Potovanje po Turčiji v času koronskih omejitev – 4. del

Za najbolj nenavaden vstop v novo leto so dodatno poskrbele tudi turške oblasti, ki so od 31. 12. zvečer do 3. 1. zjutraj uvedle in striktno izvajale policijsko uro. Čeprav ta ni veljala za turiste, je bil večerni ogled mesta nadvse nenavaden, saj je siceršnje polne ulice in pričakovanje novega leta zamenjala tišina, ki je prebadala ušesa, skoraj edina dekoracija pa so bili semaforji, ki so se zdolgočaseno poigravali z menjavo barv od zelene do rumene in rdeče ter spet nazaj v brezupnem pričakovanju kakšnega vozila. A žal so se morali semaforji ta večer zadovoljiti le s pešcem iz Slovenije, ki je ob povratku z nočnega forografiranja dveh najpomembneših znamenitosti Adane prečkal povsem prazno cesto v izpraznjenem dvomilijonskem mestu. Tristometrski kamniti most čez reko Seyhan je sprva zgradil Hadrijan, nekoliko kasneje pa ga je Justinijan obnovil. Ob tem verjetno ni treba razlagati, da je bila gradnja takšnega mostu, ki se je ohranil vse do danes, v rimskih časih in s takratno tehnologijo velik gradbeni presežek.

Druga znamenitost, ki sem jo z vseh strani lovil v objektiv, pa je bila mogočna osrednja Sabancijeva mošeja, ki nosi ime po novodobnem turškem magnatu Sakipu Sabanciju, ki je tudi zagotovil sredstva za izgradnjo. Moderna mošeja s šestimi minareti je največja mošeja med Istanbulom in Savdsko Arabijo in lahko sprejme, seveda brez koronske razdalje, do 28.000 vernikov hkrati.

Silvestrovanje v hotelski sobi

Po povratku v hotel je v hotelski sobi počasi napočil trenutek za bizarno slovo od leta 2020; ob pločevinki lokalnega piva in spremljanju odštevanja na enem od turških televizijskih kanalov.

A tudi zjutraj, na novega leta dan, ni bilo bistveno drugače. Sprehod po Adani, ki nosi ime po ustanovitelju Adanusu, sinu Urana (grškega boga neba), in se nahaja sredi Kiliške nižine, je še najbolj spominjal na obisk mesta Pripjat ob černobilski jedrski elektrarni. Prav tako je bilo mesto možno le videti, ne pa ga tudi doživeti. A navkljub velikosti se vse pomembne znamenitosti mesta nahajajo na območju, velikem približno en kvadratni kilometer. Sprehod, na katerem sem videl od zunaj domala vse, kar turistični vodniki svetujejo (velik stolp z uro, veliko mošejo Ulu Camii iz 16. stoletja, oba znamenita hamama in katoliško cerkev Sv. Pavla), je trajal le dobro uro. Doživetja, kot so nakupi na tržnici, srkanje turške kave ob reki in obiski muzejev v Adani, bodo žal morali počakati na boljše čase.

V času policijske ure je bilo v Adani na voljo le najnujnejše. In prav to, kaj je razumljeno kot nujno, pove ogromno o kulturi določenega naroda. Tako so bile v Adani poleg redkih trgovin z živili, nekaterih bencinskih črpalk, redkih stojnic s hrano za prevzem in dežurnih lekarn odprte (skoraj) vse slaščičarne, ki so v vsem svojem sijaju ponujale baklave, kadaif, tufahijo, halvo in ostale dobrote.

Po dobri uri sprehoda po mestu mi ni preostalo drugega, kot da sem se posvetil raziskovanju notranjosti turškega vzhodnega Sredozemlja, kar je bila zelo dobra odločitev. Na severu Adane sem lahko le iz avta opazoval umetno jezero, namenjeno oddihu in sprostitvi, saj je bilo parkiranje in ustavljanje na sicer praznih parkiriščih prepovedano.

Železnica med Basro in Berlinom

Glavni cilj tega poldnevnega izleta pa je bil seveda odprt, saj gre za sotesko Kapıkaya, ki jo je izklesal potok Çakıt, eden glavnih pritokov reke Seyhan. Navkljub zaprtim stojnicam, ali pa prav zaradi tega, je bil ogled soteske, ki po zračni liniji meri približno 5,5 kilometra, toliko pristnejši. Ob spremljavi štirinožnih lokalnih šerifov, ki so me prijazno spremljali vso pot skozi sotesko, sem tam srečal zgolj nekaj turistov, ki so, tako kot jaz, občudovali sotesko v vsej njeni veličini. Podobno, a drugače kot soteska, pa je impozanten tudi viadukt Varda, ki so ga na progi Istanbul–Bagdad med Konyo in Adano zgradili nemški gradbinci, financirala pa nemška Deutsche Bank. Železniški projekt je vključeval tudi 12-kilometrski odsek s kar 22 predori skozi gorovje Taurus. Razlog nemške investicije v to progo seveda ni bila dobrota ali pomoč Turčiji, ampak oskrba Nemčije z nafto, saj je proga, po izgradnji tega odseka, Basro skozi Bagdad in Istanbul povezala z Berlinom. Viadukt, ki je bil zadnji manjkajoči del te proge, so začeli graditi leta 1905, zaključili pa leta 1912.

