Road trip po Franciji – 1. del

Pariz

Pariz je glavno mesto Francije in hkrati največje mesto države z okoli 12 milijoni prebivalcev. Velja za mesto romantike in ljubezni, ki si ga za svoje medene tedne izberejo številni zaljubljenci, pravijo pa mu tudi mesto luči. Ta oznaka izvira z začetka 19. stoletja, ko je Pariz med prvimi v Evropi dobil ulično razsvetljavo, in vse od takrat so znamenite pariške avenije razsvetljene. Vsekakor najbolj znana avenija so približno dva kilometra dolge Elizejske poljane, ki so v središču vsakega večjega francoskega praznovanja ali demonstracij. Na zahodnem koncu te veličastne avenije, sredi trga Charles de Gaulle, stoji 50 metrov visoki Slavolok zmage (kjer je imetnikom novinarske izkaznice omogočen prost vstop), ki ga je leta 1806 začel graditi Napoleon, da bi z njim obeležil svoje vojaške uspehe. Pogled z vrha Slavoloka zmage seže preko streh neštetih zgradb do več kot 300 metrov visokega Eifflovega stolpa, ki so ga ob koncu 19. stoletja zgradili kot začasno konstrukcijo. Kljub sovražnemu mišljenju Parižanov o stolpu, so slednjega vseeno ohranili in je danes ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti, ne samo v Parizu, ampak v vsej Franciji. Stolp po višini prekaša številne nebotičnike finančnega središča, imenovanega La Défense, ki je lepo vidno z najvišje ploščadi Eifflovega stolpa. Nekje v daljavi pa se opazi celo bela cerkev Sacré-Cœur (sveto srce), ki stoji na vrhu 130 metrov visokega hriba Montmartre. S stopnic, ki vodijo po »mučeniškem« hribu navzgor do cerkve, se odpira prekrasen razgled na Pariz, zasledimo pa tudi reko Seno, ki je nekakšna arterija mesta. Na Île de la Cité, enem izmed dveh naravnih otokov na Seni, je pleme Pariziji, ki je mestu dalo ime, ustanovilo naselbino Lutecijo, v 12. stoletju pa je bila na istem območju zgrajena znamenita katedrala Notre Dame, katere ostrešje je letos aprila žal pogorelo. Pariz se ponaša s številnimi muzeji, kjer turisti lahko preživljajo ure in ure. Najbolj znani je zagotovo Louvre, ki domuje v nekdanji kraljevski palači in se ponaša z znamenito da Vincijevo Mono Lizo. Seveda Pariz ponuja še nešteto drugih znamenitosti, največji užitek pa se je preprosto sprehajati po mestnih avenijah in obrežju Sene, ki je pod zaščito UNESCA, ter vsrkavati »joie de vivre«.

Na obrobju Pariza najdemo Versailles, ki je bil od leta 1682, v času vladanja Ludvika XIV., do leta 1789, ko je vladal Ludvik XVI., sedež francoskih kraljev in vsega plemstva. Majhno lovsko kočo so spremenili v impozantno palačo, katere pročelje je na vrtni strani dolgo skoraj 700 metrov, v notranjosti pa najdemo tudi dvorano ogledal in druge razkošno opremljene sobane. Versailles je znan po prekrasnih vrtovih s številnimi vodometi, kipi, geometričnimi cvetličnimi gredami, drevesi in potkami, ki obdajajo palačo in so včasih plemstvu služili kot sprehajališče. Pravijo, da so francoski kralji radi sedeli v čolnu na 1,5 kilometra dolgem kanalu in opazovali sončni zahod. Že francoska beseda Versailles je sama po sebi impresivna, ime kraja pa je za vedno zapisano v zgodovino, kajti po koncu prve svetovne vojne so tu podpisali mirovno pogodbo. Danes je Versailles druga najbolj obiskana atrakcija širšega pariškega območja, takoj za Louvrom in pred Eifflovim stolpom.

