Leto 2020 popotnikom ni bilo najbolj prijazno. Na srečo mi je februarja, še pred razglasitvijo epidemije in sprejemom omejevalnih ukrepov, uspelo opraviti medcelinsko potovanje v Afriko, medtem ko sem bil prisiljen vse ostale načrtovane izlete in potovanja odpovedati. Vseeno pa mi popotniška žilica ni dala miru in sem se podal na nekaj krajših izletov po jugu Evrope. Tako sem lani poleti in jeseni obiskal Hrvaško in Ciper ter Grčijo in južno Italijo, celo dvakrat pa odletel na Malto, ki je tema tega članka.
Republika Malta je otoška državica v Sredozemskem morju, sestavljena iz treh večjih in nekaj manjših otokov, tako da gre pravzaprav za arhipelag, katerega glavni otok se imenuje Malta, ta pa je dal ime celotnemu otočju. Kljub temu da je celotna država velika samo 316 km2, je zelo gosto naseljena, kar pomeni, da se na majhni površini stiska skoraj pol milijona prebivalcev, kar jo uvršča med najgosteje naseljene države na svetu. Levji delež prebivalcev živi na otoku Malta, sledi otok Gozo s skoraj 40.000 prebivalci, na Cominu – najmanjšem izmed glavnih otokov – pa lahko število prebivalcev preštejemo na prste ene roke. Malta je v zadnjih letih postala priljubljena turistična destinacija, ki jo letalski prevozniki, tudi nizkocenovni, povezujejo s številnimi evropski mesti, pa celo z Afriko in Bližnjim vzhodom. Maltežani sicer imajo svoj jezik, t. i. malteščino, ki spominja na arabščino s primesmi italijanščine in angleščine, vendar je uradni jezik tudi angleščina, saj je Malta do leta 1964 bila kolonija Velike Britanije. Cene letalskih vozovnic znajo biti res ugodne, če pa k temu dodamo še prijetno podnebje brez snega z blagimi zimami in vročimi poletji ter dejstvo, da je na otočju plačilno sredstvo evro, potem ne preseneča, da se na te otoke zgrinjajo trume turistov, vendar pa se je žal lansko leto tudi Malta morala soočiti z velikim upadom obiskovalcev.
Kljub svoji majhnosti se Malta ponaša z bogato zgodovino. Najdemo jo namreč v Sredozemskem morju, približno 80 km južno od Sicilije in 290 km severno od Afrike, na križišču pomembnih trgovskih poti, zato ni čudno, da so temu ozemlju skozi leta vladali številni narodi. Prazgodovinska ljudstva, Feničani, Grki, Kartažani, Rimljani, Bizantinci, Arabci, pa vitezi Sv. Janeza, Francozi in Britanci, vsi so na otočju pustili sledove, ki so vidni še danes. In res škoda bi se bilo podati na Malto in ves čas preživeti na kakšni plaži brez ogleda številnih zgodovinskih znamenitosti otoka Malte, se podati na bolj podeželski Gozo ali zaplavati v prečudoviti Modri laguni ob Cominu. Za ogled otoka je možno najeti avto, vendar je treba vedeti, da na Malti vozijo po levi strani, kar je odraz kolonialne zgodovine, in to nam lahko povzroči kar nekaj težav, sploh v gosto naseljenih območjih, kjer je veliko ozkih enosmernih ulic. Ravno zaradi velike gostote poseljenosti v urbanih področjih primanjkuje parkirnih mest, cene parkirišč pa so kar zasoljene. Se pa Malta ponaša z zelo razvejano mrežo javnega prevoza. Avtobusi z glavne avtobusne postaje pred mestnimi vrati prestolnice Vallette vozijo v vse kotičke države, tudi na Gozo. Vozovnica za dve uri stane 2 € v poletni in 1,5 € v zimski sezoni, kar je precej ugodno. Ko sem prvič obiskal Malto leta 1999, so bili starinski avtobusi velika znamenitost, danes pa je flota zelo moderna, zato lahko modele avtobusov, s katerimi smo se takrat prevažali, občudujemo edino kot spominke v prodajalnah. Valletta je tako prva in končna postaja vseh avtobusnih linij, zato je, če se hočemo prevažati z avtobusi, praktično, če smo nastanjeni v glavnem mestu ali kje v bližini. Vendar pa glavno mesto nima dobrih plaž, zato je najboljše prvih nekaj dni preživeti v Valletti in raziskovati, zadnje dneve pa se umakniti v hostel ob plaži in enostavno uživati. Pa se podajmo po malteškem otočju.
