Nedolgo nazaj sem na spletu zasledila možnost, da se prijavim na prostovoljski program HI Connect. Potovanja so bila vedno del mene in potovati z namenom, da se naučim nekaj novega, se mi je zdela izjemno zanimiva izkušnja. Bolj kot sem prebirala objave drugih prostovoljcev, bolj me je mikalo, da bi zbrala pogum in se sama prijavila na program, obenem pa v svojem življenjepisu ustvarila še eno neprecenljivo zgodbo. Seveda sem se kmalu zatem res prijavila in se uspešno udeležila programa na Portugalskem. Zelo sem vesela in hvaležna, da sem lahko bila del tega programa, od katerega sem odnesla več, kot sem pričakovala. Zmeraj sem bila navajena potovati bolj v turističnem stilu, v sklopu tega programa pa sem potovala z namenom, da na Portugalskem pomagam in delam v hostlu. Nikoli prej nisem delala v hostlu, čeprav se mi je zdelo delo zmeraj zelo zabavno, razgibano in zanimivo. Program HI Connect je zame bil velik izziv.
Takoj ko sem izvedela za možnosti, kje bi lahko delala, sem se odločila, da bi želela odpotovati na Portugalsko, v kolikor bi to bilo mogoče. Ker sem si letalske karte urejala sama, sem združila delo s potovanjem in raziskovanjem Portugalske še par dni po zaključenem programu. Obiskala in ogledala sem si glavne znamenitosti Lizbone in krajev, kot so Óbidos, Mafra, Peniche, ter juga Portugalske, vključno s Farom, od koder sem imela tudi povraten let.
Portugalska je čudovita dežela prijaznih ljudi, znana po najlepših plažah za deskarje, odlični kulinariki, portugalskem vinu ... Res očara prav vsakogar! Vse od naštetega je zagotovo res in domov sem se vrnila rahlo zagorela, z novimi zgodbami in čudovitimi spomini.
Moja izkušnja je bila izjemno pozitivna. Portugalsko sem obiska za deset dni, kar je pomenilo tridnevni obisk Lizbone in sedem dni dela v sončnem hostlu tik ob oceanu – Areia Branca Youth Hostel. Spoznala sem izjemne ljudi, s katerimi sem se družila, raziskovala okolico in odkrivala nove kraje. Zaradi moje tamkajšnje izkušnje Portugalce dojemam kot izjemno zanimive, prijazne in družabne ljudi z velikimi srci. Njihov način razmišljanja in druženje z njimi sta mi pomaga odgovoriti na vprašanja, ki sem si jih postavljala pred odhodom v tujino. V tem času sem se ogromno naučila o sami deželi, ljudeh in seveda tudi o sebi.
Hostel, v katerem sem delala, se nahaja tik ob oceanu, neposredno na plaži. Prva zgradba na levi je šola za deskarje, na desni strani, do koder seže pogled, pa se razprostira kilometrska peščena plaža. Razgled iz moje sobe je bil tisti teden res nepozaben. Ker sem na Portugalsko odpotovala v sredini maja, v hostlu ni bilo toliko dela kot poleti med glavno sezono. V hostlu sem pomagala pri različnih nalogah in se naučila veliko novega, večinoma pa sem pomagala pri vpisu gostov na recepciji. Za delovni čas sem se dogovorila dan vnaprej, delala pa sem zjutraj ali popoldan. Imela sem ogromno prostega časa za raziskovanje okolice, druženje, športne aktivnosti, branje ali preprosto za uživanje na plaži. Že to, da sem preprosto bila tam, opazovala sončne zahode iz prav tistega kotička terase hostla, spoznavala ljudi z vsega sveta, uživala v tamkajšnji hrani in se družila s tamkajšnjimi prebivalci, vse te nove izkušnje so nedvomno neprecenljive. Naučila sem se tudi nekaj portugalskih besed, prav tako pa so me ljudje tam naučili kuhati njihovo hrano, in sicer kar pri njih doma, delo z njimi pa sploh ni bilo več delo, ampak zabava in čista radost.
V tem tednu sem se zelo veliko naučila o organizaciji in vodenju hostla, zaposlovanju novega osebja, vodenju ljudi in drugih administrativnih delih, ki so zelo pomembna za uspešno poslovanje. Zelo mi je všeč ideja o tem, da se je treba v življenju naučiti različne stvari. Obenem spoznavam sebe in ugotavljam, kaj mi je v resnici sploh všeč in kaj ne. Verjamem, da je treba večkrat stopiti iz cone udobja, poskusiti kaj novega ter si upati biti samosvoj in drugačen. Vesela sem, da sem imela priložnost poskusiti nekaj novega, še nepoznanega. Delo v hostlu mi je bilo zelo všeč in tega zagotovo ne bi spoznala brez te izkušnje.
Z svojo mentorico sem zadnji dan programa obiskala tudi druge hostle v okolici Lizbone. Prav tako smo obiskali glavno pisarno, kjer so mi pripravili prav prijeten sprejem, sama pa sem jim tudi predstavila delovanje slovenske zveze mladinskih hostlov.
Zame potovanja niso samo »kulska«, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko na potovanju pripeti. Včasih so potovanja lahko tudi stresna in težka, še posebej če potuješ sam. Potovati zame pomeni premakniti se od ene točke do druge, ne samo telesno, ampak predvsem tudi mentalno. Pomeni, da moraš biti pripravljen na različne situacije, predvsem pa moraš biti fleksibilen in prilagodljiv. Menim, da bi naša življenja morala biti čim bolj razgibana, kajti nič ni neskončno in naša edina stalnica je sprememba.
Petra Kolarič