Od ognjenikov do varčevanja s hrano – 1. del

22-letna Polzeljanka zaključuje študij Varstva okolja in ekotehnologije na Visoki šoli za varstvo okolja v Velenju. Lansko leto med majem in avgustom 2021 je bila v okviru programa Evropske solidarnostne enote prostovoljka na Islandiji, in sicer pri organizaciji Hostelling International Islandija, v okviru projekta HI ECO Promoters. Istočasno je pisala svoje diplomsko delo, v katerem se je osredotočala na raziskovanje ozaveščenosti Slovencev o pomembnosti Arktike in Antarktike za stabilnost globalnega podnebja ter poznavanju globalnega projekta Arctic Angels, katerega slovenska predstavnica je postala, tik preden se je podala na Islandijo, v eno izmed arktičnih držav.

Pogovarjali sva se o njenih dogodivščinah, novih znanjih in lepih spominih, ki jih ima na tisti čas. Intervju je razdeljen na dva dela. V prvem govoriva bolj o njenih delovnih nalogah na Islandiji, v drugem pa o njenih aktivnostih v prostem času.

Na Islandijo si odšla kot prostovoljka. Kako je prostovoljstvo potekalo? Si odšla kar sama ali preko kakšne organizacije? Kaj si najraje počela?

Najprej naj predstavim, kako prostovoljstvo v okviru Evropske solidarnostne enote sploh poteka. Kot prostovoljec s podjetjem, ki se je prijavilo na razpis s projektom, v mojem primeru je to bila HI Islandija, podpišeš pogodbo. Kot prostovoljec si odgovoren, da izpolniš sedem ur prostovoljskega dela na dan, ki poteka med delovnikom. V pogodbi so navedeni odgovornosti in opisi dela, projekt pa si lahko prilagodiš po svoje, si zastaviš cilje in jih med projektom usklajuješ z mentorjem v podjetju. Pripadajo ti zajtrk, kosilo, bivanje, nekaj malega mesečne žepnine, dodatno zavarovanje in povrnitev potnih stroškov. Dobila sem kolo in vozovnico za mestni avtobus, kot darilo pa so mi podarili tudi karto za obisk vseh bazenov v mestu ter popuste za različne izlete, kar sem dobila kot »zaposlena« v organizaciji. Poleg tega imaš tudi zunanjega mentorja. Ta nima povezave s podjetjem, a ga slednje poišče. Mentor mora govoriti tvoj materni jezik. To je okviren opis, kako takšno prostovoljstvo deluje. V prostovoljstvo je bilo vključeno tudi učenje islandščine. Tako sem opravila tudi prvo stopnjo tega jezika.

Moje naloge so bile razporejene med dva hostla v Reykjaviku, ki sta v lastništvu HI Islandije, Dalur in Loft, ter Reykjavik Campsite – največji kamp na Islandiji. Skrbela sem za promocijo trajnostnega upravljanja (managementa) obeh hostlov. V tej poletni sezoni, po skoraj popolnem zaprtju v času korone, je bil to zelo zanimiv podvig, saj delo ni zavzemalo le promocije, ampak tudi ponovno vzpostavitev trajnostnih praks v turizmu in hostlih, novi kavarni, ki je del hostla Dalur, in širše v mreži hostlov po Islandiji. To v bistvu tudi ti dobro veš, Alenka, saj si bila tam sama prostovoljka, in to ravno v času korone.

Moje najljubše aktivnosti so bile organizacija dogodkov in neposredna komunikacija z gosti v hostlu o potovanju po Islandiji ter ozaveščanje domačinov, zaposlenih in gostov o okoljskih rešitvah, ki jih lahko vpeljemo v vsakodnevno življenje in potovanje. Zelo zanimivo je bilo videti razliko med ozaveščenostjo različnih kultur o recikliranju. Večina ljudi je prvič v življenju videla toliko različnih možnosti recikliranja na enem mestu.