Valletta je glavno mesto Malte ter s 7.000 prebivalci obenem najmanjša prestolnica Evropske unije, ni pa največje mesto v državi. La Valletta je bila načrtno zgrajena na polotoku Sciberras kot šahovnica, kar pomeni, da se večina ulic seka pod pravim kotom, in velja za prvo načrtno zgrajeno mesto v Evropi. Poimenovana je po velikem mojstru malteških vitezov s priimkom Valletta, ki je leta 1566 po turškem obleganju, tudi ob izdatni podpori takratnega papeža Pija, pričel z gradnjo nove, močno utrjene prestolnice. Na tem mestu moram povedati nekaj več o malteških vitezih (imenovanih tudi vitezi svetega Janeza, Ivanovci ali hospitalci), ki so otočju vladali med letoma 1530 in 1798 in mestu Valletti ter celotnemu otočju vtisnili neizbrisen pečat. Ta rimokatoliški viteški red je bil ustanovljen v 11. stoletju v Jeruzalemu z namenom varovanja božjega groba ter skrbjo za bolne in romarje. Ko so muslimani viteze pregnali iz Svete dežele, so se najprej naselili na Cipru, pozneje na grškem otoku Rodosu, ko so bili izgnani še od tam, pa so leta 1530 dobili v posest malteško otočje, kjer so ostali več kot 250 let. Ta cerkveni vojaški red je bil razdeljen na osem t. i. »jezikov« ali »langue« glede na pokrajinsko in jezikovno pripadnost, člani pa so bivali v svojih rezidencah imenovanih »auberge«. Nekaj se jih je obdržalo in sedaj služijo kot muzeji ali pa sedeži državnih organov. Red je sicer Napoleon pregnal z Malte, a obstaja še danes in ima od leta 1834 svoj sedež v Rimu. Njegov uradni naziv je Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte, bolj znan pa je kot Suvereni malteški viteški red.
Poleg palače velikih mojstrov, kjer so prebivali veliki mojstri – voditelji malteških vitezov, je največja znamenitost Vallette sostolnica ali kokatedrala svetega Janeza Krstnika. Ime je dokaj nenavadno, vendar je glavna malteška katedrala in sedež nadškofa v mestu Mdina, s tem nazivom pa so to nekdanjo viteško cerkev v prestolnici povišali na isti rang. Kokatedrala, ki je poimenovana po zavetniku vitezov, ima preprosto fasado, ki ne da slutiti, kaj se skriva v njej. Vredno je odšteti 15 € vstopnine in si ogledati bogato, baročno okrašeno notranjost, katere največja atrakcija je Caravaggieva slika Obglavljenje Janeza Krstnika. Valletta se ponaša s številnimi ulicami in trgi, ki jih obdaja impresivna arhitektura. Zgradbe so dovolj visoke, da dajejo senco ulicam, ravne ulice pa omogočajo kroženje morskega zraka. Največ ima turist od preprostega sprehoda po mestnih ulicah, med katerimi opazuje kamnite zgradbe z barvitimi lesenimi balkoni. Nekatere ulice so zelo strme, spet druge zaprte za promet, zaradi majhnosti pa se je nemogoče izgubiti, saj se slej ko prej znajdemo ob morju.
S sprehodom po Valletti zaključujem prvi del članka, v drugem pa se bomo podali raziskovat še ostale dele otoka Malte.