Iran - ko predsodki obmolknejo – 2. del

 

 

Isfahan ali Eşfahān (v zgodovini znan tudi kot Ispahan, Aspadana – staro perzijsko), je mesto, ki ga lahko brez pretiravanja postavimo ob bok Atenam ali Rimu. Nič čudnega ni, da je mesto vpisano na UNESCO seznam svetovne dediščine in vse, kar je z Isfahanom povezano, nam narekuje, da je v enem dnevu nemogoče spoznati vse, kar mesto ponuja. 

 

Čeprav smo na vsakem popotovanju časovno omejeni, moramo vedeti, da je Isfahan biser islamske arhitekture in dragulj stare Perzije. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je eno najlepših mest v islamskem svetu. Vsem, ki se boste odpravili v Iran, zato priporočam, da Isfahanu namenite dovolj časa, saj je treba mesto tudi doživeti in si ga ne zgolj ogledati. Doživetja so seveda različna in vsak ima svoj stil spoznavanja življenja mesta, ki se odvija na ulicah, bazarju, parkih in seveda čudovitih čajnicah. Skoraj povsod boste srečali odprte ljudi, s katerimi ni težko začeti pogovora. Še najbolj so zgovorni prodajalci preprog, ki te z veseljem povabijo na čaj, a z enim samim razlogom. 

 

Čeprav so doživetja relativna in vedno drugačna, so markantne zgodovinske stavbe, parki in mostovi nekaj, kar se ne spreminja in zato nameravam nadaljevanje nameniti prav znamenitostim, ki jih je v Isfahanu preprosto potrebno obiskati.

 

Za spoznavanje mesta je smiselno proučiti katerega od turističnih vodičev, ali pa najeti vodnika ali celo oboje. Nekoliko izkušenejšim popotnikom pa so mestne oblasti dodobra olajšale spoznavanje Isfahana, saj so na več mestih na voljo izposojevalnice koles. Izposoja je brezplačna, zgolj varščino (na primer potni list) je treba pustiti. Ne glede na to, ali ste s kolesom, peš, sami ali z vodnikom, je smiselno začeti ogled mesta na trgu Naqsh-e Jahan, bolje poznanemu kot Imamovemu trgu oziroma glavnem trgu nekdanje perzijske prestolnice, ki ga je francoski pesnik Reiner v 16. stoletju opisal kot pol sveta in ta opis je precej točen, saj gre za najveličastnejši izbor arhitekture v islamskem na svetu. Tudi ime trga pomeni vzorec sveta; vsaj po viziji Shaha Abbasa velikega, ki ga je začel ustvarjati leta 1602 kot središče nove prestolnice. Z izmero 512x163 metrov je za trgom nebeškega miru v Pekingu drugi največji trg na svetu in se od izgradnje do danes ni bistveno spremenil. Na južnem koncu se trg zaključi z mogočno Imamovo mošejo, ki spada med najlepše na svetu in jo seveda lahko tudi obiščemo. Ob vsej mogočnosti arhitekture in skladnosti barv pa ima mošeja še eno posebnost. V centralni stavbi je na tleh črn kamen, ki je nameščen neposredno pod kupolo in od koder bo imel vaš zvok do 49 odmevov. Teh 49 odmevov so sicer namerili znanstveniki, a žal je največ 12 takšnih, ki jih zazna naše uho. 

 

 

Naslednja znamenitost Imamovega trga je mošeja Sheikh Lotfollah, ki je sicer nekoliko manjša, a morda še bolj bogato opremljena. Posebnost te mošeje je tudi v tem, saj nima ne minaretov, ne dvorišča in ker do vhoda vodijo stopnice. Razloge za te posebnosti je treba iskati v namenu, saj ni bila načrtovana za javno uporabo ampak zgolj ženskam iz Shahovega harema. 

 

Nasproti mošeje Sheikh Lotfollah pa se bohoti palača Ali Qapu, zgrajena konec 16. stoletja kot rezidenca Shaha Abbasa I. Najmogočnejši del palače je dvignjena terasa z 18 stebri in ponuja odličen pogled na Imamovo mošejo. Palačo lahko seveda obiščemo in se sprehodimo po številnih sobanah, med katerimi je še posebej zanimiva glasbena soba. 

