Road trip po Franciji – 2. del

Bretanja

Mont Saint-Michel, s katerim sem zaključil prvi del članka, se nahaja na meji med Normandijo in Bretanjo, tako da se mi ni bilo treba zapeljati daleč, da sem prispel v bližnje bretonsko mesto, ki se po irskem svetniku imenuje Saint-Malo. Za nepoznavalce se mogoče zdi nenavadno, da se mesto v Franciji imenuje po Ircu, vendar so Bretonci keltskega izvora, kar pomeni, da so v sorodu z Irci ter tudi s Škoti in Valižani. Kljub temu da je Bretanja od leta 1532 del Francije, je Bretoncem uspelo ohraniti svoj jezik, kulturo, narodne noše, običaje in praznovanja. Tudi samo ime pokrajine je povezano s keltskim svetom, kajti angleško ime Brittany pomeni mala Britanija, v nasprotju z otokom Velika Britanija.

Že prej omenjeni Saint-Malo, zgodovinsko pristanišče na obali Rokavskega preliva, je bil v preteklosti otok, ki so ga povezali s celino. Ponaša se z bogato pomorsko zgodovino, prebivalci so med drugim obogateli na račun piratstva, o nekdanji pomembnosti mesta pa najbolj pričajo mogočno obzidje in nekaj trdnjav, sezidanih na otokih okoli mesta, do katerih se da priti edino v času oseke. Žal je bilo staro mesto znotraj obzidja, ki se imenuje Intra muros, v drugi svetovni vojni skoraj v celoti porušeno, vendar so ga temeljito obnovili in danes mesto obišče veliko turistov. Podobno kot iz Honfleura so tudi iz Saint Maloja pomorščaki pluli po vsem svetu, po prebivalcih tega mesta pa so bili poimenovani Falklandski otoki v južnem Atlantiku, saj jih v španščini imenujejo Islas Malvinas. Najbolj priljubljena aktivnost turistov je sprehod po obzidju, ki skoraj v celoti obdaja mesto. Z obzidja se ponuja lep razgled na Atlantski ocean, vodovje katerega je v teh krajih poznano po veliki razliki med plimo in oseko.

Največje pozitivno presenečenje popotovanja je bil postanek v mestecu Dinan, ki velja za najbolj ohranjeno srednjeveško mesto Bretanje s številnimi predalčnimi lesenimi hišami (hiše imajo leseno ogrodje z vodoravnimi ali navpičnimi palicami, vmesni prostor pa je zapolnjen z glino ali zidaki). Žal je na dan mojega obiska ena taka hiša v mestnem jedru pogorela in sem lahko med sprehodom po mestu opazoval njene ruševine in dim, ki se je še vil s pogorišča. Na srečo je podobnih zgradb še kar nekaj, vendar se prebivalci ob takem požaru verjetno še bolj zavedajo nevarnosti življenja v lesenih hišah. Dinan je bil zgrajen na vrhu hriba in je obdan z obzidjem, medtem ko se staro mestno pristanišče nahaja v dolini ob reki Rance. Oba dela mesta povezuje slikovita tlakovana ulica, ki je precej strma in z obeh strani obdana s tipičnimi pollesenimi hišami, ki so podobno kot zgradbe spodaj v pristanišču spremenjene v restavracije, kavarne in trgovine.

