Pordenone – Vedno ga je zanimivo obiskati

Mesto velikosti Kranja me je presenetilo s privlačnim starim središčem, ki je v večjem delu rezervirano za pešce. Ob dober kilometer dolgi ulici Corso Vittorio Emanuele II. se vrstijo hiše s pisanimi pročelji in beneškimi arhitekturnimi elementi. V spodnjem delu jih povezujejo arkadni hodniki, pod njihovimi oboki pa se vrstijo gostinski lokali in trgovine. Nekatere se ponašajo z dolgoletno tradicijo. Kot na primer nostalgično opremljena čokoladnica Peratoner. Najboljšo kavo po zatrjevanju domačinov že od leta 1958 pražijo v družinskem podjetju Grosmi. Seveda sem si jo privoščila v njihovi kavarni, ki je hkrati tudi prodajalna.

Testenine Tomadini so začeli izdelovati davnega leta 1843. V mestnem središču sem jih našla v lični trgovini. V njej so na prodaj tudi sendviči, pice in različno pecivo. Najbolj znana lokalna podjetja so že davno odprla prodajalne tudi drugod po Furlaniji. V mestu je bila nekoč pomembna tekstilna industrija, danes pa je najbolj znana tovarna Zanussi, ki je eden pomembnih proizvajalcev gospodinjskih aparatov in kuhinjske opreme tudi v svetovnem merilu. Ulica Giuseppe Garibaldi predstavlja nadaljevanje predela, namenjenega pešcem. Le malo manj slikovita je, premore pa bistveno več trgovin z oblačili.

V starem mestnem središču se dviguje nekaj cerkva, ki se med drugim ponašajo z zanimivimi zvoniki. Najbolj znamenita je katedrala Sv. Marka, zvonik cerkve Sv. Trojice pa spominja na minaret. Slednja vzbuja pozornost ob reki Noncello. V bližini je urejeno manjše brezplačno parkirišče, ki ga velja izkoristiti za obisk mesta. Prek mosta, namenjenega pešcem, je povezano s starim mestnim središčem. To med drugim zaznamuje mestna hiša z urnim stolpom in nekaj starih palač. Tudi kakšen muzej ali galerijo velja obiskati. Ljubitelji fotografije bodo našli kaj zanimivega v galeriji Due piani. Lastnik Leonardo Fabris je priznan fotograf, galerija pa je hkrati tudi njegov studio.

Pordenone ima precej zelenih kotičkov. Med njimi še posebno izstopa Galvanijev park. V poletnih dneh pod visokimi drevesi nudi prijetno senco, mene pa je navdušil z rozarijem, v katerem sem lahko občudovala in vonjala na desetine različnih vrtnic. Prijeten sprehod je tudi ob reki Noncello. Kar težko je verjeti, da je bila nekoč plovna, in zato je tu že v času Rimljanov nastalo pomembno pristanišče Portus Naonis, iz katerega se je v srednjem veku razvilo današnje mesto.

Cvetlice se predstavijo

Pordenone je znan tudi po številnih sejemskih prireditvah. Februarja pripravljajo sejem kulinarike Cucinare, ki je namenjen tako profesionalnim kot ljubiteljskim kuharjem. Med glasbenimi dogodki je najbolj odmeven poletni festival bluesa. Septembra pripravljajo tradicionalni knjižni sejem, oktobra pa ljubitelje filma navdušuje festival nemega filma. Med najbolj znane prireditve pa sodi pomladanski cvetlični sejem Ortogiardino, katerega pripravljajo že več kot štirideset let.

Obisk sejma je čudovito doživetje tako za ljubitelje kot profesionalce s področja urejanja vrtov, sadjarstva, okrasnih rastlin, zelišč in odlične italijanske kulinarike. Na voljo so številne degustacije. Sejem običajno traja deset dni, med tednom samo popoldne, je pa takrat manj gneče. Dobro si je vzeti dovolj časa, saj je čudoviti svet rastlin res prava paša za oči in vaba za nakupe.

Izdelovalci nožev

V krajih ob vznožju gorovja Dolomiti je bilo nekdaj težko preživeti. Tako se je v bližnjem Maniagu razvila obrt izdelovanja nožev. Prodajali so jih daleč naokoli, podobno kot ribniški krošnjarji. Ko so postali znani po dobri kvaliteti in domiselnih modelih, so njihove izdelke začeli kupovati po vsej Evropi in celo v Ameriki. Pred več kot stoletjem so izdelovali vsaj tisoč različnih modelov nožev. Kasneje pa tudi vse, kar je povezano z rezili: od škarij, odpiračev pločevink pa do skalpelov. Obrt je postala manjša industrija, v delavnicah pa so delale tudi ženske in otroci. Še danes je v mestecu nekaj uspešnih proizvajalcev in seveda trgovin. Odličen vpogled v svet rezil pa sem dobila v lokalnem muzeju, posvečenim donosni obrti. Muzej je glavni razlog za obisk mesta, prijeten pa je tudi sprehod po starem središču z velikim trgom. Obenem je lahko izhodišče za obisk gora ali pa vsaj bližnje slikovite doline Valcellina, po kateri se prebija modro obarvana reka Cellina. V sotesko je bilo mogoče nekoč priti le po ozki cesti. Danes je zaprta za promet in je postala priljubljena pešpot. Nova cesta pa se v dolino prebija skozi predore.