Če želite na Kubi preživeti teden ali dva v katerem izmed neštetih all-inclusive hotelih ter morda obiskati le en ali dva kraja izven »ograje«, Vam svetujem, da se podate v najbližjo turistično agencijo. Če pa želite rajski otok Kubo spoznati, doživeti temperament, barve in toplino domačinov ter se vživeti v družbo, kjer skoraj ne poznajo psihologov in antidepresivov, zato pa toliko bolj glasbo in ples, potem pa vas vabim da si preberete nekaj o Kubi!
Kuba leži v tropskem pasu na področju velikem 110.000 km2 s populacijo okrog 11,5 MIO prebivalcev. Po dolžini (vzhod-zahod) meri krepko čez 1.000 km, medtem ko po širini (Sever-jug) v povprečju precej manj kot 100 km, kar pomeni, da se ponaša s skoraj 4.000 km obalnega pasu, k temu pa je potrebno prišteti še številne koralne grebene in otočke. Prav zaradi te lega, lahko (skoraj) z vsake točke v notranjosti dosežemo obalo v manj kot eni uri vožnje. Kuba je edini karibski otok, ki ima še aktivno železnico, poleg tega pa tudi dobro cestno mrežo s približno 600 km avtocest. Prav zaradi tega je najboljši način spoznavanja Kube prav najem avta, kar lahko storimo na vsakem letališču ali večjem kraju. Kubo je najprimerneje obiskati med novembrom in Aprilom, ko je vreme bolj suho, saj je v poletnih mesecih precej več padavin, vlažnost pa dosega tudi do 100%, čeprav se temperature med poletjem in zimo ne razlikujejo bistveno. Tudi temperature morja so vse leto primerne za kopanje, neskončne plaže pa s svojo lepoto kar vabijo kopalce.
Kuba ima dve valuti in sicer konvertibilni peso (CUC) 1 €=1,2 CUC ter domač peso (CUP) 1 CUC= 25 CUP. CUC je v uporabi predvsem v turističnih restavracijah in trgovinah, medtem, ko je CUP v uporabi v domačih restavracijah in trgovinah ter tržnicah. Tako domačini, kot turisti lahko uporabljajo obe valuti in jih tudi brez omejitev menjavajo med seboj v menjalnicah, ki se imenujejo »CADECA«, ali bankah. Osnovni namen dvojne valute ob začetku množičnega turizma na Kubi je bil v tem, da bi turisti plačevali iste storitve v CUC, ki jih domačini v CUP, menjalno razmerje 1:25 pa bi domačinom zagotavljajo normalno življenje ob relativno nizkih plačah. S časom je ta ideja splahnela, še vedno pa velja to razmerje pri vstopih v galerije, muzeje ali parke, kjer je vstopnina za domačine 25 krat nižja, od turistične, ki pa v večini primerov sploh ni visoka (vstopnine v muzeje so okrog 2 CUC). Enako je pri medkrajevnih prevozih, kjer pa se poleg cene razlikujejo tudi prevozniki, saj so avtobusi za turiste popolnoma sodobni, medtem, ko so za domačine precej starejši (zato pa seveda bistveno cenejši). Celo sam državni vrh je sporočil, da bodo kmalu posvetili pozornost dvojni valuti, saj tudi sami ugotavljajo, da dvojnost valute počasi izgublja svoj smisel, na eni strani, na drugi strani pa je potrebno upoštevati dejanske razmere in precej nizke plače v nominalni vrednosti. Rast BDP-ja seveda omogoča takšna razmišljanja, pri čemer se pa vlada zaveda tudi morebitnih socialnih posledic, ki jih je potrebno v naprej predvideti in pripraviti ustrezne ukrepe.
Kuba že tudi dvajseto leto pomaga otrokom, ki so utrpeli posledice eksplozije v Černobilu. Predvsem za te otroke so znotraj obmorskega kompleksa pri Havani iz leta 1940 ustanovili rehabilitacijsko letovišče Tarara, kjer so pomagali že nekaj deset tisočem otrok. Enako Kuba nesebično pošilja svoje zdravstveno osebje na področja, kjer so pustošili potresi ali druge naravne nesreče.
