Potovanje po Turčiji v času koronskih omejitev – 1. del

Že dolgo se zavedamo, da potovanja niso samo luksuz ali zabava, ampak predvsem spoznavanje drugih kultur, običajev in vsega, zaradi česar smo edinstveni in kar nas krepi v zavezi k trajnemu miru na svetu. A najbolje je to zapisal Mark Twain z besedami: »Potovanje je usodno za predsodke, nestrpnost in ozkoglednost. Svobodomiselnega, celovitega in dobrohotnega pogleda na človeštvo in stvari preprosto ni mogoče pridobiti z vegetiranjem, če vse življenje preždimo v enem majhnem kotičku sveta.« Glede na to, da gre le za Marka Twaina, je prav, da to misel zapišemo še v izvirniku, saj se v še tako dobrem prevodu izgubi veličina zapisanega: »Travel is fatal to prejudice, bigotry, and narrow-mindedness, and many of our people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of the earth all one's lifetime.«

Prav ta vzgib, seveda poleg izvirne in iskrive radovednosti, je botroval temu, da sem se odpravil na drugo celino, da vam ob branju ponovno prikličem pristno željo po potovanju in spoznavanju drugačnega in novega.

Za prvi pobeg iz Evrope je bila izbrana Turčija, in sicer njen azijski del. Turčija je bila konec decembra ena redkih držav, ki je omogočala vstop brez negativnega PCR-testa, čeprav se je to še v času potovanja spremenilo. Čas, ki je bil sicer namenjen zabavi in proslavi vstopa v novo leto, je tako zamenjala priprava potopisa o Turčiji na način, kot ga še ni bilo, in upam, da ga nikdar več ne bo, čeprav je tudi potovanje v tem času imelo nek svojevrsten čar.

Preverjanje epidemioloških razmer v krajih, kamor nameravamo potovati

Pa začnimo tam, kjer sicer ne začenjamo – ob zdravi in varni izbiri države z najmanj zapleti ob vstopu in povratku. V presečni množici se je znašlo le nekaj držav, med katerimi sem izbral vzhod Turčije, kjer je bila tudi epidemiološka slika boljša kot v nekaterih drugih delih države. Po tej odločitvi so sledili povsem normalni koraki, od nakupa letalske vozovnice do rezervacije nastanitev in, zaradi okrnjenega javnega prometa, tudi najema avtomobila.

Glede na to, da je število hostlov, ki delujejo v okviru Hostelling International, v Turčiji skromno, sem se odločil izbrati različne vrste nastanitve, od najenostvanejših, pa do prestižnih, saj je tudi prestiž izgubil na ceni in so v času, ko so nastanitve skoraj prazne, tudi takšne vrste nastanitev dostopne.

Drugi razlog je bila tudi zelo dostopna letalska vozovnica od Dunaja do mesta Kayseri, za katero je bilo s prtljago vred treba odšteti 170 evrov. V času potovanja (konec decembra 2020) je bila koronska situacija v Turčiji po številu okužb na milijon prebivalcev primerljiva z evropskim povprečjem, število umrlih na milijon pa je bilo primerljivo s svetovnim povprečjem in precej boljše kot v Evropi.

Kayseri se nahaja globoko v azijskem delu Turčije in je bližje sirijski ali iranski meji kot Istanbulu, kjer sem ob prestopu med drugim kupil tudi turško SIM-kartico za lažjo povezljivost in že v Kayseriju se je izkazala kot dobra naložba, saj izbrana agencija za najem avta ni bila na letališču, ampak jo je bilo treba poklicati na letališče. Po nekaj formalnostih sem že bil na poti do prvega cilja, mesteca Ortahisar, le nekaj kilometrov od kraja Göreme, ki sicer velja za srce pravljične pokrajine Kapadokije, katere ime najverjetneje izvira iz besede Katpatuka, kar v jeziku Hetitov pomeni dežela lepih konj, a jih ob mojem obisku žal ni bilo na spregled, razen ob turističnih znamenitostih.

Turčija se je, koronavirusu navkljub, odločila odpreti za turizem ob strogem upoštevanju ukrepov in dodatni spodbudi države, ki je davek na dodano vrednost v turizmu znižala na zgolj en odstotek.

Ob odpiranju turizma so se odločili, da policijska ura za turiste ne velja, kar sicer med tednom ne spremeni veliko, za konec tedna pa je to zelo pomemben podatek, saj je policijska ura neprekinjeno od petka zvečer do ponedeljka zjutraj. Tudi ob vstopu v nakupovalna središča turisti niso zavezani k elektronski aplikaciji za sledenje, drugi ukrepi, kot so razkuževanje, splošna obveza nošenja maske in fizična razdalja, pa veljajo tudi za turiste. Navkljub splošni obvezi nošenja maske tudi na prostem, v avtomobilu ali na kolesu ti hkrati razložijo, da je kljub temu policija logična in te na nošenje maske na prostem in na mestih, kjer ni gneče, niti ne opozarjajo.

Kapadokija – dežela lepih konj in pravljičnih dimnikov

A vrnimo se na obisk ene najzanimivejših pokrajin ne le v Turčiji, ampak tudi na svetu – Kapadokije –, ki se sicer nahaja v osrčju osrednje Anatolije.

