Magičnost ter mogočna energija Islandije – 5. del

V tem času sem šla na krajše mini ture; enkrat na res mini, saj se je po desetih minutah megla spustila in nisem videla niti pet metrov pred sabo. Končno pa sem dočakala »popolni dan«. Dneva sicer poleti tukaj res ne zmanjka. Junija je približno od 20 do 22 ur svetlobe dnevno. Torej se celodnevni pohod res z lahkoto zavleče skozi celih 24 ur (pretiravam, ja), ker je res lahko popolnoma izgubiti občutek za čas. Sem pa to sicer naredila, ko sem drugič obiskala »bruhajočo zverinico«. Več o tej zverinici v 1. delu.

»Če ti vreme trenutno ni všeč, počakaj pet minut.«

To boš na Islandiji velikokrat slišal. Islandsko vreme je izredno nepredvidljivo. Tako se moraš res pripraviti, saj lahko poleti popolnoma sončen dan prinese nenadno sneženje. Ali pa: »Moje počutje je kot naše vreme.« To rečejo Islandci, ko se njihovo počutje spreminja iz minute v minuto. Zaradi zalivskega toka (angl. Gulf stream), največjega morskega toka na svetu, ki skrbi za blago evropsko podnebje in je del sistema morskih tokov AMOC (Atlantic Meridional Overturning Circulation), ima Islandija podnebje, ki je bolj blago od drugih dežel južno od severnega tečajnika. Ta tok je eden izmed globalno izredno pomembnih tokov, znanstveniki pa danes ugotavljajo, da bi lahko zaradi posledic segrevanja zelo oslabel ali celo izginil. Če se to zgodi, to pomeni nepovratne posledice in destabilizacijo podnebja po vsem planetu. Zaradi tega toka pa ima Islandija mile zime: v nižinah 0 °C in v višavju –10 °C. Večina Islandije pa ima sicer arktično podnebje, kjer najvišje temperature segajo od 20 do 25 °C, medtem ko je povprečna temperatura julija 10 °C.

Zdaj, ko malo poznamo podnebje in vse ostale podnebne dejavnike, moraš poleti torej s sabo vedno spakirati sončna očala, nujno pa tudi oblačila, odporna na dež in veter. Zaradi te spremenljivosti in neprimerne opreme sem čakala na dan, ko bi bilo po moji intuiciji vreme stabilnejše in tako ostalo sončno. In glej ga, ta dan je res prišel. Popoln dan. Odpravila sem se od hostla in po desetih minutah zavila na pot proti višavju. Vode s sabo nisem vzela, ker sem vedela, da je bo več kot dovolj v potočkih in reki, ki bo spremljala mojo turo. Nisem pa vedela …

... da jih bo toliko! Mokra sem bila v prvih petih minutah.

HA HA. Ne, ne od potenja (ali česa drugega, šalo na stran). Ampak od močvirja in prečkanja mini potočkov. In seveda zato, ker sem za pohod izbrala svoje stare Alpinine čevlje, ki so že res obrabljeni in ne več popolnoma vodotesni. Novi so počivali v hostlu. Najprej sem srečala (za Islandijo) mini slap Selbrekkufoss. In prvič sem pod slapom videla mavrico. Juuuhuuu, seveda sem v sekundi zmočila čevlje, ker pač nisem ostala na robu, ampak sem morala preplezati čisto pod slap. Veronika pač.

Pot sem nadaljevala. In zagledala dve novi poti, ki sta vodili v smer, kamor sem bila namenjena. Izbrala sem levo. In se naučila, da te poti raje ne uberem več. Zakaj?

Začela sem šteti potočke ki sem jih prečkala. Eden, dva, trije ... pet. Postajalo je čedalje bolj močvirnato. Nasmeh na mojem obrazu pa čedalje večji. Sončen dan, brez vetra, vonj tundre in borovničevja. Popoln mir. Jaz in gore. Raj. Tukaj bi lahko ostala za vedno. Nikjer ničesar. Tišina. Slišala sem samo vodo v potočkih. Pot pred mano. Mislim, da sem prečkala nekje deset potočkov, ko se mi je noga ustavila v blatu. Pred mano močvirje. Naredila sem še en korak in v blatu je ostala še druga noga. Hodila sem že več kot dve uri. Ni bilo šans, da bi se obrnila! Pot je izginila. Želela sem priti tja, kamor sem bila namenjena in pika. Stopila sem in gledala, kje bi lahko prišla čez močvirje. Ni bilo videti poti. Res nisem želela nazaj. Stala sem nekje pet minut in ugotavljala, kaj naj naredim, saj nazaj niti pod razno ne grem!

In takrat se je kar naenkrat prikazala!

