Magičnost ter mogočna energija Islandije – 3. del

Zakaj sem vpila v avtu na ves glas?

Ne, ni bilo zaradi kakšne nesreče ali nepripravljenosti voziti po zasneženi cesti v juniju. Obrazložim malo nižje. Začnimo z nadaljevanjem dogodivščine po srečanju z ledenikom.

Dan po prvem srečanju z ledenikom sva prenočili pri gostiteljičinem prijatelju v Haliju.

Doživela sem prvo tradicionalno islandsko večerjo in takoj so me sprejeli za svojo. Najin gostitelj je bil potomec znanega islandskega pisatelja Þórbergurja Þórðarsona (1888–1974). Dobila sem čisto svojo sobo v njihovem Skyrhúsið Guesthouse, ki je prenovljena rojstna hiša pisatelja (mislila pa sem, da bova tisti dan že na cilju, torej za to postojanko nisem vedela; eno uro, preden sva prispeli, je Þóra prejela telefonski klic in rekla, da morava pohiteti, ker naju pri prijatelju čakajo z večerjo).

V obdobju pisateljevega življenja so ledeniške reke jug Islandije izolirale in onemogočile prehod (1930–1960). Prebivalci tega dela Islandije so živeli v skoraj popolni izolaciji od zunanjega sveta. Obiskovalci so bili redki. Prebivalci so se preživljali s poljedelstvom in ribolovom.

Za preživetje so potrebovali povezavo z naravo in poznavanje lastnosti tamkajšnjega ekosistema in njegove spremenljivosti. Živeli so v povezani skupnosti in v duhu medsebojne pomoči.

Najbolj mi je v spominu ostal citat, ki se me je definitivno takoj dotaknil. Gre pa takole: »But once people have had a huge glut of progress, they'll get bored. They'II start talking to the wind and flowers and stones again and listening to the song of the stars.« (from Hymn about the Flower)

Ta citat mi je dal misliti. Koliko vsega imamo v tem času napredka? Koliko nepotrebnih stvari? Polne hiše, polne misli, a hkrati toliko nezadovoljstva in dolgočasja ... V življenju pa hrepenimo po povezanosti, po občutkih. Pozabljamo, da je do teh zelo enostavno priti. Takrat, ko res poslušamo svojo notranjost in si dajemo to, kar je res pomembno, lahko ob najenostavnejših stvareh začutimo to, po čemer hrepenimo. Ljubezen v vseh mogočih oblikah. Tudi ob pogovoru z vetrom in rožami. Ko spet začutimo, da pripadamo. Da smo del tega planeta, od katerega se tako velikokrat egocentrično oddaljujemo in si ga lastimo. Ko pozabljamo, da nam ta edinstvena krogla sredi vesolja omogoča to življenje in da smo z vsem povezani oziroma da razmere na planetu celo pogojujejo možnost preživetja.

No, samo da se malo zamislimo. Nadaljujem zdaj z naslednjim »plot twistom«.

Prvi »plot twist« – Islandka, ki me je poznala dva dni, mi je dala avtomobilske ključe in avto za celo jutro

Po večerji mi je Þóra dala ključe od avta in dejala: »Pojdi zjutraj do ledenika, včeraj sva naredili prehiter postanek. Do 12. ure bodi nazaj.« Pogledala sem jo z velikimi očmi! Okej, pozna me dva dni. Po petih urah vožnje v avtu pa mi je kar dala ključe! Presrečna sem se ji zahvalila in si takoj nastavila budilko za 7. uro zjutraj, juhuuuuuuuuuu! Že odkar sem prišla sem, sem želela potovati sama. Nisem imela možnosti najeti avtomobil, ker sem študentka. In zdaj sem dobila avto, kar tako, mimogrede!

Z nasmehom na obrazu sem zaspala. Zjutraj sem se zbudila, se usedla v »fancy avto«, kot je rekla Þóra, in se odpeljala nazaj do ledenika. Božansko! Vzela sem si čas in se vklopila v novo okolico. Ob 12. uri sem bila nazaj. In spet, presenečenje!

Drugi »plot twist« – avto imam še celo popoldne

»Veronika, jaz bom šla naprej s prijateljem.« Pogledam jo: »Em, kaj?« Odgovori: »Ja, razmišljala sem in veliko se morava pogovoriti. Vzemi avto in se dobimo v Breiðdalsvíku.« Ne skrivam presenečenja in veselja, moje srce divja. Kaaaaaj? Avto bom imela! Pogledam na Google Maps, kjer kaže tri ure vožnje, torej sama in oblačno vreme, ki islandsko pokrajino naredi še bolj misteriozno! Vau!

