Kolesarjenje po Škotski – 1. del

 

Potovanje se je lomilo po treh tednih, prehajaš v neko drugo območje, iz enega časa v drug čas. Ko prideš do hostla in TV nima signala, telefon pa imajo le za nujne primere, se lahko prepustiš naravi in uživanju. Če seveda lahko sprejmeš dejstvo, da si brez sodobne tehnike. Ne obremenjuješ se več z vremenom, na nekatere stvari začneš gledati drugače. Kar je bilo še pred potovanjem nepredstavljivo, je zdaj dobilo pogled iz drugega zornega kota. Na primer, kdo bo kupil gostilno s prenočišči, kjer v okolici 50 km ni nič (šole, vrtca, zdravstvenega doma, trgovine), samo dež in veter. Pozneje sem se sam prepričal, da imajo vse, kar potrebujejo. Dobro hrano, prenočišča, prostor za kampiranje in najbolj važno stvar, dobro ime. S komerkoli sem se pogovarjal, vsi  so vedeli za Crask Inn. In danes razmišljam, da bi to kupil.

 

Vsi so me spraševali, tudi Škoti, zakaj Škotska? Že več kot 10 let me ta država privlači. Vedel sem, da imajo lepe gore, da pa me bo pričakalo tako lepo gorovje, si nisem upal niti pomisliti. Dejansko sem bil zaslepljen z njihovo lepoto. Rad imam zgodovino in njihovi gradovi so polni zgodb in predmetov. Vzemite si nekaj minut časa in poslušajte njihovo narodno glasbo. Že samo en igralec na dude te spravi v dobro voljo, kaj šele cel ansambel. In še zadnji razlog je kolesarjenje. Enostavno rad kolesarim, težje, kot je kolo, bolje je. V letih kolesarjenja sem ugotovil, da mi največ užitka nudi polno otovorjeno kolo in cesta. In svoboda. Štirje zelo močni razlogi. Pustimo ob strani slabo vreme, videl in doživel sem več, kot sem upal.

 

 

Potoval sem od 13. maja 2015 do 16. junija 2015. Po podatkih, ki sem jih imel, bi naj v tem obdobju bilo najmanj dežja. Pa na mojo žalost ni bilo tako. Prvi dan je še bil še sončen, naslednji dan pa se je že začelo slabo vreme. 25 dni skupaj je bilo deževno in vetrovno. Na zahodni obali je ciklus takšen, da dežuje pol ure in nato za pol ure posije sonce. In ta ciklus lahko traja cel dan. Na vzhodni obali je drugače. Tam lahko dežuje skupaj 6 ur, kar se mi je enkrat tudi zgodilo. Temperature so bile nizke, od 15 do 20 °C. Imel sem sedem lepih dni, od tega res samo dva dni za kratke hlače in majico. Pa danes težko nekomu razložim, da sem vseeno zelo užival.

 

Načrt potovanja je bil naslednji. Začel bi v Glasgowu in šel ob zahodni obali do otoka Sky. Iz otoka ob zahodni obali do skrajno severno zahodne točke, kraja Durness. Nadaljeval bi ob severni obali do severno vzhodne točke, kraja John O´Groats.  Ob vzhodni obali do notranjosti države, Invernessa,  pa nazaj na vzhodno obalo, do Aberdeena. Od tam bi me pot vodila do Stirlinga, Edinburgha in cilja v Glasgowu. Toda to je bil načrt brez krčmarja. Kar nekajkrat sem moral spremeniti pot, najbolj drastično sem jo spremenil na severu. Moral sem se prilagajati vremenu, cestam in prenočitvam. Severne obale nisem prevozil cele. Po dvanajstih dnevih dežja, vetra in nizkih temperatur, sem si zaželel bolj toplega vremena. Pa še John O´Groats je najbolj turistično oblegano mesto in bi zelo težko našel prenočišče. Ta kraj je na najbolj severno vzhodni točki države in sem ljudje množično romajo. Vzamejo si en teden dopusta, šest dni pešačijo do mesta in en dan porabijo za vrnitev domov. Na zahodni obali je malo možnosti za kampiranje. Ob cesti je 1 meter široki pas trave, zraven pa ograja za ovce. In teh je res veliko. Tudi če najdeš prostor za šotor, imaš naslednji dan mokrega, ker vsako noč dežuje. Skoraj si prisiljen iskati kakršnokoli drugo prenočišče.  

 

 

To ni bilo moje prvo potovanje. Lansko leto sem šel s prijatelji do Albanije, še leto prej pa sem prevozil slovensko mejo. Vedno imam na začetku potovanja težave in tudi letos ni bilo drugače. Prevoz na letališče je bil v prvem poizkusu neuspešen, kljub plačilu. V pol ure sem moral dobiti  nov prevoz in šoferja. S pomočjo prijateljev smo vse uredili, da sem pravočasno prišel do letališča v Benetkah. To je bila tudi največja težava na celem potovanju. Prvič sem potoval z letalom in to je bila tudi vznemirljiva dogodivščina. Na letališču v Benetkah sem imel pretežko škatlo z kolesom in sem moral prerazporediti nekaj opreme. Do 27 kg ne plačaš nič, od 27 do 32 kg pa plačaš. Ampak to je očitno različno od letališča do letališča. Tja in nazaj sem potoval z isto letalsko družbo, pa mi v Glasgowu niso niti vagali opreme, niti nisem nič plačal. Prijatelj, ki živi v Glasgowu mi je rezerviral hostel in shranil škatlo za kolo. Pred turo sem moral samo še sestaviti kolo in naložiti opremo. Kolo imam narejeno za potovanje. Unikatno. Jekleni okvir, usnjeni potovalni sedež, notranji menjalnik na 16 prestav, hidravlične zavore, gume proti predrtju in najmočnejše napere. In zdaj lahko rečem, da je delovalo brez najmanjših težav. Naslednji dan sva se s prijateljem dobila na kavi, kjer mi je dal še zadnje napotke in zaželel srečno pot. Ostal sem sam, z malo izkušnjami o tujem svetu, prepuščen svoji iznajdljivosti, povprečnemu znanju angleščine in z adrenalinsko bombo v sebi.