Prav stavbe, vrtovi in parki so tiste stvari, zaradi katerih si ne moremo predstavljati obiska Irana brez obiska Shiraza.
Shiraz je prestolnica province Fars, na pomenu pa je začel pridobivati po prihodu Arabcev v 13. stoletju ter postal eno največjih in najbolj popularnih islamskih mest v tem obdobju. V Shirazu sta se rodila in umrla najpomembnejša perzijska pesnika Hafez in Sa'di. Hafez je poznan kot največji mojster perzijske lirske poezije, Sa'di pa po znamenitem delu Golestan. V Shirazu se nahajata tudi njuni grobnici.
A gremo po vrsti.
V samem središču mesta se bohoti Arg-e-Karim Khan, citadela kana Kharima, obdana s 14-metrskimi zidovi in je bila zgrajena predvsem zaradi rivalstva z Isfahanom. Mogočna citadela z znamenitim poševnim stolpom skriva v svojem dvorišču čudovit vrt citrusov, razporejenih okrog bazena. Citadela je seveda ena tistih znamenitosti, ki jo zagotovo obiščemo.
Po krajšem sprehodu pridemo do trga, kjer se nahaja mestni muzej, ki v svoji osemkotni zgradbi obdani s čudovitimi vrtovi hrani tudi meč kana Kharima in njegova grobnica. Drugače pa je v muzeju ogromna zbirka iz zandskega obdobja, v sklopu kompleksa pa se nahaja tudi paviljon, v katerem je kan Kharim sprejemal tuje pomembneže.
Nedaleč stran, v vrvežu bazarja "Vakil" , se nahaja znamenita Masjed-e Vakil oziroma mošeja Vakil, v kateri se nahaja čudovita marmornata prižnica oziroma »minbar« s 14 stopnicami, narejena iz monolita, ki so ga pripeljali oziroma prinesli iz Azerbajdžana, oddaljenega kakšnih 1.500 kilometrov. Ob mošeji se nahaja Hamam-e Vakil ali klasično kopališče, ki je danes na ogled, oboje pa se nahaja ob bazarju Valik, ki daje utrip centralnemu delu Shiraza.
Od mošej in svetišč je zagotovo treba omeniti vsaj še naslednje:
– Aramgah-e Shah-e Cheragh, mavzolej kralja svetlobe oziroma kompleks z ogromnim lepo urejenim dvoriščem. V samo svetišče tujcem načeloma vstop ni dovoljen, a ob zaprosilu vam morda odobrijo vstop v manjši skupini. Znotraj svetišča sicer ni dovoljeno fotografirati, na dvorišču pa ste dobrodošli tudi s fotoaparatom ali kamero. Kompleks je odprt 24 ur, kot tujci pa morate zgolj zaprositi za spremstvo v angleškem jeziku.
– Masjed-e Nasir-ol-Molk je mošeja, ki jo nekateri domačini imenujejo kar »Pink mosque« ali rožnata mošeja. Zgrajena je bila konec 19. stoletja, ponaša pa se z izjemno lepimi okni z barvnimi stekli, ki dajejo raznobarvne odseve, zaradi katerih je dobila tudi vzdevek rožnata mošeja. Namig – obiščite jo kar se da zgodaj zjutraj, ko sončna svetloba prodira skozi barvna okna.
– Masjed-e Shohada je ena največjih starodavnih mošej v Iranu z 11.000 m2 velikim dvoriščem. Gre za mošejo iz 13. stoletja, kjer še danes ob petkih potekajo molitve in petek je tudi edini dan v tednu, ko jo lahko obiščemo.
A Shiraz se bolj kot z zgradbami ponaša z vrtovi in parki okrog njih, zato je prav da se posvetimo najpomembnejšim parkom v Shirazu.
V samem centru mesta se okrog muzeja nahaja Bagh-e Nazar (Eye-catching Garden). Park je sicer med manjšimi, a zato nič manj urejenimi. Naslednji, prav tako manjši, se imenuje Bagh-e Naranjestan ali pomarančni vrt, bolj poznan zaradi paviljona Naranjestan-e Ghavam, ki se nahaja v parku. Dva čudovita parka se nahajata tudi ob grobnicah znamenitih iranskih pesnikov Sa'di-ja in Hafeza, kjer pa je seveda sama grobnica povod za obisk. Najlepši med vsemi, ki se od leta 2011 nahaja tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine, pa je "Rajski vrt" ali v izvornem jeziku »Bagh-e Eram« in že samo ime pove vse o tem parku. Sloves in vpis v UNESCO-v seznam svetovne dediščine seveda pomenita tudi večjo gnečo v parku. Za konec pa morda še samo park »Bagh-e Jahan Nama«, ki ne zaostaja kaj dosti za rajskim vrtom, a je bistveno manj obiskan in zato boste lažje našli kak miren kotiček za kratek oddih od napornega spoznavanja Shiraza.
Preden odrinemo v Persepolis pa se je vredno ustavili tudi pri Darvazeh-ye Quran, ali »Quran Gateway«, kjer so v prostorih nad mogočnim portalom hranili koran zelo velikih dimenzij in pod katerim so obiskovalci vstopali v mesto. Za ljubitelj vodne pipe pa se nekaj korakov od portala nahaja ogromen gostinski lokal namenjen predvsem kajenju vodne pipe in zabavi ob glasbi.
Persepolis, ki se nahaja slabo uro vožnje od Shiraza, pooseblja največje uspehe, kot tudi propad Ahemenidskega cesarstva. V času največje slave je obsegal okrog 125.000 m2 in je bil eno izmed štirih mest v osrčju cesarstva, ki je segalo od današnje indijsko-pakistanske meje pa vse do Etiopije. Persepolis, ki je seveda na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine, naj bo tudi ena od prioritet, ki jih je nujno obiskati. Za vso zgodovino in opis arhitekture bi seveda potrebovali kar nekaj strani, a na srečo je o Persepolisu toliko zapisanega, da bom namenoma preskočil. V kolikor pa se nameravate poglobiti v zgodovino in pomen Persepolisa, pa boste tudi ugotovili, zakaj Aleksandra Velikega tukaj imenujejo Aleksander Uničevalec. Do Persepolisa so organizirani vodeni ogledi iz Shiraza in glede na to, da cena ni pretirana, je to tudi najboljši način za obisk tako Persepolisa; v poldnevni izlet pa je vključen tudi Necropolis oziroma Naqsh-e Rostam, kjer v mogočnih grobnicah vklesanih v skalo počivajo Darius II, Artaxerxes I, Darius I in Xerxes I. V kolikor pa se odločite za celodnevni izlet, pa vas popeljejo še na Pasargade, kjer se na 1.847 metrih nadmorske višine nahaja Cyrusova grobnica, privatna palača, Salomonov zapor in še kaj.
Glede na bogato zgodovino, je v okolici Shiraza še mnogo zanimivosti in v kolikor imate dovolj časa, lahko obiščete tudi iranske nomade. Čeprav se oblasti trudijo urediti naselja, kjer bi bili trajno nastanjeni, je v Iranu še zmeraj okrog milijon nomadov. Prav zaradi njihove narave je nemogoče navesti lokacijo, a zagotovo vam bomo prijazni domačini svetovali, kako lahko pridete v stik in jih spoznate. Sam pa nameravam s tem zaključiti ta del; v naslednjem pa ste vabljeni ponovno na začetek, v Teheran, kamor sem po Shirazu odpotoval z notranjim letom, nam neznane iranske letalske družbe, ki pa nudi bolj kakovostno storitev, kot večina evropskih (in to ne nizkocenovnih) letalskih prevoznikov.