Z Davidom, mojo prostovoljsko drugo polovico sva organizirala izmenjalne dogodke, ki so bili najini najljubši. Izmenjalne dogodke, natančneje izmenjevalnice oblačil, smo organizirali v obeh hostlih, v Loftu in Dalurju. Imeli smo dve ciljni skupini. V Loft, ki je tudi sicer bolj hostel za mlade in ima bar, so prihajali mladi. In sicer ogromno mladih – na enem dogodku se je v treh urah izmenjalo vsaj 90 ljudi! V Dalurju pa so na dogodke prišli bolj družine, domačini iz okolice in starejši, saj je tam tudi kavarna in celoten hostel na sploh bolj usmerjen v to. Po treh mesecih smo te dogodke zaradi korone ustavili, ampak moje srce je vedno poskočilo, ko so do mene prišli ljudje in me spraševali, kdaj bo naslednji izmenjalni dogodek, saj so ga res pogrešali. Z Davidom sva nadaljevala delo tvoje (Alenka) in Irenino delo in na enem od dogodkov uradno odprla »Elf stone« ali »Vilinski kamen«, kjer se oblačila magično pojavijo od nikoder. Vsakdo je dobrodošel, da se oglasi z oblačili, ki jih ne potrebuje več, in palčki vedno poskrbijo, da oblačila krožijo, da lahko vsak kdaj najde kakšen skriti zaklad zase.

Ena izmed mojih nalog je bila vodenje tedenskih pregledov »Eco Audit« in evidenc. Vsak teden sem torej en dan preživela v vsakem hostlu in se posvetila nadzoru izpolnjevanja trajnostnega upravljanja ter ravnanja z odpadki, vodo in elektriko. Po tem sem napisala poročila, jih oddala ter pregledala delo in predlagala izboljšave, se pogovorila z ostalimi zaposlenimi in skupaj smo zavihali rokave ter pristopili k izboljšanju trajnostnega ravnanja v hostlih. Z ekipo smo veliko delali na izboljšanju recikliranja odpadkov v kavarni Dalur in predvsem tudi v kampu Reykjavik. Zadolžena sem bila za upravljanje z odpadki v Dalurju in kampu.

Pomemben del v eko hostlih je recikliranje odpadkov in dejansko je bilo upravljanje z odpadki res velika odgovornost za prostovoljca. Kako je to potekalo? Kako si poskrbela za to? Veliko pa sem slišala tudi o tem, da si se ukvarjala z »REŠEVANJEM HRANE«. Mi lahko poveš kaj več o tem?

Na kratko. Upravljanje z odpadki v obeh hostlih in kampu ni bil mačji kašelj. Je proces, kjer res velja načelo, da se moraš prepustiti toku, in kjer moraš spremljati pretok strank in zagotoviti zadostno količino zabojnikov. Prav tako je potrebna ustrezna komunikacija, na primer glede tega, kje so lokacije in kako reciklirati (to sva počela z Davidom).

V hostlih in kampu nikoli ne veš, kakšen bo pritok ljudi in kdaj se bodo koši napolnili ali kdaj bodo polni zabojniki in jih bo podjetje za odvoz odpadkov moralo izprazniti. Vse je odvisno od tega, ali so gosti posamezniki, skupine, ali so v kampu ekspedicije tabornikov ali skupine izletnikov. Slednji so po navadi puščali največ odpadkov. Posebna lastnost Islandije, ki predstavlja problem glede odpadkov, je tudi to, da gre za otok. Ljudje priletijo brez opreme za taborjenje, jo kupijo tukaj in jo nato pustijo za sabo. To pa povzroči ogromno odpadkov! Še posebej ker najbolj priljubljena islandska tura poteka po cesti številka ena, ki se pelje okoli otoka, in vključuje ogledovanje naravnih lepot.

Moja odgovornost je bila vedno spremljati pretok odpadkov in kontaktirati podjetje za odvoz. Kar je bil izziv! Opazila sem, da gre na Islandiji vse nekoliko počasneje kot v Sloveniji. Pri odpadkih pa moraš takoj stopiti v akcijo. Korona je zadeve še otežila, saj podjetje velikokrat ni imelo dovolj voznikov za odvoz. En takšen primer je bil, ko smo en dan skoraj imeli presežek odpadkov zaradi nepričakovane večje skupine, ki je napolnila vse zabojnike. Klicala sem podjetje Terra in povedala, da nujno rabimo odvoz naslednje jutro. Vse so mi potrdili, češ, da pridejo. In potem jih ni bilo. Tako sem zjutraj vstala uro bolj zgodaj in reševala situacijo. Podjetja pa nisem mogla doklicati, saj številka ob 7. uri zjutraj še ni delala. Začeli so šele ob 10. uri. Takrat sem podjetje tudi poklicala in vprašala, zakaj jih ni bilo, kot smo se dogovorili. In odgovor? Imeli so premalo voznikov. Prosila sem, naj nujno pridejo čim prej, še isti dan. Spet jih ni bilo. To je bila dobra lekcija.