 

Bazar-e Bozorg ali veliki bazar pa je naslednja stvar, ki v Isfahanu kliče po ogledu. Čeprav so že notranji hodniki, ki povezujejo prej omenjene znamenitosti Imamovega trga, polni prodajaln, se veliki bazar začne s portalom Qeysarieh, ki se nahaja na severnem koncu Imamovega trga, simetrično z vhodom v Imamovo mošejo. Bazar povezuje Imamov trg z mošejo "Jameh", glavno mošejo v mestu, ki se nahaja 1,7 km severovzhodno od Imamovega trga. Pokrit bazar poleg neštetih trgovinic s preprogami, začimbami, nakitom in tudi bolj vsakdanjimi stvarmi, kot so obutev in oblačila, skriva tudi mnogotere znamenitosti mesta, saj poti z bazarja vodijo v lepša in manj lepa dvorišča, manjše mošeje in celo v šolo. Glede na to, da je bazar pokrit, je potrebna kar precejšnja koncentracija in dobra orientacija, da pridemo do trga Imama Alija, sodobnega, a ogromnega trga, s katerega pridemo do naslednje znamenitosti (seveda polega trga samega) – glavne mošeje. Mošeja Jameh je hkrati tudi največja mošeja v Iranu, čeprav je manj atraktivna kot Imamova mošeja na glavnem trgu. A že ta podatek, da je največja mošeja v Iranu, zadošča, da si jo ogledamo. V kolikor pa potrebujete dodatne argumente za vstop, pa je vredno omeniti, da mošeja v 11. stoletju še zdaleč ni bila današnjih dimenzij. Dograjevala se je skozi stoletja in tako lahko spremljamo umetnost in arhitekturo nekaj stoletij na območju 20.000 kvadratnih metrov, kolikor danes meri območje mošeje. Mošeja, ki je sicer odprta za oglede, je še zmerom delujoča, vanjo pa privabljajo vernike z mogočnih minaretov. V bližini centralne mošeje ali mošeje Jameh pa se nahaja še ena pomembna mošeja, ki nosi ime Imama Alija, prvega šiitskega Imama in se ponaša z drugim najvišjim minaretom v Isfahanu, visokim skoraj 50 metrov. 

 

 

V kolikor si želimo nekoliko oddahniti od intenzivnih obiskov pomembnih palač, mošej in predvsem od živahnega bazarja, je morda čas, da se odpravimo do reke Zayandeh in si v kombinaciji s parki ob reki ogledamo isfahanske mostove. Pomanjkanje vode v Iranu je žal tolikšno, da vodo iz reke Zayandeh precej nad Isfahanom z jezom preusmerijo za potrebe kmetijstva in industrije in tako se lahko večino leta prosto sprehajamo po rečni strugi. Prebivalci pravijo, da je rečna struga bistveno lepša, ko je polna vode in težko bi se z njimi ne strinjali. Z vodo ali ne pa so mostovi Isfahana vsaj toliko fotografirani kot prej obiskane znamenitosti, in to z razlogom. Isfahan ima kar sedem zgodovinskih mostov, med katerimi sta najbolj obiskana mostova Si-o-Seh (zgrajen med leti 1599 in 1602)in Khaju (zgrajen leta 1650). V kolikor pa vas mostovi izjemno navdušujejo, pa je smiselno obiskati še most Chubi. Mostovi so posebej fotogenični zvečer, ko so osvetljeni, na obeh bregovih reke pa so speljane sprehajalne in kolesarske poti ob katerih se nahajajo urejeni vrtovi in parki,  restavracije, športna igrišča, čajnice in celo fitnesi na prostem. Skratka primeren kraj za oddih in sprostitev.