Se spomniš, da sem napisala, da ni bilo nikjer ničesar? A v tistem trenutku je do mene priletela ptica. Priletela je do moje glave in naredila krog ter odletela nazaj, od koder je priletela, ob tem pa se oglašala. Gledala sem jo. Isto je naredila še enkrat. In jaz sem jo še vedno gledala. Pričela je ponavljati isto pot. Jaz pa sem stala in gledala. Ker ni nehala, sem na glas rekla: »Kaj, a želiš, da ti sledim?« In Veronika kot Veronika. Točno to sem naredila. Šla sem direktno po liniji, po kateri je letela. In ugani! PRIŠLA SEM ČEZ MOČVIRJE! (Zdaj, ko se tega spominjam, dobim kurjo polt!) Tako, kot je prišla, je tudi izginila, ko sem bila na drugem koncu. Na glas sem se začela smejati in se ji zahvalila. Ampak kaj zdaj? Poti ni bilo več!

Prečkala sem močvirje in po enournem plezanju me je ustavila deroča reka. Nisem je mogla preskočiti in pol ure sem iskala način, kako priti čez po dolgem in počez, a ga nisem našla. »Ne grem nazaj,« sem si rekla. Ampak sem šla, en »nivo nižje«. Kjer sem opazila, da se je reka zožila, njen pretok pa nekako umiril. No, vseeno nisem šla »nazaj nazaj«. Ko sem prišla tja, sem prvi del preskočila. A pred mano je bil še en del. Rekla sem si: »Okej, dovolj. Pol ure že ugotavljam, kako in kaj.« Sezula sem se in bosa prečkala ledeno reko ter nato zasneženo pot na desni strani. Imela sem dovolj, ampak v tistem trenutku, ko sem bosa prečkala reko, sem se samo smejala. Ja, bilo je mrzlo, ampak se je splačalo! Prišla sem do točke, do katere sem želela. Razgled na fjord pa je bil veličasten! Nisem mogla priti čisto do jezera, kar je bil moj cilj, saj je bila pot zasnežena. Na tej točki bi tvegala, saj nisem poznala terena in nisem imela ustrezne opreme, pod snegom pa sploh nisi vedel, kje je kopno in kje reka ali potok. Sedla sem na vrh pečine. Tišina, samo jaz in narava, sonce in razgled na fjord. Srce, polno hvaležnosti za življenje in lepoto, ki me je obdajala. In seveda za ptico, ki mi je pokazala pot. Nazaj sem se vrnila po desni strani, po poti, ki se je ves čas jasno videla. Sama in brez pomoči ptice verjetno ne bi več našla poti čez močvirje.

Moja najljubša hostla na Islandiji

Mojih enajst dni v tem malem mestecu bo za vedno ostalo v mojem srcu. Osebno sem izkusila islandsko kulturo ter poskusila islandsko hrano. Bila sem del mednarodne družinice, uživala prosti čas v naravi, ob kuhanju s svojimi novimi prijatelji v hostlu in prijateljico Þóro. Spoznala sem zgodovino obeh hostlov HI v mestecu. Rumeni hostel Old Harbour je bil spalni dom za ženske, ki so delale v panogi ribolova sleda v 60. letih. Takrat je v eni sobi bivalo šest žensk, danes pa je takšna soba primerna kot majhna soba za dva. Ta hostel je bil moj dom, moje zatočišče. Je izredno udoben in ima iz jedilnice pogledom na ocean in gorovje v ozadju. Je mešanica islandskega stila in indijskih elementov, kar je res nekaj posebnega. Þóra je namreč tudi lastnica hotela Secret Garden v Indiji, ki ji je izredno ljuba. Od tam je sem prinesla veliko elementov, ki hostlu še povečajo zanimivost, saj ima vsak element svojo zgodbo.

Drugi hostel pa je »Old Hospital« in se nahaja v centru mesteca. Kot pove že ime, je bil nekoč bolnišnica. Ko me je Þóra prvič odpeljala tja, mi je pokazala, v kateri izmed sob je bila rojena in v kateri je bila hospitalizirana njena babica. Ta hostel je skoraj podoben hotelu in se nahaja čisto v centru. Pozneje sem obiskala še druge hostle, mislim pa, da sta ta dva moja najljubša. Čeprav je res čisto vsak nekaj posebnega! Še posebej ker so lastniki domačini in je v vsakem pridih zgodovine Islandcev, s tem, ko gostje prenočijo v hostlih, pa podpirajo domačine. Nekateri so predelani skednji ali stare hiše, kot na primer Berunes HI hostel ali Fljótsdalur. Slednji je stara prenovljena kmečka hiša z zeleno streho in razgledom na slavni Eyjafjallajökull, ki je izbruhnil leta 2010 in zaustavil zračni promet.

In prišel je čas, da »spakiram« nazaj v Reykjavik.

