1000 km dolga pohodna pot po Španiji – 4. del

Na Caminu se srečujejo ljudje z vsega sveta, zdi pa se, kot da se večina kot plota drži domačih navad (in sama nisem bila nikakršna izjema). Medtem ko je bil Mitja gandijevsko prilagodljiv, sem jaz po določenem času pričela pogrešati nekaj domače komoditete in tu in tam (!) to tudi glasno izrazila. Od jezu Embalse de Alcántara sva se v dežju odpravila proti Grimaldu.

Na poti sva imela eno mesto (dolgih etap z malo postanki sva se v tem času že navadila), kamor sva se skrila pred dežjem, popila kavo in nadaljevala molče, vsak v svojem dežnem plašču. V deževnih dneh od pokrajine ne odneseš dosti, je pa hoja v slabših razmerah svojevrstna preizkušnja, za katero si na koncu dneva celo hvaležen. V Grimaldo sva prispela relativno pozno, t. i. hostel donativo (prostovoljni prispevki) je bil skoraj zaseden in dobila sva zadnji dve postelji nad prijetnim kanadskim parom. Cel dan sva se premetavala po mali sobici, hodila v sosednji bar na čaj in tam kradla Wi-Fi ter premlevala utrinke prejšnjih dni. Čevlje sva uspela posušiti ob radiatorju, tako da sva pot do Galistea nadaljevala v suhih čevljih vse do drugega kilometra, kjer se Camino odcepi od ceste in se pot nadaljuje po popolnoma razmočenem terenu. Po približno 10 km sva prispela do deroče reke in ni kazalo, da bi obstajala kakšna druga možnost kot prečkanje reke na njenem najnižjem delu. Za nama sta prispela tudi dva kolesarja in družno smo prečkali reko, oblečeni in mokri, vendar v kameradskem duhu. V Galisteo sva prispela premočena. Mitja je imel nekaj težav z nogo, jaz pa sem slutila ponovno trebušno virozo. Zaradi okoliščin sva se odločila, da bova najela sobo v bližnjem hotelu. Mestece Galisteo je obdano z obzidjem, po katerem se lahko sprehajaš in kukaš ljudem v domove, samo mestece pa ima prijazno vzdušje in dobro založeno mini trgovino, najpomembneje pa je seveda bilo, da je sijalo sonce.

Vse to nama je dalo energijo za nov dan in novo mestece Carcaboso, v najini mali knjižici opisano s superlativi. Vreme nama ni bilo naklonjeno in pot se je vila ob cesti, tako da sva zanjo potrebovala dlje časa. Ko sva prispela, sva se nastanila v zasebnem albergu, v sobi s kopalnico, in to vse za enako ceno kot povsod drugje. Tokrat je bolehal Mitja, zato sva dan preživela v sobi, pod odejo. Dneva nama zaradi dežja ni bilo žal, sva pa pogosto sanjarila o sončnih dneh in načrtih za nadaljnje dni.

Iz Carcabosa sva se zgodaj zjutraj odpravila na prvi 40 km dolg pohod do kraja Aldeanueva del Camino. Ponovno mokri čevlji, težave z bolečinami v nogah in neskončne poti, ki so se zaradi obhodov zaradi naraslih rek še podaljšale. Pokrajina je neverjetna, hodila sva po gozdovih, mimo nasadov dreves, v daljavi sva opazovala gore in hodila, samo hodila. Ugotovila sem, da se na Caminu karakterne posebnosti jasneje izpostavijo; soočen si sam s seboj in s pripravljenostjo na spremembe. Če si prestrašen, boš na Caminu prestrašen pogosto, dokler ne boš prišel do točke, kjer se boš moral odločiti, ali boš v tem duhu nadaljeval ali pa boš postal bolj zaupljiv, in to se je zgodilo meni.

V Aldeanuevi sva ključ od alberga morala poiskati v enem od lokalov. Pošiljajo te od enega do drugega, v albergu pa si nato postrežeš sam. Sledila sta hiter tuš in večerja, pri kateri sva srečala znane obraze, ki so naju seznanili z zgodbo o posteljnih ušeh v enem izmed obiskanih albergov in pomisleki glede tega, da so posteljne uši tudi v najinem današnjem domu. Vse sva podrobno pregledala in mirno prespala noč, brez uši in težav. Naslednji dan je pomenil vstop v pokrajino Kastilja in León. Po večerji prejšnjega dne se nisem počutila najbolje, vendar se je počutje po 10 km izboljšalo in pot sva nadaljevala do vasi La Calzada de Béjar, najmanjše vasice na svetu, kjer sva popoldne preživela v dobri družbi na terasi najinega začasnega domovanja. Naslednjo destinacijo Fuenterroble de Salvatierra sva težko pričakovala, slišala sva namreč, da v mestecu obstaja krasen alberg, kjer skuhajo večerjo za vse romarje. Ponovno sva dobila svojo sobo v prelepem albergu, ki ga je vodil duhovnik, nad posteljo pa sva imela ogromen lesen križ. Pred večerjo je duhovnik izrekel molitev, ki sva jo molče presedela in nerodno buljila v krožnik. Spoznala sva nekaj zelo zanimivih ljudi, s katerimi sva do konca naše skupne poti stkala prijateljske vezi. Pot, ki sva jo prehodila naslednji dan, nama je bila všeč – zelena pokrajina in vzpon do prelepe razgledne točke, t. i. križa Santiaga. Štiri kilometre pred ciljem sva se odločila, da imava hoje dovolj, in odvila v Morillo, mestece pred zastavljenim dnevnim ciljem. V lokalu sva srečala Bavarca Rainerja, zapriseženega pivoljuba, s katerim smo se pomotoma zasedeli do 22. ure in se malce krivih nog odpravili spat.

Naslednja destinacija je bila prekrasno mesto Salamanca, ki sva se ga veselila predvsem zaradi kulinaričnih možnosti. V mesto sva prispela zgodaj, odložila stvari in se odpravila na raziskovalni pohod, zvečer pa smo se vsi skupaj dobili v tapas baru. Zaselek Huelmos je predstavljal najin naslednji cilj in med potjo naju je ponovno spremljalo slabše vreme. V sobi sva pristala z Nemcem Antonom, pozneje pa sta se pridružila še stara prijatelja, Nemec Dennis in Kanadčan Mark, s katerima sva nadaljevala pot do konca. Villanueva de Campeán in Zamora sta bili destinaciji za naslednja dva dni. V Zamori sem praznovala tudi rojstni dan in s skupnimi močmi smo pripravili večerjo za 13 ljudi. Počutila sva se domače, skupna večerja je nadomestila občutek manka domačega okolja. Pot do kraja Riego del Camino je bila nekoliko težja in je obsegala približno 37 km hoje po suhi vročini, in ko sva prispela do alberga, sva se odločila, da se vrneva v Zamoro na pregled in podaljšan dan. Dan v Zamori je tako potekal v znamenju opravkov (cepljenje, pošta ipd.), pisanja prispevkov za zadnji izpit in uživanja ob dobri hrani.

Če sva se v slabem mesecu česa naučila, sva se tega, da se na Caminu ne moreš vedno držati zastavljenega načrta. Pot ti bodisi prekriža vreme, bodisi je ovira zdravje ali pa preprosto volja, zato sva sprejela ustrezen rek nizozemskega para – The advantage of making plans is to not follow them :) – in se ga pridno držala.