Normandija

Iz Pariza me je pot z najetim avtomobilom vodila proti zahodu na obalo Rokavskega preliva, kjer leži pokrajina, imenovana Normandija. Gre za področje, polno tipičnih kamnitih hišk, sadovnjakov jabolk (iz katerih pridelujejo pijačo cider) in zelenih pašnikov, na katerih se pasejo krave. Tempo življenja je precej mirnejši kot v kozmopolitanskem Parizu, vendar pa prav ta umirjenost tem krajem daje poseben čar. Verjetno je preteklost bila vse prej kot harmonična, saj so na to območje v 9. stoletju prišli uporni in bojeviti Vikingi iz Danske in Norveške, ki so tu ostali, sprejeli jezik okolice in se pomešali z lokalnim prebivalstvom. Je že res, da so se Vikingi počasi asimilirali, ime pa je ostalo vse do danes, kajti beseda Normandija izvira iz oznake za Vikinga, tj. severni mož oz. angl. Northman. Ne preseneča, da ima pokrajina ob Atlantskem oceanu bogato pomorsko zgodovino. Tako je mestece Honfleur bilo nekoč pomembno izhodišče čezmorskih odprav, od koder so ladje plule po vsem svetu in osvajale nova ozemlja za francosko krono. Pristanišče se je z leti zamuljilo, a ostale so slikovite pet- in šestnadstropne zgradbe, ki obrobljajo staro marino, polno čolnov in jaht, ter privlačijo številne turiste, ki se za nekaj ur ustavijo v mestecu. Vsak obiskovalec se obvezno odpravi še do cerkve svete Katarine, ki je največja lesena cerkev v Franciji in posebna znamenitost kraja.

Nedaleč od Honfleura leži t. i. obala izkrcanja, kjer so se 6. junija 1944 (na znameniti dan D) v okviru operacije Overlord izkrcali zavezniški vojaki. Do danes je ta operacija največje vojaško izkrcanje v zgodovini človeštva, saj so v invaziji sodelovali skoraj trije milijoni vojakov, ki so iz Velike Britanije prečkali Rokavski preliv in napadli okupirano Francijo. Ta kos normandijske obale, kjer se je že prvi dan izkrcalo 160 tisoč zavezniških vojakov, je bil fiktivno razdeljen na pet območij (Utah, Omaha, Gold, Sword in Juno). V kraju Arromanches-les-Bains so še danes vidni ostanki umetnega pristanišča, ki so ga zavezniki uporabljali za dovoz vojakov in na tisoče ton najrazličnejše vojaške opreme. Najpresunljivejši pa je obisk ameriškega normandijskega pokopališča v kraju Colleville-sur-Mer, kjer najdemo 9238 belih križev, med njimi pa še 151 Davidovih zvezd. Za grobove padlih katoličanov in protestantov so namreč uporabili znamenje križa, medtem ko za jude Davidovo zvezdo. Skoraj pod pokopališčem se razteza plaža Omaha, eno izmed dveh območij, kjer so se izkrcali Američani. Razen dveh spomenikov, na tej dolgi peščeni plaži nič več ne spominja na strahote druge svetovne vojne.

Najbolj priljubljena znamenitost Normadije in ena izmed največjih znamenitosti Francije je otoček Mont Saint-Michel oz. gora svetega Mihaela. Otok, ki leži približno kilometer od obale Normandije, dokaj blizu meje z Bretanjo, ima obseg približno enega kilometra, v višino pa sega skoraj sto metrov. Zgodovina se je začela pisati nekako v 8. stoletju, ko se je škofu iz Avranchesa v sanjah prikazal nadangel Mihael in zahteval, da se njemu v čast na tem otočku postavi cerkev. Srednjeveški gradbeniki so na okoli 80 metrov visoke granitne skale piramidne oblike ter obdane s peščenimi sipinami in živim peskom nanizali veličastne stavbe. Iz začetne skromne cerkvice se je tako razvila mogočna benediktinska opatija, ki je postala pomemben cilj številnih romarjev, cerkev na vrhu otoka s kipom nadangela Mihaela pa mu še danes daje značilno silhueto. Zaradi svoje lokacije v zalivu, ki je poznan po veliki razliki med plimo in oseko, so romarji na svoji poti morali biti previdni, saj so otok lahko obiskali samo v času nizke vode. Ker pa se je območje okoli otoka, podobno kot pristanišče v Honfleuru, zamuljilo, je dandanes Mont Saint-Michel otok samo še v času najvišjih plim. Arhitekturno je Mont Saint-Michel odraz družbe časa, ko je bil ustanovljen. Na vrhu sta cerkev in samostan, se pravi bog; sledijo viteške dvorane, ki so jih uporabljali vitezi in plemstvo; še nižje so trgovine in obrtne delavnice, zunaj obzidja pa najdemo hiše kmetov in ribičev. Ta razporeditev je najbolj vidna med ogledom otoka in opatije (za obisk je treba plačati 10 €, vendar novinarska izkaznica omogoča prost vstop), sam sprehod po Grande Rue, glavni in edini ulici na otoku, ob kateri so nanizane stare kamnite hiše, pa obiskovalce transportira v srednjeveški čas.

Z opisom otočka Mont Saint-Michel zaključujem prvi del zanimivega potovanja po Franciji in vas vabim, da v naslednji izdaji preberete še nadaljevanje, v katerem bomo skupaj odkrivali nove kraje.