Kolesarjenje po Škotski – 2. del

 

In tako je bilo naslednjih 25 dni. Dež, veter in prvih 14 dni tudi mrzlo. Četrti dan, po zelo hudem deževju in vetru, sem prišel do restavracije in upal, da bom dobil prenočišče. Upanje umira zadnje in to zgodbo moram povedati. Prenočišče  je bilo zasedeno. Dve Kanadčanki (mati in hči) sta mi ponudili posteljo, ker sta imeli eno viška v sobi. Hčerka me je opozorila, da njena mama smrči. Pa sem si mislil, da tako hudo pa tudi ne more biti. Veste kaj? Ženska je smrčala tako močno, da me je ponoči trikrat vrglo v zrak. Počasi je nabirala in kar naenkrat močno zasmrčala. Ceno smo si delili na tri dele, toda jaz sem plačal ceno v smrčanju. Pa še naspal se nisem. Za nameček je bilo zjutraj 0 °C in na hribe je zapadel novi sneg. Za dva dni sem se zapeljal do otoka Sky, ki je povezan z lepim mostom. Grad Dunvegan sem gledal od daleč (draga vstopnina), polotok Neist Point pa je ostal cilj za naslednje potovanje. Od Ullapoola naprej sem imel same klance, tudi najhujšega do tedaj. Ko sem ga zagledal, mi je postalo kar malo slabo. Pa sem ga zvozil, z vetrom v prsa. Na vrhu vseh hribov pa me je pričakal najlepši razgled, ki ti ga lahko narava ponudi v tem delu države. Težko je opisati, ampak kamorkoli sem pogledal, je bilo videti kot rahlo valovanje morje. Božansko, neopisljivo in zaradi takšnih stvari morate obiskati Škotsko. Dejansko je bilo lepše, kot pa sem si lahko predstavljal v najlepših sanjah. V srcu pa se mi je smejalo kot majhnemu otroku. 

 

 

Enajsti dan sem prišel do kraja Durness, na skrajnem severno zahodnem delu države. Imajo zelo lepe peščene plaže in turistično poznane jame – Smoo Cave. Če ne greš s čolnom v jame, vidiš bolj malo. Tu sem prvič spremenil smer potovanja. Veliko sem imel slabega vremena in sem si zaželel nekaj več sonca. Pa ga na žalost ni bilo. V že prej omenjeni restavraciji Crask Inn mi je lastnik ponudil zelo dobro krompirjevo juho in ob toplem kaminu sem spil vročo čokolado. Ni me pogrelo samo to, ampak tudi prijazne in preproste besede lastnika. Inverness me je pričakal z običajno mestno gnečo, do hostla pa bi brez navigacije prišel zelo težko. Prenočišče je bilo zanimivo. Oblika valja, položena na tla, notri pa tri postelje. Loch Ness je veliko jezero, ni pa največje. Vzhodna pot ob jezeru je lepša in manj turistično oblegana. Ker sem izbral vzhodno pot, sem lahko samo od daleč opazoval znane razvaline gradu Urquhart. Popoldan je deževalo šest ur, vsa prenočišča pa so bila zasedena. Nič drugega mi ni preostalo, kot da sem šel do prve hiše in jih prosil, če imajo kaj prostora za šotor. Vljudno so mi odstopili del travnika, pozneje pa mi je lastnik prinesel še dve mali pivi in šest jajc. Bil sem tako presenečen, da sem se mu skoraj pozabil zahvaliti. 

 

 

Po nekaj dnevih kolesarjenja sem našel restavracijo, kjer je bila verjetno največja zbirka viskija na Škotskem. Steklenic je res ogromno (več kot 800) in vseh oblik. Imajo tudi knjigo gostov in po njihovih podatkih sem bil prvi Slovenec, ki se je vpisal vanjo. Na žalost pa sem pozabil ime restavracije. Naslednje večje mesto, kamor sem se pripeljal, je bil Aberdeen. Ulica Kings Road ima več kot tristo hišnih številk, in ko sem se pripeljal  na št. 1, me je čakalo še kar nekaj metrov do hostla na številki 298. Vsa mesta so si podobna, stare in nove stavbe, nič posebnega, samo delo človeških rok. Devetnajst dni sem že na kolesu in ko pridem v mesto, komaj čakam, da se vrnem nazaj v divjino. Divjina pravim zato, ker se lahko voziš 50 km, pa boš videl samo dve ali tri hiše. In to me čedalje bolj privlači. Sliši se čudno, ampak narava je tako zelo lepa, da je bilo škoda vsake ure, ki sem jih preživel v mestih.