Naslednji dan je napočil trenutek slovesa, a preden se poslovimo od osrednjega turškega Sredozemlja, se ustavimo še v vasici Anavarza oziroma Anazarbus, kjer trdnjava na hribu priča o moči in pomenu Rimskega cesarstva. Trdnjavo, ki se je sprva imenovala Caesarea ad Anazarbum, so zgradili Rimljani ob svojem prihodu leta 19 pred našim štetjem. Lokacija je bila zelo premišljena, saj so lahko s trdnjave nadzirali rodovitna polja v Kiliški nižini. Izjemno lokacijo in pomen trdnjave potrjuje dejstvo, da so se njeni lastniki vsaj desetkrat zamenjali in tako so Rimljanom sledili Perzijci, Arabci, Bizantinci, hamdanidski princi iz Alepa, križarji, lokalni armenski kralj, pa spet Bizantinci, Turki, mameluki in na koncu Armensko kraljestvo Kilikija do leta 1375, odkar trdnjava neobljudena sameva nad Kiliško nižino. Do trdnjave so pred šestimi stoletji vodile urejene stopnice, ki jih je do danes zob časa precej uničil in tako je za vzpon potrebna primerna obutev. Tudi na trdnjavi so določene poti skoraj povsem uničene, a kljub temu si jo lahko z zadostno mero previdnosti ogledamo.

Preden pa se vrnemo v Kayseri, kjer smo začeli ta potopis, se ustavimo še ob slapovih Kapuzbaşı, ki se nahajajo nedaleč stran od kraja Büyükçakır. Če včasih velja, da je pot pomembnejša od cilja, tega v tem primeru zagotovo ne morem trditi, saj je bila glavna cesta v izgradnji, povprečna hitrost na obvozni cesti pa je bila, vsem naporom navkljub, zgolj okrog 30 km/h, in to na približno 50 kilometrskem odseku.

A tudi tukaj je bil trud še kako poplačan, saj gre za ene najbolj nenavadnih slapov, kar sem jih v življenju videl. Glavni slap, svoji lepoti navkljub, sicer ni nekaj, česar ne bi mogli primerjati z drugimi slapovi, a sprehod ob reki, v katero iz skale dobesedno bruha še kakšnih deset manjših slapov, naredi te slapove edinstvene in, vsej vožnji navkljub, vredne ogleda.

Še preden pa se poslovimo od Turčije, pa vendarle nekaj besed o mestu, ki je bilo tako začetek kot tudi konec novoletnega potopisnega potovanja.

Cesarski zaključek potovanja po Turčiji

Kayseri, nekoč rimska Caesarea, leži na vznožju ugaslega, skoraj 4.000 metrov visokega ognjenika Mt. Erciyes, ki danes ponuja vrhunske smučarske proge in je eno najpomembnejših smučarskih središč v Turčiji. Kayseri je z milijonom prebivalcev največje mesto v Kapadokiji in pomembno poslovno, kulturno, versko in izobraževalno središče osrednje Anatolije. Zaradi izjemnega razvoja v zadnjih desetletjih se je mesta prijelo tudi ime »anatolski tiger«, a vsej arhitekturi, muzejem, kulturi in zgodovini navkljub se le malo obiskovalcev posveti mestu, ki je sicer izhodišče za spoznavanje Kapadokije. Tudi jaz sem bil eden tistih, ki sem Kayseriju namenil premalo časa, in sicer zgolj en večer pred povratkom v Slovenijo. Kljub temu pa želim strniti nekaj vtisov in jih pomešati z vsem, kar sem o Kayseriju izvedel iz literature.

Kayseri je zanimiva kombinacija seldžuških grobnic, mošej in sodobnega. A razen slednjega, torej sodobnih primestnih naselij, ne bomo na poti med letališčem in osrednjo Kapadokijo videli ničesar zanimivega, čeprav se letališče nahaja le nekaj kilometrov od starega mestnega jedra.

Osrednja znamenitost Kayserija je zagotovo grad v njegovem središču, ki ga je zgradil rimski cesar Gordijan III., 300 let kasneje pa prenovil bizantinski cesar Justinijan. Zadnji, ki je spremenil videz gradu, pa je bil seldžuški sultan Kejkubad v 13. stoletju. Naslednja znamenitost je muzej seldžuške civilizacije, a je zaradi lažjega razumevanja morda bolje najprej obiskati vsaj etnografski muzej, če ne tudi arheološkega. Sicer nevsiljivo, a vendarle se v itinerarij kmalu prikrade tudi zgodovinska hiša Atatürka, kjer je ustanovitelj sodobne Turčije bival avgusta 1919 ob obisku Kayserija. V mestu se med številnimi mogočnimi mošejami nahaja tudi cerkev Sv. Gregorja Prosvetitelj. Za konec naj omenim še kompleks Mahperi Hunat Hatun iz 13. stoletja, ki je najpomembnejši seldžuški pomnik v mestu.

Kayseri slovi tudi po preprogah

Čeprav je tudi kultura neke vrste hrana, pa je med ogledi treba zaužiti tudi kak obrok hrane v prvinskem pomenu te besede. Seveda so v Kayseriju tako tradicionalne kot moderne restavracije, a če bi želeli poskusiti nekaj res avtohtonega, predlagam tako manti, raviolom podobno jed, kot pastirmo – govejo slanino.

Za vse, ki bi se radi iz Turčije vrnili s sodobno ali tradicionalno preprogo, boste prav v Kayseriju prišli na svoj račun, saj je mesto najpomembnejše središče proizvodnje preprog v Anatoliji.

Čeprav je precej majhna verjetnost, je smiselno ob nakupu preprog vprašati, ali imajo na zalogi kakšno letečo preprogo, in če bo odgovor negativen, se še zmerom lahko vrnete s svojo povratno vozovnico.

Bolj kot negativen odgovor na vprašanje o leteči preprogi pa je (vsaj v času pisanja) pomemben negativen test na koronavirus, saj vas sicer v Sloveniji in mnogih drugih državah čaka obvezna karantena. A upam, da bo vse, kar je povezano z drakonskimi koronskimi ukrepi v tem potopisu, v času branja zgolj boleč spomin, ki smo ga že zdavnaj in za zmerom potlačili.