente nisem nikoli slišala, a zadnji del poti na skrajnem severu Nemčije je bil videti kar obetaven. Najprej me je presenetil postanek v mestu Lübeck. Parki spremljajo vodne površine in sprehod do središča mesta v družbi staršev ter psičke Lie je bil, kljub kilometru ali dveh hoje, prav prijeten in z nekaj postanki za slikovite fotografije ob rečnih bregovih in pred starodavnimi mestnimi vrati. Bolj kot zgodovinske zgradbe hanzeatskega mesta me je navdušil sladoled. A ne kakršen koli! Lübeck je znan po proizvajalcih marcipana in naprodaj je tudi marcipanov sladoled – njami! Privoščiš si ga lahko v nekaterih sladoledarnah in v slaščičarni in kavarni enega najbolj znanih proizvajalcev marcipanovih dobrot, Niedereggerja. Obisk slaščičarne je bil nekaj posebnega tudi zaradi starinsko opremljenega lokala in bogato založene trgovine s sladkimi skušnjavami, ki se jim je nemogoče upreti!
Mesto je eno pomembnejših nemških pristanišč ob Baltskem morju in na obrobju premore tudi nekaj spodobnih plaž. Te so večinoma privlačne, bele in peščene. A kaj, ko je imelo morje sredi poletja le kakšnih 18 stopinj. Vseeno je bilo prijetno raziskovati obalo z manjšimi letovišči, ki se vrstijo vse do naslednjega večjega pristanišča Kiel. Tu sem se prvič čudila velikim udobnim ležalnikom, ki predstavljajo kar malo hišico na plaži – z oblazinjeno posteljo, streho in priročnim prostorom za shranjevanje vsega, kar bi utegnil potrebovati za brezskrbno uživanje na obali. Eden najbolj turističnih krajev ob obali je Timmendorf. Ponaša se s kar sedem kilometrov dolgo peščeno plažo, ob njej pa so restavracije in trgovine. Ljubiteljem vodnih športov tu ne more biti dolgčas, za popestritev pa lahko obiščeš še privlačen akvarij. Med drugim me je navdušil sprehod skozi stekleni tunel, nad katerim mirno plavajo velike ribe! V bližnjem kraju Sierksdorf pa znajo poskrbeti za ljubitelje adrenalina, saj v zabaviščnem tematskem parku Hansa ponujajo nekaj najbolj vrtoglavih voženj z vlakci v Nemčiji!
Velik del obale je k sreči bolj miren, kar smo izkoristili za dolga potepanja v pasji družbi. Mimogrede smo preko atraktivnega mostu zavili še na otok Fehmarn. Tudi ta se ponaša z nekaj privlačnimi plažami in ponekod presenetljivo visoki klifi. Kratkega postanka je vredno edino otoško mestece Burg, do velikega pristanišča Puttgarden pa so namenjeni tisti, ki želijo najhitreje priti na Dansko. Od tod je namreč le še kratka (45 minut) plovba do danskega otoka Lolland, ki ima dobro cestno povezavo s Kopenhagnom.
Hostel v zelenem paradižu
Z iskanjem prenočišča smo imeli zaradi naše štirinožne spremljevalke malo več dela. A k sreči so prav v severnem delu Nemčije hostli HI (Jugendherberge) naklonjeni tudi pasjim obiskovalcem.
