Potepanje po Nizozemski – 2. Del

Prebudile smo se v dokaj lepo jutro in se res veselile izleta v bližnji Zaanse Schans. Vasica ob reki Zaan leži približno 20 kilometrov severneje od Amsterdama. Z uslužbenci na glavni železniški postaji smo se v teh dneh že skorajda spoprijateljile, saj smo vsak dan prišle mimo s kakšnim vprašanjem. Za povratno vožnjo z vlakom smo do vasice, do katere smo se vozili slabih 20 minut, odštele 6,2 EUR na osebo in prihranile ogromno denarja. Na izstopni postaji (res bi rada videla v tistem trenutku naše obraze, ko smo se gledale, ali je to že prava postaja) nam je zaposleni prišel prijazno povedat, da smo tukaj. Usmerjevalne table in velik mlin v ozadju so nas vodili do cilja, smo pa bile že pred prihodom do vasice premočene. Na mostu je tako pihalo, da nam je polomilo dežnike. A to nam ni uničilo sanjske podobe vasice iz 18. stoletja s 35 tradicionalnimi, majhnimi hiškami, obdanimi s kanali, rustikalnimi trgovinicami in osmimi še delujočimi mlini na veter. Hiške so lesene, prebarvane na zeleno. Krasijo jih velika, bela okna. Do vsake hiške vodi bel mostiček, speljan čez kanal. Vas je znana po sveže narejenem čokoladnem mleku, vonj kakava pa ni mogel sprati niti dež, tako omamno je dišalo. Velik rumen cokel je čakal, da smo se usedle vanj in naredile slikico ali dve. K sreči se na sliki ne vidi, kako dežuje in kako mokre smo. V hiškah so muzej, trgovine s spominki, tovarna čokolade, kmetije, predelovalnica sira. Če bi sijalo sonce, bi verjetno tukaj preživele ves dan. Premražene in premočene smo zavile v prvi lokal, v katerem smo se pogrele in napadle vsaka svoj kos cheesecake tortice. 

 

Izlet v mesti Edam in Volendam je bil pravzaprav povsem spontan. Na enem od oglasnih panojev na železniški postaji smo zagledale čudovite slike sira in mlina na veter ter tako izvedeli za mesti. Prijazen stric na informacijah na železniški postaji (ja, res smo bile prav vsak dan tam) nam je predlagal, da kupimo vozovnico za krožno vožnjo po severni Holandiji in si ogledamo mesti Edam in Volendam. In smo kupile vozovnico za 10 eur, se oborožile z zemljevidom in počakale na naslednji dan, ko se je obetala malo lepša vremenska napoved. 

 

Volendam leži ob morju in je nekdaj služil kot pristanišče za Edam. Danes nima več te funkcije, saj so do Edama potegnili dovolj širok kanal, da ladje priplujejo do mesta. Volendam je predvsem znan po sirarnah in coklarnah, ki jih najdemo na obrobju mesta. Domačini v coklarnah z veseljem pokažejo star običaj izdelovanja cokel. Priznam, do obiska coklarne sem živela v prepričanju, da so Nizozemci mojstri, ki cokle sami izdelujejo ročno, zato sem bila še toliko bolj presenečena nad spoznanjem, da cokle izdeluje več sto let star stroj, ki pravzaprav naredi vse sam. Cokle so sprva nosili kmetje in pridelovalci tulipanov na poljih, saj so bili poceni in kvalitetno obuvalo. Po obisku ozkih uličic in luštnih strnjenih hiš smo odšle do mlina, a je veter poskrbel, da nas je zazeblo v lica in prste na rokah. Od mlina do avtobusne postaje smo hitele s kapucami na glavi, a nas je dež vseeno dobil. Juhu, še en večer, ko bomo s sušilci za lase sušile bunde. 

 

Avtobus je prispel na postajo točen kot švicarska ura. Vsakič znova sem navdušena nad javnim prevozom v tujini. S karto, za katero smo odštele 10 eur, smo lahko izstopale in vstopale kjerkoli na tej krožni poti od Amsterdama do Edama in nazaj do Amsterdama po drugi strani. Zato smo si na poti ogledale manjše vasice, mline, pristanišča … kar se nam je zdelo zanimivo in obiska vredno. 

 

 

Iz Volendama smo se v 5 minutah pripeljale do Edama. Ravno dovolj časa, da je dež ponehal in se je na nebu prikazalo sonce. Jeej, končno sem lahko iz nahrbtnika potegnila svoj novi fotoaparat in začela slikati. Hitro smo ugotovile, da je mestece res precej manjše in manj turistično oblegano kot Volendam, čeprav se je na svetovni zemljevid uvrstil zaradi sira edamca, ki so ga nekoč delali tukaj. Ulice strnjenih rdeče opečnatih hiš ob kanalčku so nas očarale. Sprehodile smo se do cerkve Grote Kerk, od tam dalje pa do Kaasmarkt-a. Dovolile smo si, da se malo »izgubimo« v mestu in prehodimo prav vsako ulico. Verjetno smo opazile vsako kolo, prislonjeno na hišo, čisto vsako mačko na okenski polici in vsako dekoracijo na vhodnih vratih, ki je že klicala po pomladi. Le streljal iz mestnega jedra se vijejo neskončne zelene livade. Okolica mesta je čudovita. 

 

Se nadaljuje …