In sem šla. Odpeljala sem se verjetno pet minut po pogovoru. Bliskovito sem spakirala in šla pred njima, zato da sem imela čas za postanke in občudovanje pokrajine. Kaj je še boljšega od neskončne islandske ceste, kjer ni nikjer nikogar. V eni uri srečam dva avta. Smejim se s celimi usti in predvajam svojo vikinško glasbo. Ustavljam se, ko se mi zazdi. Vmes grem na kratek desetminutni pohod do slapa, se obrnem in vidim celo mavrico ...

Tretji »plot twist« – očitno bom imela avto kar cel dan!

Malo pred dogovorjenim krajem me pokličeta. »Živijo, draga, kje si?« Povem, kje sem, in reče: »Joj, malo pred tabo sva, se dobimo v Egilsstaðirju. Tam moramo zamenjati avto.« Spet se samo smejim. Okej, očitno se bom še kakšno uro in pol vozila sama. Super! Po eni uri me spet pokličeta in vprašata, kje sem. Povem jima, onadva pa rečeta: »Joj, midva sva 40 minut pred tabo!« Ni mi čisto jasno, kako je to možno, a povesta, da sta šla po drugi cesti, ampak da se moram jaz držati ceste 1, ker ta avto nima štirikolesnega pogona. Vpraša me, če bom lahko avto zamenjala sama. Odgovorim, da seveda, ni problema. Pošlje mi sliko avta in mi pove, kje so ključi. No, pa se bom do Seyðisfjörðurja očitno peljala kar sama!

Pripeljem se v Egilsstaðir. Prvič tankam avto na Islandiji. Ugotavljam, kaj in kako, saj plačaš na avtomatu, in to celo preden začneš tankati. Nimam pojma, koliko potrebujem. A mi uspe. S pomočjo Google Maps najdem podjetje, kjer moram zamenjati avto. Ko to opravim, v navigacijo vtipkam cilj – končno Seyðisfjördur! Po celem dnevu vožnje, »plot twistov« in navdihujoče pokrajine ...

OKEJ. KAJ??? Navigacija me pelje v hrib. Čez prelaz!

No, to pa je, ko nimaš pojma, kam si namenjen. V Seyðisfjördur lahko torej prideš le čez prelaz ali z ladjo! Višje in višje grem, vedno bolj mi je jasno, da se peljem v »ornk« hribe. Sneg vsepovsod. Razgled v dolino in na mesto Egilsstaðir, osončen s svetlobo sončnega zahoda. Nasmeh mi sega do ušes. Predvajam svojo trenutno najljubšo glasbo in na ves glas rečem: »Hvala, življenje, za tole!«

Ko se pripeljem na vrh prelaza, pa se občutki še potencirajo. Obožujem sneg. Sem pravi zimski otrok (no, tudi rojstni dan imam 23. decembra, torej sem dobesedno zimski otrok). Ko je hladno in je pokrajina zasnežena, takrat zaživim in moje oči dobijo poseben sijaj. In zdaj sem se junija pripeljala na vrh prelaza, obdaja pa me popolna belina. To je čisto nasprotje Reykjaviku, mestu. Sneg v kombinaciji z božansko svetlobo sončnega zahoda in sij snežnih kristalov v oranžkasti svetlobi sredi gora sta občutke veselja in hvaležnosti potencirala do mere, da sem se začela dreti in vriskati od sreče, avto pa ustavila kar sredi ceste (brez panike, bila sem sama sredi ničesar)!

Ko se začnem spuščati, se pred mano odstre pogled na prikupno malo mestece v fjordu. Vrhovi črnih gora so oviti v belino. Barvne hiške, puhaste ovčke, ki skakljajo okrog, reka, ki se vije iz gora proti morju, in slap, ki me pospremi ob spustu v dolino. Pa sem tu! Na Islandiji sem in dobila sem avto, kar sem si najbolj želela. Dobila sem sneg, ki sem ga pogrešala. Obdana sem z naravnim okoljem v prikupnem mestecu in najudobnejšem hostlu z najbolj srčno gostiteljico, ki sem jo objela in se ji zahvalila, takoj ko sem prispela. To je bila ljubezen na prvi pogled. Počutila sem se kot doma. Spoznala sem novega kosmatega prijateljčka, dobila svojo sobo in z nasmehom na obrazu ter srcem, polnim ljubezni, zaspala po dolgi vožnji in izredno zanimivem dnevu.