»Poj mi srce o pokrajinah, ki jih ne poznaš« je čudovit naslov slikarskega dela slovenske umetnice, ob katerem me prevzame nenavaden klic po raziskovanju in doživljanju novih poti, zaradi česar postanem tisti nekdo, ki ga še ne poznam. Obzorja prostranosti kultur in raznolikosti narodov me kot diplomanta teoretičnih in praktičnih študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani vedno znova navdušujejo, da bi namenil v vrednost spomina s skrivnostnim prostorom zavesti, kjer si včasih odpočijem dušo. Neustavljiva volja po vseh neraziskanih krajih se vedno znova in znova krepi z vsako izkušnjo, ki bi jo doživel na preteklih potovanjih, kamor me misel vzpodbuja, da bi se še kdaj vrnil. Včasih, ko sedim sam v tišini, se spomnim na solze hrepenenja, ki iz prsi sprostijo krik svobodi in željo po vsem lepem, ki me še čaka. Takrat se glasno nasmejim nesmislu občutja in nebulozi osebnega sveta vesolja, saj dobro vem, da sem se ponovno zlagal samemu sebi. Rečem si, to je tista bridka sreča, s katero se bom še mnogokrat srečeval, vse dokler bom živel za potovanje, ki mi bo nadelo nov obraz, zaradi katerega se včasih sploh ne prepoznam.