Kapadokijo so v zgornjem in srednjem toku reke Kizilirmak oblikovali vulkani in erozija pred petdesetimi milijoni let, prednosti te pokrajine, polne stožcem in dimnikom podobnih kamnitih tvorb, pa so spoznali že v prazgodovini. Prvi, ki so se tukaj organizirano in načrtno naselili, so bili Hetiti pred približno 2.500 leti pred našim štetjem. Hetitom so sledili Asirci, ki so tukaj vzpostavili svoje trgovske postojanke, pa Frigijci, Firi, Lidijci in Perzijci, ki so v pokrajini vladali od sredine šestega stoletja do leta 334 pred našim štetjem.

Leta 17 našega štetja je Kapadokija postala rimska provinca, skozi katero so vodile trgovske in vojaške poti, nastala pa so tudi prva večja urbana središča. Z rastjo vpliva krščanstva v tem delu Azije so v Kapadokiji začele nastajati prve krščanske skupnosti, razcvet pa so doživele s prihodom Bazilija Velikega (329–379), škofa iz Cezareje (današnjega Kayserija), ki je spodbudil različne verske kolonije, ki so se v obliki samostanov ohranile še celo naslednje tisočletje. Sledili so vpadi iz Turkmenistana in Mongolije, tem pa vpadi Seldžukov in končno Turkov oziroma Otomanov, ki so tukaj še danes.

Prav te stožčaste tvorbe so omogočile relativno enostavno gradnjo, saj je hiše postavila že narava, le prostore v njih je bilo treba izdolbsti.

Zgoraj zapisano je še ena posebnost Kapadokije – nemogoče je namreč ločiti naravne znamenitosti od kulturnih, saj se slednje dejansko nahajajo v prvih.

Konjev morda ne boste videli, dimnike pa zagotovo

Če o izvoru imena Dežele lepih konj, s sicer veliko verjetnostjo, zgolj ugibamo, pa je zdajšnji opis Kapadokije kot dežele pravljičnih dimnikov veliko bolj logičen, saj jih lahko v tem delu regije občudujemo še danes. Poleg dela pokrajine pravljičnih dimnikov pa je vredno obiskati tudi narodni park v dolini Göreme s skalnimi samostani in cerkvami, dolino Zelve, podzemna mesta Kapadokije (med katerimi sta najbolj znana Kaymakli in Derinkuyu), dolino reke Ihlara ipd. Mnogi od naštetih krajev, vključno z mestom Göreme, so vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine, občudovanje naravno-kulturnih znamenitosti pa je v pomladnem in jesenskem času smiselno povezati s trekingom ali ekskurzijo s konji, čeprav ponujajo tudi okolju manj prijazne oglede s terenskimi vozili, motornimi kolesi in štirikolestniki. Od vseh možnosti pa je najbolj priljubljena panoramska vožnja z balonom na vroč zrak, ki jo organizirajo pred sončnim vzhodom, včasih pa tudi ob sončnem zahodu.

Res je, da se »z višine ne vidi vse«, a celosten, čeprav površen, pogled je nekaj, česar ob obisku Kapadokije ne smemo izpustiti. Ob veličastnem razgledu iz košare balona mi je v ušesih nenehno odzvanjala Nenina pesem »99 Luftbalons«, saj jih prav toliko lahko vidiš iz svojega balona. Število balonov, ki smejo leteti hkrati, je zaradi varnosti omejeno na sto in tako lahko poleg pravljične pokrajine opazuješ tudi preostalih 99 balonov na vroč zrak, ki so bili tudi v času koronakrize prav vsi v zraku, le število potnikov je bilo zaradi ukrepov zmanjšano z 28 na 24. Pred odhodom so nam izmerili telesno temperaturo ter nam ponovno povedali, da je tudi v zraku obvezno nošenje maske, ki jo lahko snamemo izjemoma in zgolj za trenutek za kak selfi. Glede na to, da je polet z balonom, ki nas dvigne skoraj kilometer nad pokrajino, v veliki meri odvisen od vremenskih razmer, pristojne oblasti vsako jutro posebej izdajo (ali pa tudi ne) dovoljenje za polete in zato nima smisla načrtovati panoramskega poleta zadnji dan, saj nam lahko vremenske razmere prekrižajo načrte.

O Kapadokiji so napisani številni turistični vodniki, a vendar je vsega, kar je za videti in doživeti, zmerom več, kot imamo časa. Ob zgolj nekaj dneh, ki sem jih namenil pripravi potopisa o Kapadokiji, brez lastnega prevoza zagotovo ne bi doživel in videl, koronski ukrepi pa so bili v tem primeru celo v pomoč, saj so restavracije ponujale le prevzem hrane in tako je bil čas za kosilo bistveno krajši, kot bi bil sicer. Ob tem bi bilo krivično pripomniti, da so bili bistveno okrnjeni tudi kulinarični užitki, saj je Turčija znana tudi po okusni tradicionalni hitri hrani in odličnih sladicah. Ob teh slastnih in sladkih mislih tudi zaključujem prvi del tega potopisa. V naslednji številki pa se bomo posvetili predvsem duhovni hrani in se sprehodili skozi dediščino Kapadokije, katere večji del je vpisan tudi na Unescov seznam svetovne dediščine.