Kar se šolstva tiče, so se po revoluciji oblasti odločno spopadle z nepismenostjo, ki so jo znižali na zanemarljivo stopnjo (pod 2 promila), pa še v tem primeru gre za starejše osebe, ki so bile že v času revolucije stare 30 ali 40 let. Čeprav v skromnih poslopjih, so osnovne šole razmetane po vsej državi, tudi na podeželju, tako, da ima vsak otrok osnovno šolo v neposredni bližini, pouk pa se včasih izvaja kar na prostem. Da bi preprečili razlikovanje med bolj in manj premožnimi, nosijo učenci uniforme, kar je še posebej simpatično za oko fotografa. Tudi nadaljevanje šolanja je brezplačno, po končani univerzi pa dobi VSAK študent 2 leti plačanega pripravništva, po tem pa se lahko odloči za nadaljevanje dela pri istem ali drugem delodajalcu.
Kuba je postala neodvisna leta 1902, natančneje 20, maja, ki je tudi dan neodvisnosti. Zaradi prevelikega izkoriščanja s strani ZDA, ki je ustvarilo številčno majhno bogato elito in večino ljudstva na robu preživetja, so se ljudje pod vodstvom Fidela in Raula Castra, Camila Cinefuegosa in seveda Ernesta Guevare (bolje poznanega pod vzdevkom Che) odločili da z revolucijo zamenjajo oblast, ki jo je predstavljal Fulgencio Batista y Zaldívar, vojaški vodja, predsednik in diktator, podprt s strani ZDA. Več o nekdanjem diktatorju lahko najdete na http://en.wikipedia.org/wiki/Fulgencio_Batista .
Z zamenjavo oblasti se ZDA seveda niso sprijaznile. V ZDA so začele uriti posebne enote, ki bi izvedle državni udar na Kubi; pri načrtovanju pa je sodeloval sam vrh ZDA s predsednikom Eisenhowerjem, ki je ukazal CIA-i posebno pomorsko operacijo na Kubi. Operacija v prašičjem zalivu (ali Bay of pigs) je bila na srečo polomija od začetka do konca (http://en.wikipedia.org/wiki/Bay_of_Pigs_Invasion ), rezultat pa je bil 1.113 ujetih ameriških plačancev, ki jih je Kuba zamenjala za 53 MIO USD pomoči v obliki hrane in zdravil.
Danes je Kuba je republika, razdeljena na 14 provinc ter posebno občino »Isla de la Juventud« ali Otok mladosti v prevodu. Vrhovno zakonodajno telo je Narodna skupščina, ki šteje 614 članov, ki so neposredno izvoljeni. Narodna skupščina izvoli tako predsednika kot podpredsednika države, kot tudi 31 članski Državni svet, ki opravlja naloge skupščine ko ta ne zaseda. Ministrski kabinet, na predlog predsednika, potrdi Narodna skupščina ali tudi Državni svet, v kolikor skupščina takrat ne bi zasedala.
Volitve se izvajajo vsakih pet let, naslednje bodo v začetku leta 2013.
Podobno kot na nacionalnem nivoju, potekajo volitve tudi za lokalne oblasti, ki pa potekajo v letošnjem letu, v času mojega obiska pa je potekala predvolilna kampanja. Za razliko od kampanje pri nas ali v »razvitih« demokracijah, kjer je izvolitev odvisna predvsem od denarja, ki ga vložiš v kampanjo, imajo kandidati na Kubi na voljo 1 A4 list, na katerem poudarijo svoje prednosti, le-ta pa je izobešen na volišču. Poleg tega so volilni okraji dovolj majhni, da se lahko kandidat tudi osebno predstavi volivcem, katerih seznam je prav tako objavljen na posameznem volišču.
Čeprav nisem strokovnjak za kubanske lokalne volitve, lahko z veliko gotovostjo trdim, da gre v primeru zastopanja za delegatski sistem, kar pomeni, da določena sredina imenuje delegata v organ, ki pokriva širše področje ter mu hkrati naloži, kako naj zastopa okolje, ki ga je tja predlagalo. Hkrati pa imajo pravico delegata, ki bi deloval v nasprotju s sklepi, razrešiti in imenovati nadomestnega.
Tako sem uspel najti vsaj dve pozitivni plati sistema lokalne ureditve. Prva je ta, da so okraji dovolj majhni, da lahko vsi poznajo kandidata že od prej in se ne odločajo na podlagi pisanih obljub. Druga pa je ta, da je delegat v organu širše skupnosti dolžan ravnati po navodilih baze, ki ga je izvolila, saj ga lahko drugače zamenjajo.
