Potepanje po Nizozemski – 1. Del

Uživancija se je začela, ko je letalo pristalo na letališču Schipol. Takoj smo se navdušile nad velikostjo letališča in prijaznostjo domačinov. Da so domačini res neverjetno prijazni, da obvladajo angleščino in da priskočijo na pomoč na vsakem koraku, smo se čudile še vse naslednje dni. Z letališča smo se v mesto odpeljale z vlakom. Javni prevoz nas je očaral s svojo razvejano mrežo linij, točnostjo, hitrimi povezavami in cenovno ugodnimi vozovnicami. Šele usedle smo se na vlak in zadihale, se razgledale po predmestju Amsterdama, in še preden bi slekle tople bunde, smo bile na glavni železniški postaji. No, kot smo ugotovile še isti popoldan, je glavna postaja Amsterdam Centraal središče vsega – avtobusov, vlakov, metrojev, tramvajev, pa tudi svet mini trgovinic, najboljših hamburgerjev, kave Starbucks in prijaznih uslužbencev. Naš hostel je bil na drugi strani kanala, zato smo uporabljale trajekt. Ja, noro, kajne? Vsak dan smo bile dvakrat oziroma štirikrat na trajektu, ki nas je pripeljal skorajda do vhoda v hostel (no, dve minutki smo se res še morale sprehoditi). Tega pač ne doživiš na vsakem potovanju. 

 

Prvi dan smo se nekoliko jezile na sonce, ki ni in ni hotelo pokukati izza oblakov. Menjavale so se plohe z oblačnostjo in soncem in spet malo dežja. V naslednjih dneh smo ugotovile, da smo pravzaprav prvi dan (in zadnji dan, pišuka, kot da se nekdo heca z nami) imele še najlepše vreme. Plohe so še najmanj, kar človeka doleti na Nizozemskem. Nalivi in nevihte so tukaj očitno stalnica. Zdi se, da na Nizozemskem ljudi dež sploh ne moti. Kolesarske steze so polne kolesarjev. S pelerinami ali brez. Pločniki pa polni ljudi brez dežnikov. Tudi me smo se hitro naučile, ko nam je prvič zlomilo dežnike, da so ti popolnoma neučinkoviti, saj dež in veter naredita svoje. Tako smo se s kapucami na glavi vsako jutro odpravile iz hostla, ob večerih pa s sušilniki za lase sušile bunde. Treba se je pač znajti, ko ni radiatorja, edina jakna, ki jo imaš s seboj, pa je premočena. 

 

Po desetih minutah hoje od železniške postaje proti jugu smo prispele na najznamenitejši amsterdamski mestni trg. To je trg Dam z veliko fontano na sredini in Kraljevo palačo ter eno najznamenitejših cerkva De Nieuwe.

Od tam smo se odpravile proti najbolj znani in najbolj oblegani destinaciji v Amsterdamu – v rdečo četrt. Tudi me smo se (hotele ali ne) tam znašle vsak dan vsaj enkrat. Najbolj znana ulica je De Wallen, ki izvira iz 14. stoletja. Prodajalke ljubezni so ostale, le takratne mornarje so zamenjali turisti. Dopoldne so bila »okna« visokih ozkih stavb predvsem prazna, ob večerih pa ulica dobi svojo moč. Prostitutke poželjivo ogovorijo vsako mimoidočo skupino fantov. Odzivi pa so zelo različni – medtem ko turisti v veliki meri hodijo le »napast« svojo radovednost, domačini uporabljajo njihove usluge. Cena? Začne se pri 50 EUR za osnovni paket, ki traja do ene ure. Prostitucija je v severnih Benetkah legalna, dekleta za svoje delovno okolje (sobico z oknom) plačajo 150 EUR dnevno. 

