Kaj napisati o Madeiri, ko je že veliko prispevkov o tem atlantskem otoku? Da je to otok večne pomladi, cvetoči rajski vrt, otok vulkanskega izvora, zasanjani otok sredi Atlantika – vse to drži. Je tudi božanski, po svoje čaroben, miren, skrivnosten, sončen, a hkrati vetroven, prijazen, razgiban, stopničast, adrenalinski – doživet z mojega zornega kota v juliju 2016. Dobra tri leta sem se odpravljala tja in tokrat mi ni ušel. Pred odhodom sem gojila določena pričakovanja glede obiska in potepanja po otoku, a kapo dol – presenečenje! Moje navdušenje ne pozna meja.
Madeira skupaj z manjšim otočkom Porto Santo in drugimi nenaseljenimi otoki meri 741 km2. Naš prvi stik z otokom bo za vse udeležence ostal nepozaben že po tem, da smo nenačrtovano obiskali še otok Porto Santo in si ga ogledali v soju pozne julijske noči skozi okna letala, ko smo na njem, zaradi neugodnih vremenskih razmer v Funchalu, pristali. V času ene ure so se na našo srečo razmere stabilizirale in smo v petek zjutraj varno pristali na otoku, ki je postal naš dom za dobrih 7 dni. Mene ni razočaral.
Ker nam adrenalin po pristanku še ni popustil, so nekateri Renatu kar predlagali, da gremo na turo, a razum in utrujenost sta nato le odigrala svojo vlogo in smo to idejo realizirali malce kasneje.
Odločitev, da bomo prvi dan spoznali glavno mesto, je bila več kot le pravilna. Sprehod po mestu je bil turističen, lahkoten, za dušo. Preden smo vstopili v mesto, smo se ustavili pri drugem največjem evropskem klifu, ki meri 580 m – Cabo Girao. Točka, vredna postanka! S super avtobusom modre barve, ki ga je vozil simpatičen in prijazen domačin Umberto, smo se nato odpeljali do kraja Monte, ki se dviga nad Funchalom. Tu smo obiskali romarsko cerkev, v kateri je pokopan zadnji avstrijski cesar Karel Habsburški, ki je na otoku zelo rad preživljal svoje počitnice. Zraven cerkve je situiran kulturni center – »Dom romarjev«, v katerem so razstavljena dela, posvečena pokojnemu cesarju. Tudi razgled z vrha cerkve jemlje sapo – Funchal na dlani. Če obiščeš ta kraj, se je potrebno iti tudi sankati. Lesene, pletene sani z lično klopco, prirejene za sankanje po asfaltni podlagi, par močnih rok že utrjenih domačinov in strm 2 km dolg klanec zagotovijo zabavno dogodivščino, polno smeha. Iz vasi Livramento pa nato po istem klancu nazaj na izhodišče. Renato je že vedel, kje nas mora preizkusiti. V kraju Monte smo si nekateri odšli spočit oči v botanični vrt – Monte Palace Tropical. Čudovito urejeni vrtovi, ribniki, potočki, slapovi, kaskade, poti, jezera, razstave. V mesto smo se spustili z gondolo in odšli do znamenite tržnice Mercado dos Lavradores. Zanimiva, lepa tržnica, na kateri te prisrčno pozdravijo gospe v tradicionalnih narodnih nošah. Na njej lahko najdeš in kupiš vse od sadja, zelenjave, rib, spominkov, rož, mesa, ali pa odideš na kozarec piva Casol. Še ogled katedrale iz leta 1517, ki predstavlja srce Funchala in s svojo temačno notranjostjo pričara občutek skrivnostnosti.
Na Madeiri živi približno 260.000 prebivalcev, od tega polovica v glavnem mestu. Množica se hitro porazgubi, zato mi je mesto delovalo prijetno, mirno. V Funchalu smo se ustavili še enkrat. Takrat smo šli v priznano vinoteko D'Oliveiras na pokušino madeirskih vin in na koncu še obisk Christianovega muzeja.
Tretji dan našega dopusta pa je šlo zares! Prvi pohod ob Levadi, imenovani 25 slapov. Otok Madeira je precej namočen na severozahodu in suh na jugovzhodu. V 16. stoletju so zato Portugalci začeli graditi umetne kanale, levadas, za prevoz vode na kmetijska območja na jugu otoka. Zadnje so bile zgrajene leta 1940. Ker je Madeira zelo gorata, je bila gradnja teh kanalov težka. Večinoma so jih gradili kaznjenci ali sužnji. Veliko jih je skopanih tudi skozi gore in v ta namen je bilo zvrtanih 40 km predorov, od katerih so nekateri še vedno dostopni. Obstaja okoli 2170 km levad. Za potrebe vzdrževanja je bila ob njih zgrajena izjemna mreža sprehajalnih poti. Nekatere od teh so danes namenjene sproščujočim sprehodom skozi prelepo pokrajino, druge pa so le ozke in nevarne police. Ena od takih je tudi že zgoraj omenjena, ki poteka iz kraja Rabacall. Pot je speljana skozi gozd, ki ga obdajajo potoki, slapovi, skalovja ter tudi pisano madeirsko rastje, in ko se le-ta konča, se pred tabo razprostre stena, po kateri teče 25 slapov. Nisem jih štela, ker mi številka ni pomembna, je pa bilo fascinantno videti toliko slapov na enem mestu.
