Za eno leto okoli sveta – 8. del

Jina je majhna vasica, obdana z zelenimi hribi in plantažami čajevca, kakor daleč vam seže oko. Stanovala sva v stari kmečki hiši, ki so jo obnovili in zdaj služi kot izvrsten hostel. Gospod Kitaro je izjemno prijazen možakar, ki tam živi in poskrbi za vse, kar vam srče poželi. Najbolj sva uživala ob večerjah, ki jih je pripravljal na odprtem ognjišču sredi jedilnice. Sem pa nisva prišla le zaradi hrane (čeprav bi se tudi splačalo), temveč zaradi sprehajalnih poti, ki so kombinirane s parno železnico. Najprej sva se odpeljala do velikega jeza, kjer sva izstopila z vlaka in prehodila t. i. mistično pot – peljala naju je skozi temen tunel, ki je skrival presenečenja. Nato sva se vrnila na vlak in izstopila na postaji, ki je na otoku sredi jezera. Tam se začne pustolovska pot – prek mostov, na hrib in spet dol in prek dolgih visečih mostov do končne postaje parne železnice. Nato sva se z avtobusom in vlakom zapeljala do onsena – tipičnih japonskih toplic, kjer pa so kamniti bazeni z zeeelooo vročo vodo ločeni po spolih. Samo enkrat lahko ugibate, zakaj. 

 

Najbolj znano japonsko mesto poleg Tokia naju je rahlo razočaralo. Vsi, ki smo prebrali Jaz, Gejša, si Kyoto predstavljamo tako, kot je predstavljen v knjigi. Mesto je zelo moderno, le Gion je koliko toliko ostal tak, kot je bil, le da je nabito poln s turisti, ki s fotoaparati prežijo na maiko ali gejko. Ogledala sva si najpomembnejše – Zlato palačo, svetišče Fushimi Inari, Gion, bambusov gozd, našla pa sva precej neodkrit, vendar izjemno lep in romantičen tempelj, kjer je notranje dvorišče krasno osvetljeno z modrimi lučmi.

 

 

Kar pa naju je v Kyotu potolažilo, je bila najina izjemna nastanitev. Kyoto Utano hostel je svetel in zračen hostel z bogato ponudbo: krasno kopalnico v japonskem stilu, teniškim igriščem, večernimi prireditvami in cvetočimi češnjevimi drevesi. 

Za naju povsem neznana vas, a za Japonce znan pojem – Miyama je vas, kjer je ohranjenih največ tradicionalnih hiš slamnato streho. Tudi midva sva stanovala v eni od njih, saj je preurejena v hostel. Pri njih nisva le stanovala, temveč se marsikaj tudi naučila – pokazali so nama, kako poteka japonski čajni obred, zlagali smo origami in dovolili so nama, da sva vstopila na podstrešje. Seveda sva se sprehodila po vasi, kjer sva naletela na indigo muzej – pojma nisva imela, kako se indigo pridobiva in kako se uporablja za barvanje tekstila. Vse to sva se naučila osebno od indigo mojstra. 

 

Shodoshima je otok, ki letos gosti umetnostni trienale. Želela sva si ogledati nekaj umetnostnih instalacij, vendar nama je vreme pošteno zagodlo. Tako sva se držala »notranjih« aktivnosti – obiskala sva tovarno sojine omake (ste vedeli, da za solidno sijono omako potrebujejo 2 leti?), mojstra somen testenin, popoldne, ko pa se je vsaj malo razjasnilo, pa sva odkrivala park oljk, kjer boste mislili, da ste v Grčiji. Olivni sladoled je bil pika na i finemu, čeprav deževnemu dnevu, ko sva se vrnila nazaj v Olive hostel, ki stoji le nekaj korakov od morja (sončni vzhodi so krasni).

 

Preselila sva se na naslednji japonski otok, kjer je glavno mesto Kochi. Nastanila sva se v družinskem hostlu Kochi, kjer je bil lastnik tako prijazen in naju vzel s seboj na dan odprtih vrat neke sake tovarne. Sicer je spet deževalo, vendar nas to ni zmotilo – poskušali smo različne vrste sakeja, jedli tipične japonske prigrizke, kot edina tujca sva bila povabljena na tekmovanje v pitju sakeja, kjer je potrebno na dušek spiti 980 ml sakeja za ženske in 1960 ml sakeja za moške. Ker naju je cela dvorana gledala, si nisva upala reči ne, vendar naju je tolažil pomežik direktorja tovarne – v ogromen krožnik nama je natočil prozorno tekočino in z velikim strahom sva jo nagnila, a ko sva okusila, da gre le za vodo in ne sake, sva na dušek izpila in zmagoslavno dvignila prazen krožnik. Ljudje so vriskali. Kochi ima krasen grad sredi mesta, kjer sva ujela festival latern. Ves grad in okolica je bila obdana v soju nežne rumene in roza svetlobe, na grad pa so projecirali različne cvetne vzorce – ne pozabite, tam sva bila v času cvetenja češenj.

