Tanzanija – 1. del

Jeseni 2017 sem se odločila, da so karte vseeno preveč ugodne, da ne bi izkoristila priložnosti in kar bo pa bo. Poletela sem proti Tanzaniji oz. Dar es Salaamu.

Samo načrtovanje potovanja po celinskem delu je bilo težavno. Ni težko najti informacij na uradnih straneh, vodičih. Vendar mene to ne zanima, sama pregledujem bloge ostalih popotnikov, saj tako odkrijem tiste skrite bisere. Tudi slika o znamenitostih je bolj realna, ali so določene stvari sploh vredne ogleda ali pa so že v tako slabem stanju, da jih lahko brez slabe vesti preskočim.

Sredi noči končno pristaneva na črni celini. No, pa se je začelo. Najprej čakanje, da smo prišli skozi carino, potem oddaja dokumentov za vizo in nato dve uri čakanja na to vizo. Pa saj niso resni, pristalo je samo naše letalo, a vseeno se nič ni premaknilo. Edino, kar so znali narediti hitro, je bilo plačilo vize. Utrujeni od poti sva komaj čakali, da se odpeljeva proti hotelu, ki sva ga imeli zaradi nočnega pristanka rezerviranega v naprej. To je bila prava odločitev, saj je Dar es Salam ponoči veliko in nevarno mesto.

Naspani in spočiti sva po poznem zajtrku odšli po mestu samo toliko, da doživiva utrip. Že kmalu pa naju je na ulici dohitel hišnik iz hotela v katerem sva bili. Prijazno naju je ogovoril in razložil, da se ni najbolj varno potikati po ulicah sam, saj je v mestu ogromno žeparjev. Ponudil se je, da naju odpelje na največjo tržnico v mestu in nama na poti razlagal o njej.

Tržnica je na dveh nivojih, ko vstopiš skozi vhod, vidiš od sadja, zelenjave, rib, gline ... vsega, kar si zamisliš, da se da pridelati. Gre za nekakšno maloprodajo, kjer vsak lahko kupi pridelke.

Potem pa smo se po umazanem in malo grozljivem hodniku spustili v klet, kjer je veleprodaja. Prodajalci, ki zgoraj prodajajo izdelke, jih tu spodaj kupijo.

Po zaključenem ogledu sva se poslovili od najinega prijatelja in odšli na obrobje Dara. Želeli sva si ogledati repliko masajske vasi, naj bi bil kot nek muzej na prostem. Tukaj pa je sledilo razočaranje. Že izza ograje sva videli, da je sam muzej majhen in da poleg nekaj hišk uprizorijo še malo plesa in to je to. Poleg tega pa je bila vstopnina previsoka, zato sva odšli nazaj proti hotelu.

Naslednji dan sva nadaljevali pot proti Bagamoyu. Bilo je staro kolonijalno pristanišče, danes pa je obmorsko letovišče. Mestne oblasti se trudijo ohraniti dediščino v kar se da dobrem stanju, vendar pa pozabljajo, da samo zgradbe brez vsebine in zgodbe ne bodo privabile turizma. Pozabili pa niso na visoke vstopnine.

V mestu sva bolj kot kaj drugega doživeli utrip življenja domačinov (igranje družabnih iger na ulici, klepetali z lokalnimi umetniki in ljudmi na ulici) ter si privoščili malo sprostitve v Indijskem oceanu. Nočnega dogajanja tukaj nisva videli.

Naslednja točka na najini poti je bilo mesto Tanga. Oddaljeno je nekaj več kot 200 km, vendar z javnimi avtobusi za tako pot porabiš 8 ur, dvakrat se presedeš, uradniki na avtobusnih postajah te ne znajo usmeriti na pravi avtobus ... Malo iznajdljivosti, jeklenih živcev in ignoriranja prepotentnih domačinov in prispeli sva v pristaniško mesto. Je odlična izhodiščna točka za različne izlete v bližini, nama pa je bilo to mesto le na poti do kraja, kjer sva želeli videti, kako živijo domačini stran od oči turistov.

Mesto je zaspano in bi ustrezalo stereotipu, da temnopolti ne delajo nič in cele dneve posedajo, ter se družijo. V mestu je malo večji park in tam je bilo že čez dan videti ogromno ljudi, ki se družijo. Proti večeru pa je se je ta množica le še povečala. Cele družine so bile tam in občutek ni bil ravno prijeten. Še posebno, ko te gledajo zelo nezaupljivo in zato tudi nisva uspeli vzpostaviti pravega stika.

Pot sva nadaljevali proti Usambara hribovju. Do najine naslednje točke je vozil bolj udoben avtobus in tudi sama pot je potekala hitreje. Pokrajina se je zelo hitro spreminjala, od svetlo rjave do živo rdeče prsti ter je postajala vse bolj bogata z zelenjem. Hiše v teh vaseh so v nasprotju z mestnimi še vedno povečini grajene iz lesa in blata ter prekrite s valovito pločevino oziroma slamo.

Prispeli smo do točke, kjer se regionalna cesta odcepi proti Lushotu in presedli sva se v mali kombi. Vajeni sva bili, da v tak kombi strpajo približno 12 ljudi. Tako sva brez zračenja začeli še zadnji del poti. Cesta je postajala vse ožja in vožnja vse počasnejša. Pred nami pa kolona vozil in kar naenkrat, stop. Stojimo, kaj se dogaja? Najini sopotniki niso želeli ven, tako da sva jih morali zelo prositi naj se umaknejo, ker želiva samo malo na zrak. Seveda sva šli takoj pogledati kaj se dogaja. Kakšen kilometer naprej je avtobusu počila guma ampak, ker je bila cesta na tistem odseku tako ozka, da nihče ni mogel mimo.

Po dobri uri čakanja na žgočem soncu se je le začelo premikati. Končno.

Pozno popoldan sva prispeli v malo mesto na 1400 metri nadmorske višine. Hitro sva si poiskali prenočišče. Le-teh je v mestu več kot dovolj, vendar so vsa zelo osnovna. Takoj sva se dogovorili za dvodnevni treking po bližnjem gorovju, saj je bil to tudi namen obiska. Po dolgem času sva bili veseli, da sva ponovno srečali tudi druge popotnike.

Za treking sva izbrali čisto svojo pot in ne eno izmed teh, ki so jih ponujali. Cena je bila ista, niso pa imeli gostov in lahko sva si sami zamislili pohod. Želeli sva videti dober razgled na dolino, se potepati med domačini in obiskati vasi, kamor turisti redko zaidejo.

Kakšno pa je življenje na podeželju, se nama je uspelo približati domačinom, kakšni so ljudje, narava, živali in življenje nasploh? Brez skrbi članek se že piše in čakajo vas nove zanimive zgodbe.