Slap Risco je bil osamljen, a zaradi veličine vreden ovinka in nekaj minut dodatne hoje. Po končanem sprehodu smo se odpeljali na severozahod otoka in že z razgledne ploščadi občudovali kraj Porto Moniz. Znan po svojih naravnih skalnih bazenih, v katerih se lahko varno kopaš in plavaš ter si tu pa tam kdaj poškropljen z valovi, ki močno pljuskajo na obalo. Pot nas je od Porta Moniza vodila do kraja Sao Vicente, ki leži v kotlini, na severni strani prelaza Encumeada. Tu smo se ustavili v centru »Vulkanija«, v katerem nam je bilo predstavljeno, kako je otok nastal – rojstvo otoka, sprehodili smo se pa tudi skozi dokaj mokre vulkanske jame, ki so bile javnosti prvič odprte leta 1996.
Glede na ugodno vremensko napoved, ki nas je vseskozi spremljala, nas osvojitev najvišjega vrha – Pico Ruivo (1862 m) – ni skrbela. Naša pot se je začela pri sosednjem vrhu – Picu Arieiro (1818 m) in nas je nato vodila po stopnicah gor in dol, po grebenih, skozi tunele ter tlakovanih in zavarovanih poteh najprej do koče, kjer smo si natočili goriva – vode, ter nato še skok do vrha. Sestopili smo v vasico Achada de Teixeira. Brez težav smo zmogli prehoditi pot, ki je bila zame zelo slikovita in pestra. Kamorkoli sem se obrnila, mi je pokrajina jemala dih. Nekaj posebnega, zeleno prepleteno s specifično favno, tako drevesa, ki so nam dajala senco, kot tudi tista požgana, ki so čakala na »novo« rojstvo. Pogledi proti sosednjim vrhovom, ujeto morje na nekaterih koncih, oblaki na severu, sonce na jugu. Pred mano družba, s katero smo hodili, za mano tudi – kaj bi si v tistem trenutku še človek želel?
Po sestopu smo se spet prelevili v turiste in tako smo obiskali še najstarejši kraj na otoku - Santana. Zelo simpatičen kraj, kjer so se intenzivno pripravljali na državni praznik, 15. avgust. Kraj, ki je znan po tradicionalnih trikotnih kmečkih hiškah, kritih s slamo, z rdeče pobarvanimi vrati in okenci ter črnimi polknami in belo fasado z rdečim robom. Kot bi vstopil v pravljico. V nekaterih od njih prodajajo tipične madeirske izdelke – prte, spominke, prigrizke, pijačo.
Nastanjeni smo bili v kraju Ponta do Sol – Sončni vasi, ki je situiran zraven atlantske obale. Marsikoga je Atlantski ocean po koncu ture premamil in se je šel osvežiti. Zelo je prijalo. Kraj je miren, oddaljen od turistične gneče in zelo priljubljen za opazovanje sončnih zahodov. To je postal dnevni ritual po večerji. Kot srečanja na terasi, kot poncha ali nikita, kot coral.
Po osvojitvi najvišjega vrha so nam želje narasle in želeli smo osvojiti še Pico Grande (1654 m). Začetek v kraju Bocca de Conida, cilj v »nunski« dolini (v 16. stoletju so se v to dolino pred pirati skrile nune), v kraju Faial Escura. Ta vrh je bil zalogaj tudi zaradi vročine. A smo zmogli in – splačalo se je. Tako kot pri vzponu na najvišji vrh si tudi tu lahko opazoval raznoliko naravo in se nasmihal ob pogledih na že prehojene poti.
Marsikdo si ga je želel in Renato nam ga je dal. Dan »počitka«. Sprehod po eni izmed številnih, tokrat krajših levad – Serra de Faial, počitek v kraju Camacha, znanem po prvi odigrani nogometni tekmi na portugalskih tleh, med reprezentanco Portugalske in Anglije. Zmaga domače reprezentance z 2:1. Nato še kratek skok v glavno mesto in preostanek dneva, večera smo preživeli v Sončni vasi.
Pred nami sta bila še samo dva cela dneva za doživetja na otoku, in tako smo se podali še na prečenje od vasice Achada de Teixeira do prelaza Encumeada. Ta prelaz predstavlja mejo med severnim in južnim delom otoka, je pa tudi predel, ki zadrži oblake na severu.
Zadnji dan smo odšli še na skrajni vzhod otoka – na rt Sao Lorenzo. Doživeli smo pravo nasprotje tistega, v čemer smo v preteklih dneh uživali in se navduševali. Tudi tu smo bili navdušeni, čeprav je pihalo kot za šalo in nas malo poškropilo. Vse spada zraven. Dolga, ozka veriga vulkanskih klifov in grap, po kateri je speljana varna, tlakovana pot, predstavi Madeiro kot vznemirljivo, puščavsko destinacijo, obdano z besnečim morjem. Kot bi zakorakal v drug svet.
Kratki postanki v obmorskih krajih Canical, Camaro de Lobos in Ribeira Brava so nam še dodatno pričarali vtise o življenju na Madeiri.
Sončni otok, ki ima še v svoji zastavi sonce, te s svojo pestrostjo, lepoto narave, rastjem, raznolikostjo, ki te navduši – od vrhov, besnečih, divjih in odsekanih obal, zelenja v smislu "50 odtenkov zelene", magičnih evkaliptusov, do rož, ki rastejo vse naokoli – preprosto očara. Začara. Priraste k srcu.
