Delft – Amsterdam v malem
Da bi maksimalno izkoristile dan, smo se prebudile zelo zgodaj zjutraj. Z enim izmed prvih jutranjih vlakov smo se odpeljale na jug Nizozemske. S hitrim vlakom (za povratno karto smo plačale 30,40 eur) smo 100 kilometrov dolgo pot prepotovale v manj kot eni uri. Mesto Delft, na poti med Rotterdamom in Haagom, nas je očaralo. Ne pravijo zaman, da je Delft Amsterdam v malem. Sonce je (po več dneh neviht in ploh) poskrbelo za nekaj stopinj več (no, vsaj zdelo se je tako), pozitivo in pohajkovanje brez kapuc in z odpetimi jaknami po mestnem središču. Na eni strani trga kraljuje mogočna baročna cerkev Nieuwe Kerk, ki zre naravnost v nasproti ležečo mestno hišo. Ob velikem trgu se nahajajo vrstne hiše, v pritličjih pa najdemo drage restavracije, čajnice, kavarne in trgovinice. V katero koli smo vstopili, nas je zaslepila modro-bela keramika, ki je značilna za to mesto. Nad keramiko sicer nismo bile navdušene, smo pa bile navdušene nad mestom, sirarnami, prikupno čajnico, kjer smo se ustavile, in odlično restavracijo, kjer smo si končno privoščile nekaj bolj holandskega, a toplega.
Vasica Kinderdijk očara z mlini na veter
Na jugu dežele smo obiskale še vasico Kinderdijk, najbolj znano vasico mlinov na veter na Nizozemskem. Od leta 1997, ko je bila vasica z 19 mogočnimi mlini uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, se tukaj tre turistov, ki si prihajajo ogledovat mline. Veter nam je mršil lase, a nič zato. Vsekakor se je splačalo pripotovati na jug Nizozemske, da smo videle to čudovito vasico.
Ne tompoes ne Rotterdam nas nista navdušila
Mesto z največjim pristaniščem v Evropi nas je – če smo iskrene – razočaralo. Navdušene nad pristnostjo holandskih mest (mesta Amsterdam, Delft in Edam so nas res prevzela) smo morda od Rotterdama pričakovale preveč oziroma nekaj drugega. Znašle pa smo se v mestu džumbusa, štiripasovnic, hitenja ljudi, hupanja ladij in gneče. Tako »evropejsko«. Mesto so po drugi svetovni vojni, ko je bil zaradi bombardiranja dobesedno zravnan z zemljo, zgradili na novo in mu dali videz evropskih kozmopolitskih mest. Trgovski center, s katerim se domačini tako radi pohvalijo (narejen v obliki narobe obrnjene črke U, v katerem so poleg trgovin tudi stanovanja, lokali, restavracije), je bil zaprt. A tudi če bi si ga ogledala v notranjosti, nas verjetno ne bi očaral. Zanimivo za ogled (a verjetno ne preveč funkcionalno za življenje) je naselje Kubuswoningen. Gre za svojevrstno arhitekturo, saj so futuristična stanovanja narejena v obliki kock. Ja, prav si predstavljate, stene imajo 60-stopinjski naklon. Sprehodile smo se po mostu Erasmus (Erasmusbrug) na drugo stran mesta in še predno je padel mrak ugotovile, kako veliko je pristanišče, pa smo ga z očesom ozrle le delček. Neverjetno veliko. Kolikor premore naša celotna slovenska obala, je tukaj le del obale, namenjen pristanišču. V kavarni hotela New York (menda je to eden najstarejših in najbolj elitnih hotelov v Rotterdamu) smo se srečale z domačinko Silvo, sošolko Saše iz študijske izmenjave. Me smo si naročile oreo tortice, Silva pa tradicionalno holandsko tortico tompoes. Dobra, ampak – čeprav tega Silvi nismo na glas priznale – mislim, da smo se me vseeno boljše odločile, oreo je le oreo. Smo pa izvedele iz prve roke vse o Nizozemski, njihovih navadah, praznikih, o kralju in njegovi družini. Čvekale smo do poznih večernih ur. Mesto smo zapustile premočene (ja, še en deževni dan je bil za nami) in nekoliko razočarane nad Rotterdamom, a potolažene z veliko porcijo »cukra«. Odpeljale smo se nazaj v Amsterdam in utrujene popadale v postelje.
Zjutraj nas je čakalo pakiranje kovčkov in še zadnji obisk železniške postaje, od koder smo se odpeljale do letališča. Nizozemska nas je očarala. Tako zelo, da smo na letu domov že načrtovale, kaj vse si bomo ogledale naslednjič. Jam, Amsterdam in Nizozemska te res zasvojita. Mogoče pa je imel obisk coffee shopa resnejše posledice, kot smo mislile.
Nizozemska, se vidimo kmalu.