Povratek domov preko Turčije, Bolgarije, Srbije in Hrvaške
Po uspešni odpravi in potovanju je prišel čas, ko se je bilo potrebno usmeriti nazaj proti Sloveniji. Stali smo na »strehi« Evrope, se potepali po ukrajinskih jamah, si ogledali mnogo znamenitosti, doživeli neokrnjeno naravo Gruzije, Armenije … A vsega lepega je enkrat konec. Za povratek proti domu smo si izbrali pot preko Turčije, Bolgarije, Srbije in Hrvaške, z vmesnimi postanki za oglede.
Mejni prehod
Dežela, ki je turistično tako razvita, da le redki popotniki tam niso bili, je na nas naredila nek poseben vtis. Najverjetneje zato, ker smo potovali po bolj ne-turističnih predelih. Ker imata Armenija in Turčija še vedno nesporazum in se meje ne da prečiti, smo se morali vrniti nazaj v Gruzijo ter nato od tam v Turčijo. Mejni prehod pa kot bi se vrnili daleč, daleč nazaj v preteklost. Makadamska cesta, nato dve uti, naokoli pohaja nekaj policistov in carinikov. Videti je, da jim je dolgčas. Nedaleč stran pa se pasejo črede ovac, koz, goveda in vsaka čreda ima svojega pastirja. Pokrajina v tem stilu se je nadaljevala naslednjih vsaj tisoč kilometrov.
»Osvežitev« v slanem jezeru
Ceste so se počasi izboljšale, še vedno pa so pastirji veselo pasli svoje črede. Ker tuša nismo videli že nekaj dni, smo bili vsi istega mnenja, ko smo od daleč opazili neko jezero. Po travnatih cestah smo s kombijem z težavo prispeli do jezera. Brez oklevanja smo vse stvari odvrgli na zračenje, se preoblekli v kopalke ter se začeli veselo namakati v blatni, a topli vodi jezera. Nakar je nekdo le ugotovil, da gre za slano jezero, da je voda precej umazana, in da smo bili za tem najverjetneje še bolj umazani kot prej. To smo lahko popravili šele čez nekaj dni, ko smo prispeli do Črnega morja.
Kapadokija in Ankara
Planota v osrednji Turčiji, z kamnitimi hiškami kot iz pravljice, je predel, ki prepriča vsakega popotnika. Kapadokijo so izdelali čas, vetrovi ter padavine, in pa seveda človeška roka, ki je vklesala svoje domove v mehak kamen. Kamen iz strnjenega vulkanskega pepela. Gre za eno najbolj pravljičnih pokrajin na svetu. Ponovno, kot že v Vardziji, smo se »igrali« skrivalnice po tej pravljični pokrajini. Dvesto kilometrov od Kapadokije pa smo obiskali še glavno mesto Turčije, Ankaro. Mesto, kjer smo bili s strani domačinov prijetno sprejeti. Na tržnicah, kjer se je dalo kupiti skoraj vse, so nas domačini vabili na čaj. Celo malicali smo z njimi. Zares pozitivno doživetje.
Preko Bolgarije, Srbije in Hrvaške domov
Med potjo domov smo se ustavili v Sofiji, kjer smo bili zaradi izjemnega pevskega zbora prisotni še pri maši. Želeli smo sicer iti še na najvišji bolgarski vrh, Musalo, a nam žal vreme tokrat ni bilo naklonjeno. Za na konec pa smo si privoščili še odlično večerjo na splavih v Beogradu, kjer so se nam pridružili še tamkajšnji prijatelji. Nato je sledila še nočna vožnja preko Hrvaške proti domu.
Tritedenska odprava, oziroma že skoraj bolj potovanje, je s prevoženimi devet tisoč kilometri minila kot bi trznil. Osvojili smo streho Evrope, kar je bil naš glavni cilj. Ob tem pa smo doživeli še mnogo lepega. Ob povratku domov smo že kovali plane za naslednjo odpravo …