 

 

Eden od vrhuncev potovanja je bil grad Dunnottar v Stonehavnu. To ni samo grad, je cel kompleks objektov, ki so postavljeni na ogromni skali. Ta skala leži nekaj metrov od obale, kot bi bila povezana z nasipom. Imeli so vse, kar je človek rabil za preživetje, od stavb za plemstvo in navadne ljudi, do pokopališča. Najstarejša stavba izvira iz 13. stoletja. Edina soba, ki je obnovljena, je jedilnica, vse ostalo so razvaline. Tako kot vse gradove, ki sem jih videl, tudi tega obnavljajo. Zelo veliko dajo na svojo zapuščino. 

 

 

V Glen Prosnu je bil najboljši hostel. Pa ne po kvaliteti opreme. Najboljšega ga naredi nedostopnost tehnologije in veličastna narava. TV nima signala, telefon pa imajo samo za nujne razmere. Pa veste, kako zanimiv večer sem imel. Iz kraja Dundee čez zaliv proti St. Andrewsu pelje zelo dolg most. Nikakor ga ni bilo konca, mislim da je dolg vsaj 1,5 km. In prvič sem se peljal mimo njega, ker je zelo neopazen. Samemu sebi sem se smejal, kako sem lahko zgrešil tako dolg most. Ampak tako je na potovanju, nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. 

 

Naslednji dan sem težko pričakoval. Ne zaradi prvega dneva počitka, ampak zaradi mesta Stirling, spomenika posvečenega Williamu Wallaceu in starega mostu. Mesto ima bogato zgodovino. Tu se je odvijala ena od treh največjih bitk za njihovo neodvisnost. Spomenik, ki so ga postavili v čast Williamu Wallacu, je resnično veličasten. To je v bistvu stavba, visoka 67 metrov, s tremi nadstropji in razgledno ploščadjo, do katere pridemo po 246 stopnicah. Na žalost je bila zaprta, ker je bilo resnično zelo vetrovno. V prvem nadstropju je predstavljeno življenje Williama Wallaca in zgodovina od leta 1286 do leta 1305, ko so ga usmrtili. V drugem je prikazano orožje in glavna atrakcija, njegov meč. Ta je res veličasten, dolg je 1,67 metra, je pa kar malo uničen. V tretjem je prikazana gradnja stavbe in primerjava z drugimi, podobnimi, stolpi. Višji je od poševnega stolpa v Pisi za 11 m in nižji za 26 m od kipa svobode. Vse skupaj deluje zelo veličastno. Škoti so zelo ponosni na svojo zgodovino in to se vidi na tej stavbi. Znajo jo pa tudi prodajati. Lahko kupite ogromno stvari in vse so v njihovih tradicionalnih barvah, rdeči, modri in zeleni. Tudi sam sem prvič podlegel nakupovalni mrzlici, ampak si nisem znal pomagati, nekaj drobnih stvari za spomin. Še en dogodek me je čakal. Ogled in sprehod čez Stirlingov most. Most sam po sebi ni nič posebnega, podobnih je na Škotskem veliko. Prvotno je bil lesen, pozneje so naredili kamnitega. In na tem lesenem mostu je bil začetek bitke pri Stirlingu, kjer je vojska Williama Wallacea premagala vojsko angleškega kralja Edwarda I. Ni važno, kako bo slišati, ta most in njegova okolica je bil moj glavni cilj potovanja. Ko sem se sprehajal po njem in njegovi okolici sem bil v tistem trenutku najsrečnejši človek. Pri 46-ih letih se mi je izpolnila več kot desetletna želja. Za nekoga malo čudna želja, toda ko sem hodil po travi, kjer se je pred 718. leti bila huda bitka, sem bil kar malo v oblakih, ali pa vsaj 1 cm nad tlemi. V svetovni zgodovini je bilo ogromno bitk, toda te na Škotskem izstopajo, ker so se zelo srčno borili za svojo svobodo. Cilj sem dosegel, zdaj bi lahko šel domov brez greha. Toda pozneje sem doživel še ogromno lepih trenutkov in danes bi mi bilo žal, če jih ne bi. 

 

 

Že naslednji dan sem prišel do Banockburna, kjer je bila leta 1314 bitka, ki so jo Škoti tudi dobili. Takrat so bili pod vodstvom njihovega največjega kralja Roberta Bruca. Kralj je bil od leta 1306 do leta 1329, postavili so mu veličasten spomenik v obliki jezdeca v bojni opremi na konju. V muzeju imajo predstavljeno bojno opremo. Lahko sem si nadel rokavico, potežkal sem srajco iz železnih obročkov (ta ima vsaj 20 kg). Nadel sem si tudi čelado, ampak čez tiste majhne ozke reže nisem videl nič. Nekaj so še morali nositi pod čelado. Kar nekaj bojne opreme sem držal v rokah in po besedah vodiča, je vse skupaj tehtalo okoli 100 kg. In potem so se morali še bojevati.