Celinski del Tanzanije je bil poln presenečenj in je spremenil moje mnenje o afriški celini. Ali je enako naredil tudi Zanzibar? Znan je predvsem po rajskih plažah in hotelskih kompleksih, ampak ali skriva še kaj več od tega?
Začeli sva v glavnem mestu Zanzibar ali Stone Town, kamor sva prileteli z letališča v Kilimandžaru. Stone Town ali v našem prevodu kamnito mesto je pristaniško mesto z ozkimi ulicami in zanimivo arhitekturo, bazarji in mošejami. V 19. stoletju je bilo to mesto, kjer so trgovali s sužnji in jih pošiljali v svet. Mesto me ni navdušilo ne z arhitekturo in še posebej ne s sistemom ulic, kjer se vsakdo izgubi vsaj enkrat.
Medtem ko sva se izgubili med sprehodom po mestu, sva našli prve perzijske toplice Hamamni. Gre za manjši kompleks, ki so ga konec 19. in v začetku 20. stoletja uporabljali premožnejši prebivalci Zanzibarja. Danes je del kompleksa odprt za javnost kot muzej. Stene so bele in bazeni brez vode, lokalni vodič pa vas popelje skozi kompleks in vam na kratko predstavi zgodovino.
Po ogledu sva na slepo srečo poskusili najti kakšen prigrizek in mesto, kjer so včasih trgovali s sužnji. Na Zanzibarju je namreč nekoč bilo eno zadnjih mest, kjer so še trgovali s sužnji. S celine so jih prepeljali na otok, kjer so jih zaprli v majhne celice. Te so bile polne vlage in z izredno majhnimi linami, skozi katere je prihajalo zelo malo svetlobe in zraka. V eni taki celici se je gnetlo na stotine ljudi brez hrane in vode. Tam so jih zadrževali do trenutka, ko so jih odpeljali pred morebitne kupce, ki so sužnje nato odpeljali na Bližnji vzhod.
Danes tu najdemo muzej, ki nas s slikami popelje skozi čas in opiše, kako je vse skupaj potekalo.
Ogledali sva si še celico, kjer so sužnje pridržali pred prodajo. Majhen prostor, kjer se kmalu počutiš utesnjenega. Vprašaš se, kako je bilo to šele takrat, ko so se tu gnetli ljudje, med katerimi so nekateri bili tudi bolni ali celo mrtvi.
Nad nekdanjimi celicami je danes postavljena katedrala, v njeni bližini pa stojita drevo in spomenik, posvečen vsem sužnjem.
Po napornem dnevu sva odšli do najine sobe in se hitro odločili, da je čas, da odrineva na sever otoka do mesta Nungwi. Odločili sva se, da se bova na pot odpravili kar z lokalnimi avtobusi. Po nekaj urah naporne vožnje sva končno prišli do obale in našli prenočišče.
Takoj sva si ogledali beli pesek, kristalno modro morje in sinje modro nebo. En sam pogled je odtehtal naporno vožnjo. Zadnje dni najinega potovanja sva preživeli tukaj in se nisva več premikali naokoli. Kakšen dan sva v miru uživali na plaži, preizkušali morske specialitete in seveda uživali v lokalnih klubih.
Naj vas opozorim, da so Afričani zelo vsiljivi in posesivni, medtem ko so Afričanke precej ljubosumne in neuvidevne. Še posebej je treba biti previden pri Masajih. Teh je veliko tudi na otoku in zelo radi pridejo v bližino punc in jim potem sledijo povsod, tudi če ne govorijo angleško. Domačini so naju večkrat opozorili, naj se jih paziva. Dva Masaja pa so nama potem tudi pomagali odgnati, ker sta postala že prava zalezovalca in se nama ju nikakor ni uspelo otresti.
Med počivanjem na plaži je padla ideja, da bi en dan namenili izletu z ladjo in se malo potapljali z masko v bližini otoka Mnemba. Na tisoče pisanih rib, rakov in koral, vse to je bilo mogoče videti. Po potapljanju smo odšli nazaj do obale Zanzibarja, kjer je naša posadka že pripravljala okusno kosilo, mi pa smo še malo uživali v morju. Tukaj sva se res počutili kot v raju.
Naslednji dan pa sva po potapljanju obiskali še kraj Kendwa, ki je znan po zabavah Full Moon, vendar sva zabavo žal zamudili. To je res lep del otoka, vendar so v zadnjih letih tu gradili sama hotelska letovišča, ki pa so za nas, samostojne popotnike, predraga. Nazaj sva se hoteli odpraviti po plaži in ob pečinah, vendar naju je ustavila previsoka plima. Za nekaj šilingov sva se z domačini dogovorili, da so naju nazaj zapeljali na motorjih.
Vsi, ki gledate slike in si mislite, da je to raj na Zemlji, naj povem, da je velikokrat res tako. Vendar je tako le na obalnem pasu. Ulico ali dve v notranjosti je slika povsem drugačna – revščina, smeti in ljudje, ki se komaj prebijajo iz dneva v dan. Tega agencije ne prikazujejo v svojih prospektih in vam tega tudi ne bodo povedale.
Vsega lepega je enkrat konec in tako se je počasi končala tudi najina pustolovščina. Čakala naju je še pot nazaj do Stone Towna, kjer sva zadnji večer zavili še na obalo pogledat živahno večerno dogajanje in druženje ob stojnicah z ulično hrano.
Zjutraj pa sva se s trajektom odpravili na celino do Dar es Salaama, od koder sva poleteli nazaj proti Evropi. Tanzanija me je vsekakor prijetno presenetila. To je država, ki lahko ponudi veliko, vse od bogate zgodovine suženjstva in safarijev z ogromno živalmi do rajskih plaž. Zelo zanimiv je tudi razvoj te afriške države.