 

Hiša Ane Frank je bila eden izmed razlogov, da sem se želela še enkrat vrniti na Nizozemsko. Ko smo prvi dan prišle do hiše in zagledale več sto metrov dolgo vrsto, smo se obrnile in odšle. Pred tem pa preverile pri blagajni, ali je med delovnimi dnevi manjša gneča. Uslužbenka nam je prijazno svetovala, naj se vrnemo naslednjega dne, ko naj bi bilo manj turistov. In smo prišle. A vrsta je bila še malo daljša kot prejšnji dan. In smo čakale. Uro in 45 minut. Ampak je bilo vredno. Povzpele smo se do podstrešja, na katerem se je Ana Frank z družino skrivala dve leti pred nemškim okupatorjem, v tem času pa je skrivaj pisala dnevnik. Pošteno utrujene, prepihane in zmrznjene smo bile na koncu zelo vesele, da smo se odločile počakati. Muzej je odličen in ga definitivno priporočam. 

 

S tramvajem smo se odpravile na jug mesta v Vondelpark. Domačini ga uporabljajo za popoldanske sprehode, tek, oddih v naravi ali za družinsko druženje z najmlajšimi na igralih. Škoda, da je bilo vreme tako muhasto. V sončnem in nekoliko toplejšem dnevu bi park zagotovo dišal po spomladanskem pisanem cvetju. S telefonom v rokah (hvala za Google Maps) smo se odpravile do velike rjave stavbe s skorajda neopaznimi prav tako rjavimi črkami Rijksmuseum. V hramu svetovne umetnosti lahko občudujemo Rembrandtovo (zagotovo) najbolj znano Nočno stražo in številna druga dela holandskega mojstra zlate dobe. Poznavalci umetnostne zgodovine pridemo na svoj račun tudi pred sliko Vermeerjeve Mlekarice. Dela dveh odličnih baročnih nizozemskih slikarjev privabijo mnoge. Rijksmuseum je obdan z velikim travnikom (na katerem bi ob boljšem vremenu verjetno zagledale še več mladih, kako poležavajo na odejah), v sosednji stavbi se nahaja Van Goghov muzej, pred njim pa najbolj znan napis IAmsterdam. Vincent Van Gogh je nedvomno največje ime postimpresionizma. Zvezdna noč, Krik, Sončnice so le delček izmed obsežnega opusa risb, akvarelov in oljnih slik, ki jih je umetnik zapustil. Muzej je nedvomno vreden obiska. Obisk Amsterdama zagotovo ne bi bil »pravi«, če si ne bi privoščile kozarca dobro ohlajenega piva. Pa ne kateregakoli, ampak Heinekena, na katerega smo se odpravile v muzej Heineken Experience. Po triurnem obisku in uživanju v muzeju, smo si ga res zaslužile. 

 

Že pred našim odhodom na Nizozemsko sem s pomočjo Instagrama naredila izbor nekaj restavracij in lokalov, ki bi jih želela obiskati. In tako smo odkrile simpatičen kafič s sinje modrimi vhodnimi vrati, majhno sobico s prijetno atmosfero, veliko masivno mizo na sredini, točilnim pultom na drugi strani, nekoliko retro interjerjem in najboljšo kavo, kar smo jo pile v teh šestih dneh na Nizozemskem. Obiskale pa smo tudi prodajalno piškotov iz belgijske bele in temne čokolade sredi ozke stranske uličice na drugi strani mesta. Prodajalne verjetno sicer (tudi če bi se sprehajale tukaj mimo) sploh ne bi opazile. Na Rembrandtovem trgu smo se usedle v enega od številnih okoliških lokalov in si privoščile nebeško dober metin čaj ter napadle malo prej kupljene še tople piškote, ki so se kar stopili v ustih. Metin čaj na Nizozemskem je odličen, saj dobiš v skodelici z 2 dl vroče vode namočene prave vejice metinih lističev. Omamno dober vonj in močen, specifičen okus! Takšen, kot mora biti metin čaj. 

 

Se nadaljuje …