Verjetno pa ima sistem tudi določene pomanjkljivosti, kot vsak drug.
Če smo v zgornjih nekaj poglavjih spoznali gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, geografijo, zgodovino in politično ureditev, pa sedaj preidimo k temu, kaj je na kubi vredno obiskati.
To je seveda najbolj pomembno vprašanje, preden se odpravimo na 12 ur trajajoč polet. Na Kubi je seveda precej točk, ki jih turistični vodiči opisujejo z oznako »obvezno obiskati«, poleg tega pa je še na tisoče neodkritih kotičkov, ki niso kaj manj zanimivi.
Dovolite mi, da Vas odpeljem po svoji zgodbi, Vi pa se sami odločite, ali boste k temu še kaj dodali, morda kaj odvzeli ali pa ji zgolj sledili. Vsa pot je opremljena s fotografijami, ki povedo več, kot sto besed.
Po zelo trdem pristanku na letališču v Holguinu (Fotogalerijo si lahko ogledate spodaj ali s klikom na to besedilo)in po prvem pivu na Kubi je pot vodila v Santiago de Cuba, drugo največje mesto na Kubi, ki velja za prestolnico dobre volje, glasbe in prijaznih ljudi. V Santiagu sta kar dva od sedmih Youth Hostlov, ki trenutno delujejo na Kubi in Youth Hostel / Hotel Libertad lociran v centru mesta, le nekaj minut peš od glavnega trga s katedralo, kjer se od jutra do večera zbirajo ljudje, ki se tam pogovarjajo o baseballu, dekletih, težavah v službi ali o problematičnih otrocih, ki jih sploh ne razumejo več. Santiago je sicer drugo največje mesto na Kubi, a je zgodovinski center relativno majhen, tako, da so vse znamenitosti, razen trdnjave, ki je na vhodu v zaliv. Poleg samega mesta, ki si ga lahko ogledate v času jutranjega prebujanja (Fotogalerijo si lahko ogledate spodaj ali s klikom na to besedilo), je v neposredni okolici precej znamenitosti, za katere potrebuješ vsaj dan ali dva, da jih dodobra spoznaš. Na cesti, ki vodi proti vzhodu lahko tako najdemo svet fantazije in prazgodovinsko dolino z dinozavri v merilu 1:1, vrtove kaktusov, muzej starodobnikov (ki jih, resnici na ljubo, srečujemo vsak dan na cesti), akvarij Baconao in posest, kjer gojijo krokodile. Izmed vsega je še vedno največja atrakcija prav akvarij Baconao, kjer možno tudi plavanje in druženje z delfini, kar Vam, relativno visoki ceni navkljub, toplo priporočam. Vse napisano lahko seveda tudi vidite (Fotogalerijo si lahko ogledate spodaj ali s klikom na to besedilo). Po ogledu trdnjave (Fotogalerijo si lahko ogledate spodaj ali s klikom na to besedilo) pa se sonce ravno prav umakne za večerni sprehod po Santiagu, morda celo bolj prijeten kot tisti jutranji/dopoldanski(Fotogalerijo si lahko ogledate spodaj ali s klikom na to besedilo). Ker pa je Santiago seveda tudi glasbena prestolnica, pa bomo skoraj v vsakem trenutku dneva slišali prijetno glasbo z vseh koncev, še posebej intenzivno pa zvečer, ko se odprejo plesišča in hiše glasbe, v restavracijah in barih pa začnejo glasbeniki uglaševati svoja glasbila. Tudi, če se usedeš zgolj na pijačo in cigaro, boš deležen glasbenih užitkov, ki bodo odzvanjali v glavi vse do jutra in naprej.
In ravno to jutro je pot vodila preko notranjosti Kube, preko mest Bayamo, Las Tunas, Camagüey, Ciego de Ávila, Santi Spiritus in slikovito vasico Iznaga do mesta, ki ga je UNESCO uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine – Trinidad, kjer sem tudi praznoval svoj rojstni dan, o čemer boste lahko prebrali v naslednji številki. V tej številki pa se poslavljam s fotografijami s poti iz Santiaga do Trinidada. (Fotogalerijo si lahko ogledate spodaj ali s klikom na to besedilo).
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