Vedno sem torej vse izpeljala tako, da zaposleni niso bili v stresu. Ampak smo iz sicer neprijetne zadeve naredili zabavno reševanje situacije, kot so bili t. i. »trash partyji«. Takrat sem še poglobila znanje o tem, kako se znajti v trenutku in rešiti situacijo takoj, na mestu. Veliko je bilo s tem povezanih dogodivščin, ne le tiste, ki sem jih opisala.

Sedaj pa nekaj povej še o izmenjavi hrane.

Že prej je bila praksa, da so v obeh hostlih in kampu »izmenjalne poličke za hrano«. Z Davidom sva skrbela za to, da je vse bilo po higienskih standardih, in sicer vsaj dvakrat na dan. Na teh poličkah so gostje lahko puščali zapakirano hrano, ki je niso pojedli, in tako marsikomu (tudi nama) nikoli ni bilo treba kupiti soli, testenin in česna. Ja, nekako so te poličke vedno bile polne česna, haha. Presenečena sem bila, ko sem opazila, da se je v roku dveh dni zamenjala skoraj vsa hrana, ki so jo gostje pustili za seboj. Tudi olja in sladkorja je vedno bilo na pretek.

Na enem od dogodkov sem spoznala svojo drago prijateljico Kamilo, Poljakinjo, ki živi na Islandiji. V okviru Hackathona sta skupaj s prijateljem začela projekt »Freedge«. Takoj sem se vključila in prostovoljno začela pomagati tudi pri tem projektu. Povezala sem se z njima, vzpostavila dobro mrežo in skupaj smo reševali še več hrane, da ne bi pristala med smetmi. Vedno, ko je je v kampu in hostlih ostajalo preveč, sem poskrbela, da je hrana romala v ta skupni hladilnik. Vanj je vsak lahko prinesel hrano in tudi vzel, če je našel kaj zase. Tako nismo poskrbeli le za kroženje hrane v hostlu, ampak kar v celotni skupnosti v Reykjaviku! Hladilnik pa ima domovanje v centru ob zgradbi Andrými, ki služi kot odprta skupnost za vse. Imajo popravljalnico koles, ob petkih pa sem pomagala tudi na »tradicionalnih« tržnicah z brezplačno hrano (free food market). Skupaj smo se odpravili do pekarn in tržnice in k sreči so dovolj okoljsko ozaveščeni, da hrane niso želeli zavreči. Vedno so nam jo podarili in na tržnici z brezplačno hrano smo rešili ogromno kruha in pekovskih izdelkov pred tem, da bi romali v smeti. Ob tem sem se še bolj ozavestila o tem, kakšen problem imamo kot družba z odpadno hrano! Koliko dobre hrane – na primer lepih banan in sveže pečenih izdelkov – se na svetu vrže stran! Če je samo vsak petek ob šesti uri zvečer ena pekarna v Reykjaviku imela dva velika zaboja kruha in pekovskih izdelkov, ki bi romala v smeti ... Enak hladilnik smo skoraj postavili tudi v kampu, ampak nas je ustavila korona.

Omenjala si korono. Kako ste situacijo reševali med tvojim bivanjem?

Kot sem že povedala, smo morali odpovedati izmenjalne tržnice. Načrtovala sem dogodek, natančneje filmski večer v Loftu na temo varovanja rek. Predvajala bi dokumentarec Nepoškodovane (The Undamaged), ki je plod slovenskih ustvarjalcev. Nujno si ga oglej, če si ga še nisi. Zastonj je na istoimenski spletni strani! Vso promocijo sem imela pripravljeno in prav tako sem se z Balkan River Defence dogovarjala za pogovor z ustvarjalci dokumentarca, ki bi potekal po njegovem predvajanju. Na žalost pa mi tega ni uspelo izvesti zaradi zaprtja lokala. Kljub vsemu pa je turizem na Islandiji letos ponovno zacvetel. Podjetjem, ki se ukvarjajo z izposojo avtov, je slednjih zmanjkalo, domačini so začeli dajati v najem svoje avtomobile (spremenili so zakone, da se je to dalo narediti), cene najemov in nočitev pa so kar nenadoma zrastle, saj je nekaj časa Islandija bila ena izmed redkih držav z odprtimi mejami (z ustreznimi vstopnimi ukrepi). Maske niso bile obvezne, večino časa jih zunaj delovnega mesta nisem nosila, vendar smo ohranjali varnostno razdaljo (na primer v trgovinah).

To je bil prvi del intervjuja. V eni izmed naslednjih številk spletne revije Globetrotter bo izšel še drugi del. Že sedaj te vabim k branju. Do takrat pa si preberi Veronikine članke, kjer podrobneje opisuje svoje islandske dogodivščine.