 

Z glavnim trgom, centralno mošejo in mostovi pa se seznam znamenitosti Isfahana še zdaleč ne neha. V samem mestnem jedru se nahaja še palača Hasht Behesht, kar v prevodu pomeni osma nebesa. Nekdaj najrazkošneje opremljeno palačo v mestu je dodobra najedel zob časa, a še zmerom priča o razkošju iz druge polovice 17. stoletja. Bolje ohranjena je palača Chehel Sotun, z bogatimi freskami. Obe palači pa imata vzorno urejene vrtove in parke.  V samem centru mesta se nahaja še nekaj muzejev in pa nekdanji »karavansaraj«, ki še danes deluje kot prenočišče pod imenom Hotel Abbas. Glede na to, da gre za enega najdražjih hotelov v mestu, kjer znaša cena dvoposteljne sobe od 170 evrov naprej, si boste verjetno zgolj ogledali mogočno dvorišče in si kvečjemu privoščili kakšno skodelico čaja.

 

Seveda je v centru Isfahana še veliko znamenitosti, ne moremo zapustiti mesta, brez da obiščemo predel Jolfa oziroma armensko četrt, ki se nahaja na drugem bregu (suhe) reke in kjer še zmeraj živi majhna sedem tisoč članska armenska skupnost. Tam je tudi 13 armenskih cerkva, med katerimi je najbolj markantna katedrala Vank. Ni odveč tudi podatek, da je v Iranu proizvodnja in uživanje alkohola prepovedano za večinsko muslimansko prebivalstvo, medtem ko je pripadnikom nekaterih drugih religij oziroma manjšin (med katerimi prevladujejo Armenci) dovoljena proizvodnja za lastno uporabo.

 

 

Še preden pa odrinemo naprej proti jugu in najstarejšemu kontinuirano naseljenemu mestu na svetu, Yazdu, pa naj omenim še tri znamenitosti, ki so nekoliko bolj oddaljene. Prva je Manar Jomban ali tresoči minareti. Gre za mošejo z grobnico Abu Abdulaha, cenjenega derviša, ki jo krasita dva minareta narejena iz dovolj prožnega materiala, da se lahko treseta. Posebnost je tudi ta, da sta med seboj povezana po konstrukciji in vsako polno uro uslužbenec spleza v enega od minaretov, ga zatrese in s tem povzroči tresenje drugega. Druga znamenitost je zoroastrski tempelj ognja, ki je svetišče te majhne starodavne in zelo zanimive verske manjšine. Tretja pa so golobji stolpi, kamor so s hrano in vodo zvabili golobe, njihove iztrebke pa uporabljali kot gnojilo. Takšnih stolpov je bilo v okolici Isfahana preko 700, ki so predstavljali domovanje približno 14.000 golobom. Danes so večinoma zapuščeni, nekaj pa si jih lahko tudi ogledamo. Dodatne tri zanimivosti so oddaljene okrog 10 kilometrov iz centra mesta, a v kolikor boste potovali proti Yazdu in naprej do Shiraza, boste imeli še nekaj priložnosti tako za templje ognja kot za golobje stolpe; tresoči minareti pa (resnici na ljubo) navkljub mamljivem imenu niso tako posebni, da bi jih morali videti po vsej sili. Za obisk oddaljenih znamenitosti pa Isfahan ponuja v brezplačno uporabo kolesa, ki so zelo dobrodošla za premagovanje nekoliko večjih razdalj.

 

Glede na to, da Isfahan zahteva najmanj 2 polna dneva, je smiselno poiskati primerno prenočišče. V Isfahanu je poleg hostlov (na primer hostla Seven) na voljo precej hotelov, od zelo enostavnih in cenejših, pa vse do hotela Abbas, ki je tudi ena od mestnih znamenitosti. Tudi za hrano vam ni treba skrbeti, saj je v mestu več kot dovolj restavracij; od takšnih, kjer si lahko na hitro privoščite odličen falafel, do prestižnih, pa tudi čisto evropskih restavracij in picerij ne manjka.

 

Kot omenjam že v uvodu, ima Iran dobro razvite prometne povezave, kar sem osebno spoznal tudi na prvi vožnji z »VIP« avtobusom, ki ima polovico manj sedežev (tudi v širino so samo trije, ne štirje sedeži), kot normalni avtobusi, le-ti pa se spremenijo v ležalnik s 45-stopinjskim naklonom in imajo obilo prostora za noge in tako sem 4,5 urno vožnjo do Yazda v večini prespal. Avtobusni terminali se načeloma nahajajo na obrobjih mest, tako da je potovanje med mesti skoraj neodvisno od mestne gneče in zastojev.