Hostel Bad Malente smo našli na robu istoimenskega letoviškega kraja sredi jezerske pokrajine in velikega naravnega parka. Presenetila me je samotna lega na velikem polotoku, kjer med zelenjem skoraj ni bilo opaziti večjih zgradb. Pričakal nas je prijazen uslužbenec in nam podrobno predstavil možnosti za številne aktivnosti na bližnjih športnih igriščih in pohodniških ter kolesarskih poteh. Poskrbel pa je tudi za dobrodošlo večerjo. Kljub pozni uri so nam prihranili nekaj jedi. Deležni smo bili prav posebne postrežbe v sobi za druženje, saj psom ni dovoljen vstop v jedilnico. Zato pa je Lia seveda lahko spala z nami v sobi. Soba z novim pohištvom in dvema pogradoma je imela idealno lokacijo z izhodom na vrt, ki sega vse do jezerske obale! Lia ga je navdušeno izkoristila za jutranje sprehode, med katerimi je vsakokrat splašila kakšnega divjega zajca. Tako kot vse sobe, je imela tudi naša lastno kopalnico na bližjem hodniku. Zajtrk in druge obroke postrežejo v veliki jedilnici s panoramskim oknom, ki ponuja idilične razglede na bližnje jezero. Vsakokrat nas je pozdravila vedno nasmejana in zelo zgovorna kuharica, ki je prav zgledno skrbela, da je bila na voljo pestra in sveža izbira jedi. Moram priznati, da je bila hrana v hostlu najboljša, kar sem jih doslej dobila v mladinskih hotelih!
Že v jedilnici sem spoznala, da je tukaj vzdušje bolj družinsko kot popotniško. A poskrbeti znajo tudi za šolske in druge skupine, ki imajo tu odlične možnosti za raznovrstne aktivnosti. V hostlu je na voljo brezplačen internet, soba z različnimi družabnimi igrami, igralnica za najmlajše, v priročnih avtomatih pa je mogoče dobiti kakšen prigrizek ali pijačo. Poskrbljeno je tudi za ljubitelje spominkov, saj imajo naprodaj kar nekaj zanimivih artiklov, vključno s privlačnimi zapestnicami.
Okoliške atrakcije
Ime Holsteinska Švica izvira prav iz kraja Bad Malente. Ker je bilo sredi 19. stoletja priljubljeno počitnikovanje v Švici, ki pa so si ga lahko privoščili le najpremožnejši, so v kraju leta 1885 odprli razkošen hotel Holsteinische Schweiz. Postal je zelo priljubljen in kasneje so po njem poimenovali tudi bližnjo železniško postajo in na koncu celotno jezersko pokrajino. Vlak še danes povezuje Bad Malente z večjimi nemškimi mesti, bližnje jezero Kellersee pa ponuja izhodišče za privlačno plovbo z ladjami, ki preko vodnih kanalov obiščejo kar pet okoliških jezer. Eden izmed pomolov je v bližini hostla. Plovba je atraktivna, a vozovnica žal omogoča le eno prekinitev krožnega potovanja, ki ga lahko nadaljuješ z naslednjo ladjo. Ladje plujejo od aprila do konca oktobra, cena za vožnjo pa je 10 evrov.
»Ponosni smo na našo nogometno šolo!« mi je med predstavljanjem okoliških atrakcij pripovedoval receptor. Nisem se čudila, saj je v času priprav na največja tekmovanja že večkrat gostila Holsteinska Švica nemško nogometno reprezentanco. V bližnjih mestecih Eurin in Plon sem občudovala lepo ohranjena gradova, ki ju pogosto poživljajo različne prireditve. Pogosto tudi v času velikega poletnega glasbenega festivala. Žal se v dnevih mojega bivanja ni dogajalo kaj posebnega. Tudi kavbojske predstave v kraju Bad Segeberg mi ni uspelo ujeti. Ljubitelji zgodb Karla Maya lahko poleti nekajkrat tedensko uživajo v predstavi, ki jo prepričljivo odigrajo v letnem gledališču. Kavbojci in Indijanci znajo pričarati pravi Divji zahod, njihovo predstavo pa si zadnja leta ogleda tudi več kot 300.000 gledalcev na sezono.
V hostlu smo ostali le dva dni, a bi se rada še kdaj vrnila, saj so uslužbenci izredno prijazni, bivanje je prijetno, jezerska pokrajina, obdana z morjem, pa nudi veliko možnosti za aktivno preživljanje prostega časa.