 

71 let nazaj se je tukaj zgodila velika katadtrofa – prvič v zgodovini človeštva je bila uporabljena atomska bomba v vojne namene. Umrlo je tisoče ljudi, tisti ki so preživeli, so bili hudo opečeni ali pa so se genske bolezni pojavile kasneje. Napovedali so, da na tem ozemlju naslednjih 100 let ne bo nič zraslo, a poglejte, kako lepa je Hirošima danes! Cvetoče češnje so bile povsod, nisva vedela, kam naj gledava in kaj naj fotografirava. V središču mesta je spominski park (poln češenj, seveda), kjer stoji spominski muzej, apitaf in različni spomeniki, na drugi strani reke, ki teče ob parku pa pokončno stoji velik opomnik te tragedije: »A-Dome« kot so poimenovali zgradbo, ki se je edina uspela zoperstaviti bombi. In le 7 minut hoje vstran lahko najdete JYH hostel z izjemno lokacijo. Hiroshima pa nima le žalostnih znamenitosti – le dobro uro vstran z vlakom in trajektom, na otoku Miyajima najdete še eno UNESCOVO znamenistost: Itsukushima tempelj in še bolj znameniti veliki torii, ki stoji v morju in je dostopen glede na plimo in oseko. Na otoku prosto živijo srne, ki so vajene ljudi in jih lahko tudi pocrkljate. 

 

Verjetno kraj, za katerega še nikoli niste slišali – tudi midva ne, preden ga nisva obiskala. Gre za najbolj južno mesto na glavnem otoku Honshu, kjer je najbolj popularna riba Fugu. Seveda sva si jo privoščila tudi midva na izvrstni večerji za katero se morava zahvaliti najinim prijateljem pri JYH. Hvala! Ker sva spala v povsem novem JYH Shimonoseki (res krasen hostel, eden najlepših, kar sva jih videla) in menedžer hostla je hkrati tudi fugu mojster, so nama kar tam pripravili izvrstno večerjo – sashimi, sake s fugu plavutjo, puding s plavutmi, riž. kuhan z ribo fugu, fugu fileji na žaru, ocvrt fugu, fugu v juhi – in ja, vse sva pojedla in pomazala. Mesto pa se ponaša z lepo morsko promenado in akvarijem, ki ima največjo zbirko teh rib. Seveda imajo tudi nekaj drugih živali, kot so pingvini in delfini, vendar največ imajo različnih rib fugu.

 

Zadnje mesto, ki sva ga obiskala in glavno mesto na Kyushu otoku. Ogledala sva si nekaj templjev, ki žal za nas laike izgledajo po dobrih treh tednih že precej enako, ugotovila pa sva, da je Fukuoka mesto nakupovalnih centrov. Najbolj nama je bil všeč park z ribniki, kjer sva najela pedolino v obliki laboda in se z njim zapeljala naokoli. Stanovala sva v malce starejšem hostlu JYH Fukuoka, ki pa je bil zelo blizu letališča, torej dobra izbira, če imate zgodnji let.

 

 

Japonska je izjemna dežela. Presenečala in navduševala naju je na vsakem koraku. Ljudje so sicer rahlo sramežljivi do tujcev, vendar ko potrebuješ pomoč, te bodo zbasali v avto in te odpeljali, kamor želiš, če bo treba (se nama je zgodilo). Hrana je zelo dobra in raznovrstna, edino fino je, če imate radi riž in znate operirati s palčkami. Da ne omenjava prevozov – vlaki so točni na minuto, shinkansen pa naju je tako navdušil, da bi potovala samo še s tem. In zelo sva se bala cen, saj dežela velja za izjemno drago, vendar lahko rečeva, da ni tako hudo. Midva sva ves čas potovala z vlaki in nisva imela JR Passa pa sva zapravila manj, kot bi plačala za ta Pass. Tako da si preračunajte, če se vam JR Pass res splača. Hrana, kot so razne tempure, soba in ostali seti, stanejo od 600 yenov naprej, torej zelo razumna cena. Pijača je v restavracijah zelo draga, vendar vedno dobite k hrani tudi vodo ali zeleni čaj brezplačno. Vstopnin skorajda ni, če pa so, so zmerne (cenejše kot v Evropi). 

 

Upava, da sva vas navdušila za obisk dežele vzhajajočega sonca, za več informacij o Japonski ali navdih za druge destinacije pa obiščite najin blog www.slovenianstravel.com, vesela pa bova, če se nama pridružite na Facebooku ali Instagramu. Pa prijetno potovanje, kamor koli že greste.