Tanzanija – 2. del

Ura je bila sedem zjutraj in spoznali sva najina vodiča. Najprej smo si ogledali farmo, kjer se ukvarjajo z zasejevanjem različnih rastlin, vrtnin, da bi jih ohranili v državi. Financirajo se s prihodki, ki jih turisti prinesemo s pohodi in na ta način zaposlujejo domačine.

Kmalu po začetku najinega pohoda sta naju vodiča želela prepričati, da gremo drugačno pot, tako kot jo ponujajo ostali. Bili sva odločni in po pol ure prepričevanja sta vodiča popustila in ugodila najinim željam. Sama pot ni bila strma ali naporna, vendar nama je žgoče sonce hitro pobiralo moči, saj ni bilo nobene sence, kamor bi se lahko skrili.

Okoli poldneva smo prispeli do prve bolj odmaknjene vasi. Hitro sva spoznali, da tu ni veliko turistov, saj otroci niso prosili za denar in so se nama zelo sramežljivo približevali. Mali nagajivci so si le želeli malo družiti, se objemati in naju božati po rokah, ter laseh.

Pred nami pa ja bila še dolga pot in morali smo naprej. Nekje med polji in travniki smo si naredili piknik, saj je bil čas za kosilo. Avokadova solata, čapati in sadje – njami.

Po kosilu smo se odpravili naprej, ampak tukaj sva začeli opažati, kako neizkušena vodiča imava. Pot do našega prenočišča se je vse daljšala in v vsaki vasi sta spraševala za pot naprej. Čeprav ne govoriva njihovega jezika, so izrazi na obrazih in mahanje z rokami povedali vse. Tudi naš tempo je bil vse hitrejši.

Da ne dolgovezim, na poti smo srečali še nekaj domačinov in se malo podružili. Otroci so naju prosili za prazne plastenke, da bi jih imeli za igrače in nasmeh na njihovih obrazih, ko sva jima jih podarili, je bil neprecenljiv. Prvič v življenju me je res stisnilo pri srcu in začutila sem, kaj pomeni revščina, pa sem videla že veliko.

Počasi se je začelo nočiti, bili sva že utrujeni, noge so bile ožuljene in niso naju več ubogale. Najina vodiča še kar nista znala pojasniti, kako daleč je še do prenočišča. Takrat pa sva začeli bolj na ostro, da se bo treba znajti drugače, ker pod milim nebom ne bova spali in tudi hodili ne bova ponoči, ker je prenevarno. Še pred nočjo nam je uspelo priti do naše nastanitve. Bili sva prijetno presenečeni, ko sva zagledali hišo, kjer bova bivali in lastnik nas je že pričakal z večerjo. Malo smo se še podružili ob ognju. Prehodili smo približno 30 km in noge so bile že zelo težke. Čas je bil za spanje.

Po zajtrku smo počasi odšli nazaj do vasi, vendar sem kmalu ugotovila, da tako dolge poti z žulji ne bom mogla prehoditi (ponovno okoli 30 km). Zato smo si našli manjši kombi, ki vozi med vasmi, da nas je zapeljal do vznožja hriba, kamor smo bili namenjeni.

Po dobrih 2 urah pešačenja smo prišli do razgledne točke Irente.

Sam razgled meni ni bil toliko dih jemajoč kot stati na skali. Občutek je bil, kot da lebdiš nekje v zraku. Naredili smo nekaj fotk in si privoščili piknik. Čakala nas je še pot nazaj v mesto. Na poti nazaj smo zagledali kameleončka.

Nato pa smo srečali še ogromno otrok, ki so odhajali v šolo in so se radi nastavljali fotoaparatu. Ti pa so že znali prosjačiti za denar.

Potem pa je sledilo presenečenje. Ko smo prečkali šolsko dvorišče, je za nami začel hoditi majhen, razcapan fant in nas je sramežljivo ogovoril. Vprašal nas je, če mu lahko podarimo kakšen svinčnik, da bi lahko kaj napisal in se učil. Ob tem se mi je naježila koža. Naš vodič je skočil do neke barake, kjer je dobil svinčnike in mu jih podaril. Ne znam opisati te sreče na njegovem obrazu. Zahvalil se je in hitro stekel proti šoli.

Počasi smo se že približevali mestu in izlet je bil končan. Zvečer sva se odločili, da greva pogledati še na njihovo tržnico nekaj prigriznit.

Z vodičem smo se že po poti pogovarjali o naslednjih planih, kaj si še želiva videti in kam bova šli. Želeli sva videti Klimanjaro in iti na safari, vendar pa še nisva imeli nič rezervirano, ker je bilo vse tako drago. To sva nameravali urediti kar v Arushi. Vodič je že imel prijatelja v mestu in ga je takoj poklical. Hoteli so, da rezervirava kar po telefonu, vendar sva zavrnili in vzeli samo kontakt. Vsega pa tudi ne moreš zaupati na besedo.

Pot sva nadaljevali proti Kilimanjaru, najvišjem vrhu Afrike. Na tej točki se še nisva odločili, ali bova šli tudi tukaj na treking ali ne, vendar pa boste to zagotovo izvedeli v naslednjem članku.