Ni se bilo enostavno posloviti. Iz srca sem hvaležna Þóri, da me je vzela pod streho in mi omogočila, da sem spoznala življenje v Seyðisfjörðurju. In za savno na obali s pogledom na fjord in plavanje v oceanu, kjer je voda imela 4 °C. Tukaj sem že enajst dni (dnevi so šli mimo en, dva, tri, a hkrati se je en dan zdel dolg kot celo leto, toliko se je zgodilo) in čas je, da grem nazaj v Reykjavik. Ves čas sem naokoli spraševala, ali gre kdo v Reykjavik, in vsi so mi pomagali. A nihče ni šel. Tisto jutro pa je v sicer zaprtem hostlu prespal gost. Zjutraj sem se zbudila in ga slučajno vprašala, ali gre v Akureyri (drugo največje mesto na severu). In rekel je, da ja! Vprašala sem, če lahko grem zraven, in odgovoril je, da lahko. In tako sem šla čez 20 minut. Spakirala sem kovček. Pred dvema dnevoma pa je v tem hostlu prespal še en gost iz Miamija. Pogovarjala sva se do četrte ure zjutraj in se povezala na Instagramu. Rekel je, da bo v roku dveh dni v Akureyriju in da gre nato v Reykjavik. Medtem ko sem zmetala vse svoje stvari v kovček, sem mu napisala sporočilo in ga vprašala, če je slučajno kakšna možnost, da me pobere v Akureyriju in greva skupaj v Reykjavik. Takoj je odgovoril in rekel: »Seveda! Jutri zjutraj te poberem!« Poslovila sem se od Þóre, ki me je vprašala, če sem sigurna v svojo odločitev, in rekla, da lahko še ostanem. Kjub temu da bi res najraje ostala tam, sem morala poskrbeti za delovno mesto v Reykjaviku, saj sem sicer ves čas stvari opravljala preko računalnika. Dlje ko bi ostala, težje bi mi bilo oditi. V dvajsetih minutah sem si uredila še prevoz do Reykjavika, spakirala, se poslovila in odšla z gostom.

Tu pa se je začela nova dogodivščina!

Gost je bil Američan in je imel najeto toyoto Yaris. Okej, bil je luštkan mali avto in je zmogel vožnjo po glavnih cestah Islandije. A je začelo snežiti. Bolj ko sva se vzpenjala čez prelaz, bolj je snežilo. AVTO PA JE IMEL LETNE GUME! V prtljažniku ni bilo verig. Oba sva se samo spogledala in si rekla: »Okej, zmogla bova.« Začela sva pot proti severu. Nehalo je snežiti. »Okej, super, uspelo bo.« Vozila sva se še nekaj časa, nato pa je cesta postala zasnežena, saj je spet začelo snežiti. Zakon. Trepljala sva avto in ga spodbujala: »Yaris, you can do it!« Dobesedno sva se začela voziti skozi snežno nevihto in začelo je pihati. Opazila sva, čeprav komaj, prostor, kjer sva se lahko ustavila. Spogledala sva se: »Greva naprej ali ostaneva tu in upava, da nevihta mine?« Odločila sva se, da malo počakava. Oblekla sva se in odprla vrata. Juhu, veter – ta pravi veter in sneg. Stopila sva iz avta in dobesedno naju je premikalo. »Okej, greva kar nazaj v avto.« Odločila sva se, da nadaljujeva pot. Vseeno pa sva si želela priti do slapa Dettifoss, drugega najmogočnejšega slapa v Evropi. »Mislim, če sva že tukaj.« Vse upe sva položila v Yaris z letnimi gumami, in to v snežni nevihti z močnim vetrom. »Yaris, you can do it!« Pot do Dettifossa je bila namreč še 30 dodatnih minut izven originalne poti do Akureyrija.

Drugi najmogočnejši slap v Evropi sredi snežne nevihte

Voziti sva se začela proti slapu. Seveda je ob cesti že stal nekdo z vsemi štirimi smerniki in čakal. Obvozila sva ga in šla dalje. Po 30 minutah sva le prispela. Ugotovila sva, da je treba hoditi pribl. osem minut. K sreči se je vreme malo umirilo. Američan pa ni bil prepričan, ali bi sploh šel. Pogledala sem ga in vprašala: »Ali ti lahko postavim nekaj vprašanj v razmislek?« Rekel je: »Ja, seveda.« In sem začela: »Okej, v snežni nevihti sva se pripeljala tako daleč. V toyoti Yaris, z letnimi gumami, z desetcentimetrsko snežno odejo na cesti. In zdaj, ko se je vreme umirilo in sva tu, ne želiš iti peš osem minut, da bi videl drugi najmogočnejši slap v Evropi?« Pogledal me je in še malo razmišljal. In rekel: »Prav imaš. Greva.« Tako sva obiskala Dettifoss. Pot sva nadaljevala proti Akureyriju in na cesti je še kakšni dve uri vožnje bila pet- do desetcentimetrska snežna odeja. Sneženje se je nato začelo umirjati in zvečer sva prispela v Akureyri. Odložil me je v hostlu HI Akureyri, kamor je prej poklicala Þóra in mi rezervirala prenočišče. Na hitro sem si ogledala mesto. Navdušile so me srčkaste luči na semaforjih. Poslala sem sporočilo Jomieju, ali še velja za zjutraj. In se naspala. Zjutraj me je prišel iskat pred hostel in odpeljala sva se proti Reykjaviku (seveda tja nisva šla direktno!).

Lekcija te zgodbe pa je: Mreženje je izredno pomembno. Če se z nekom »zaštekaš«, si izmenjaj kontakt. Utrdila pa sem tudi lekcijo iz prvega dela – »nikoli ne šparaj jezika«.