Gradovi reke Loare

Reka Loara je s svojo dolžino več kot tisoč kilometrov najdaljša reka v Franciji. Približno tristo kilometrov srednjega toka v bližini mest Tours, Blois in Amboise se imenuje »vrt Francije« in ta predel si je izbralo francosko plemstvo za svoje domovanje, ko se je umaknilo iz prenaseljenega srednjeveškega Pariza. Rezultat so številni gradovi in palače, ki jih v francoščini imenujejo »château« in ki so pod oznako »gradovi reke Loare« uvrščeni celo na Unescov seznam svetovne dediščine. Gradovi so na tem območju sicer obstajali že prej, vse od 10. stoletja, vendar v 16. stoletju z nastopom relativnega miru ni bilo več potrebe po obrambnih gradovih z mogočnimi obzidji, zato je plemstvo začelo graditi palače, ob teh pa urejati impozantne vrtove. Izmed več kot tristo gradov sem se ustavil pri dveh. Prvi postanek je bil grad Chenonceau, ki bi mu lahko rekli kar vodni grad, saj se deloma razteza nad reko Cher blizu vasice Chenonceaux. V preteklosti je na območju današnjega gradu stal star mlin, vendar je ta moral prepustiti mesto imenitnejšemu gradu, ki se je postopoma širil, tudi nad reko. Chenonceau, ki je eden izmed najbolj znanih gradov doline reke Loare, ima vzdevek »grad žensk«, saj so mu skozi zgodovino vladale ženske. Ena izmed pomembnejših gospodaric je bila ljubica francoskega kralja Henrika II., Diane de Poitiers, ki je dala zgraditi most čez reko Rance, s čimer je povezala oba bregova reke, ter impozantne vrtove, ki jih lahko občudujemo še danes. Po smrti svojega ljubimca je prišla v nemilost njegove vdove in tako morala grad prepustiti Katarini Medičejski, ki je dala most nadzidati, zgradila pa je tudi svoje vrtove. Grad na reki z vrtovi je vsekakor vreden obiska, imetniki novinarske izkaznice pa prihranimo 14,50 €, saj je vstop za nas brezplačen.

Chambord je največji in najbolj znani grad v dolini reke Loare, obenem pa zaradi svoje francoske renesančne arhitekture eden prepoznavnejših gradov na svetu. Pri njegovem nastajanju naj bi sodeloval tudi Leonardo da Vinci, vendar ta »château« nikoli ni bil v celoti dokončan. Podobno kot drugi gradovi z začetka 16. stoletja se Chambord odpira proti vrtovom, obdan pa je z dekorativnim zidom in kanalom, medtem ko je njegova obrambna funkcija opuščena, kar pomeni, da grad ni bil zgrajen v obrambne namene, temveč za uživanje. Obiskovalcem najbolj pade v oči streha gradu, polna stolpov, dimnikov in stebričev. Pravijo, da naj bi na strehi gradu plemstvo prirejalo zabave pod zvezdnatim nebom, kar priča o razkošnem življenju francoske aristokracije, ki je svoj zaton dočakala med francosko revolucijo leta 1789. Med revolucijo so bili številni gradovi uničeni, večina pa izropana svojih zakladov. Pomembno vlogo je Chambord odigral med drugo svetovno vojno, ko je gostil številne umetnine iz pariškega Louvra, med drugim tudi znamenito Mono Lizo.

Francija je kar draga destinacija. Za oglede izven Pariza je najbolj praktičen najem avtomobila (mene je tridnevni najem z zavarovanjem stal približno 150 €), zraven pa pridejo še stroški cestnin in goriva. Ne eno ne drugo v Franciji ni poceni, zato ne presenečajo številne demonstracije »rumenih jopičev« proti visokim cenam goriva. Tudi parkirnine znajo biti kar oderuške. Pri Mont Saint-Michelu plačilo parkiranja za manj kot 24 ur ni možno, parkirnina pa stane zasoljenih 14 €; v Versaillesu stane ura parkiranja 3,60 €. Seveda predstavljajo dodaten izdatek morebitne vstopnine. Za gradova Chenonceau in Chambord je treba plačati nekaj manj kot 15 €, za Slavolok zmage 12 €, za opatijo Mont Saint-Michel 10 €, za Eifflov stolp pa skoraj 30 € (odvisno je, do katere terase se obiskovalec povzpne). Na srečo nekatere znamenitosti omogočajo prost vstop za imetnike novinarske izkaznice. Visoke cene v restavracijah niso primerljive s cenami v Sloveniji, zato priporočam nakup hrane v trgovinah, kjer so cene zmerne, čeprav vseeno višje kot pri nas. V Parizu avto tako ali tako ni potreben, zato je najboljše kupiti dnevno vozovnico za javni prevoz, ki stane 7,50 €.

V Franciji sem bil že večkrat. Obiskal sem Pariz in Alzacijo, bil na Azurni obali in se podal celo v romarsko središče Lurd v Pirenejih. Kljub temu da sem tokrat prevozil 1.300 kilometrov po Normandiji, Bretanji in ob reki Loari, si vsega v tako veliki državi še vedno nisem uspel ogledati. Je pa tudi prav, da kaj ostane neodkritega, saj to pomeni, da se moram v Francijo še vrniti. In vsekakor se že sedaj veselim naslednjega obiska te države.