Med brskanjem po spletu in ugotavljanjem, kam bi letos šla na dopust, sva naletela na program HI Connect, ki podpira trajnostni turizem in mobilnost mladih. Organizacija nama je najprej našla hostel Albergue de La Victoria v Alcúdii na Majorki, nato pa so nama dva tedna pred potovanjem sporočili, da so hostel žal zaprli. Vse najino veselje do potovanja je izginilo, pojavili so se strah, razočaranje, jeza in vprašanje, kaj z letalskimi kartami, ki sva jih že kupila. A smo že v dveh dneh skupaj našli rešitev, in sicer hostel v Ciutadelli na Menorki. Poleg tega pa sva dobila tudi karti za trajekt z Majorke na Menorko, tako da nisva imela dodatnih stroškov zaradi sprememb. 31. 7. sva prispela na letališče v Palmi de Mallorca, kamor naju je prišel iskat Victor iz hostla La Victoria, ki je bil najina prva možnost. Ponudil nama je tudi prenočišče, saj sva naslednji dan imela trajekt na Menorko. Tako sva imela priložnost videti tudi mesto Alcúdia.
Sa Vinyeta je mladinski hostel blizu pristanišča Ciutadella, 15 minut od centra mesta in 7 minut od majhne plaže Sa Farola. Glavna zgradba je obnovljena stara kmečka hiša in ima prizidke nove gradnje. Kmečka hiša je bila obdana z lepim vrtom, tako lahko sedaj prebivalci najamejo del zemlje in jo obdelujejo. Vso zgodovino in hostel nama je zvečer z veseljem predstavila delavka Valmira.
Mesec na otoku nama je minil zelo hitro. Dopoldne sva pomagala v kuhinji in pri čiščenju sob. Delala sva od 9.00 do 13.00 ali 14.00, popoldnevi pa so bili namenjeni raziskovanju otoka.
Prvi vikend sva si sposodila kolesi in si tako za prvi dan zadala cilj Cala del Pilar, ki je od Ciutadelle oddaljena 24 km. Med potjo sva skoraj obupala, ker si nisva mislila, da bo pot tako težka, predvsem zaradi vetra, vročine in vzponov v hrib. Ko sva prispela do Cale del Pilar, sva ugotovila, da je treba hoditi še približno 40 min do plaže. Ko sva končno prispela do plaže v upanju, da se v vodi ohladiva, so naju presenetile meduze. To naju je izučilo, da je zaradi meduz vedno treba preveriti smer vetra.
Otok sva raziskovala tudi z avtobusom, peš, z avtom in skuterjem, ki nama ga je posodila kuharica Guedi. Šla sva tudi na izlet z ladjico.
Menorka naju je očarala s prečudovitimi plažami, kristalno turkiznim morjem in prijaznimi ljudmi. Presenetilo naju je njihovo katalonsko narečje menorquín oz. v katalonščini menorquí, ki ga sploh nisva razumela. Z delavci v hostlu smo se sporazumevali angleško ali s pomočjo prevajalnika.
Ena izmed zelo zanimivih izkušenj je bila zabava Sant Llorenç v Alaioru. V poletnih mesecih vsako mesto in vas na Menorki praznuje svojo »fiesto«, imenovano Jaleo. Zvezde te zabave so konji, predvsem čistokrvni menorški konji, ki so okrašeni s trakovi in rozetami. Skupaj s svojimi jezdeci paradirajo po ulicah do glavnega trga. Jahači Jalea demonstrirajo svoje sposobnosti tako, da konje pripravijo do skakanja in plesa na zadnjih nogah v ritmu tradicionalne glasbe, ki jo igra pihalni orkester, medtem ko se jih množica okoli njih poskuša dotikati. Tudi vzdušje je zelo veselo in razigrano, po ulicah pa prodajajo pomade – napitek iz tamkajšnjega džina in limon – ter različne prigrizke.
Na potovanju sva se naučila veliko o tamkajšnji kulturi in načinu življenja ter se pogovarjala z domačini. Če bi se na potovanje podala samostojno, takšnih izkušenj ne bi pridobila, zato se zahvaljujeva organizaciji, ki nama je omogočila potovanje. Zahvalila bi se tudi vsem delavkam v hostlu Sa Vinyeta za okusno hrano, prenočišče in prijaznost ter Victorju za prenočišče in prevoz.
Nina Zadravec in Dejan Smodiš
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
