1000 km dolga pohodna pot po Španiji – 1. del

Romarska pot Camino (po slovensko Jakobova pot) je v zadnjih dveh desetletjih postala prava turistična atrakcija, ki združuje ljudi z vsega sveta. Po Evropi do destinacije Santiago de Compostela vodijo številne poti, najbolj znana in obiskana med njimi pa je t. i. francoska pot, ki se prične v mestecu Saint-Jean-Pied-de-Port.

V srednjem veku je Camino predstavljala eno najpomembnejših krščanskih romarskih poti (v znameniti katedrali naj bi hranili ostanke sv. Jakoba), romanje pa se je za večino ljudi pričelo kar pred njihovim lastnim pragom. Turbulentna evropska zgodovina v 16. stoletju je botrovala upadu romarske tradicije, ki se je ponovno obudila v 80. letih 19. stoletja. Danes Camino letno prehodi ali prekolesari med 250.000 in 300.000 ljudi na leto.

Midva sva se odločila za najdaljšo pot do Santiaga, imenovano Via de la Plata, ki se prične na jugu Španije v prelepem mestu Sevilla in do Santiaga vključuje približno 35 postankov. Imela sva 40 dni, kar je pomenilo, da sva hodila skoraj vsak dan (z izjemo dni, ko nama je nagajalo zdravje). Podlaga odločitvi je bila predvsem preizkušnja, ki jo tovrstna pot prinaša – preizkušnja vzdržljivosti z dnevnimi 30-kilometrskimi etapami, preizkušnja preživetja z majhnim nahrbtnikom (težkim vsega skupaj 8 kg), preizkušnja spanja v »albergih« v sobah s popotniki z vsega sveta in preizkušnja skromnega življenja, ki nama je nedvomno koristila pri najinem enoletnem potovanju okrog sveta.

Organizacija najine poti se je pričela z raziskovanjem spletne strani Camina, kjer sva kupila t. i. Credencial oz. romarski potni list, ki omogoča spanje v romarskih »albergih« in cenovno ugodnejše obroke v vaseh in mestih na poti. Potni list je prav tako mogoče dobiti na infotočkah na različnih začetnih lokacijah po Evropi. Poleg Credenciala je na spletu najbolje naročiti tudi najnovejšo izdajo priročnika o izbranem Caminu, kjer so ažurirani podatki o poti, odprtih »albergih«, drugih možnostih prenočevanja, restavracijah in drugih uporabnih informacijah o poti.

Najinih 40 dni hoje bom strnila v kratek priročnik, ki bo morda bodočim romarjem koristil pri organizaciji poti.

Najpomembnejši del opreme na taki poti je zagotovo nahrbtnik. Najbolje je kupiti malce kompaktnejši 10 litrski nahrbtnik z več predali/žepi, optimalna teža za nošnjo nahrbtnika pa naj bi bila okrog 8 kg (odvisno od pogostosti uporabe nahrbtnika, športne kondicije ter vzdržljivosti oziroma utrjenih ramenskih, vratnih in hrbtnih mišic). Največ težav sva imela pri izbiranju stvari, ki naj bi jih potrebovala. 40 dni hoje namreč ni malo, hkrati pa nisva bila vajena živeti izključno s količino stvari, ki jo premore manjši nahrbtnik. Sama sem pakirala po principu »lahkega pristanka«, torej večji kup postane srednje velik kup, ki postane manjši (a še vedno prevelik) kup, ki ga pozneje prekolneš na poti. V nahrbtnik sva, poleg oblačil, spakirala sledeče:

• higienske pripomočke (zobna ščetka; manjša zobna pasta; gel za tuširanje, ki je hkrati šampon in detergent za pranje oblačil; krema za obraz in roke; krema za sončenje; glavnik; zobna nitka; palčke za ušesa; manjše škarjice);
• zdravila (naklofen – krema proti bolečinam; analgin proti bolečinam; večnamenska krema znamke Tea Tree, namenjena uporabi po pikih komarjev, za lajšanje oteklosti nog ipd.; magnezijev citrat proti bolečinam v mišicah; primotren proti vnetju mehurja; claritin za lajšanje simptomov alergij (cvetni prah, piki žuželk); praški za rehidracijo; probiotiki za prebavo in ob pitju vode iz pipe);
• spalno vrečo, meh za vodo (trilitrski), dve potovalni brisači, palice za hojo;
• polnilnik za telefon, prenosno polnilno baterijo Powerbank (v »albergih« pogosto ni dovolj vtičnic ali pa te niso uporabne);
• dokumente (potni list, osebna izkaznica, romarski potni list ali »Credencial«, denarnica, evropska kartica zdravstvenega zavarovanja ali komercialno zavarovanje za tujino, kopije dokumentov, priročnik za Camino).

Romarji običajno spijo v t. i. albergih – bolj ali manj skromnih nastanitvah, v katerih je prostor za večje število ljudi. Albergi se med seboj močno razlikujejo. Nekateri imajo en prostor z več ležišči, drugi pa imajo več sob, med drugim tudi sobo za dve, tri ali štiri osebe, zato je treba zgolj vprašati (včasih tudi doplačati). V priročnikih so albergi v grobem opisani, tako da približno veš, kaj lahko pričakuješ, vendar se situacija vsako leto spreminja (zaradi posteljnih uši, pomanjkanja dela, gradnje novih cest, gradnje novih albergov itd.), tako da je najbolje kupiti (nemško :) ) posodobljeno izdajo priročnika. Običajno so albergi opremljeni z ločenimi stranišči in tuši, ponekod pa obstaja zgolj ena kopalnica za 24 ali več ljudi. Kuhinje so bolj ali manj opremljene in na ta način se uspe prihraniti nekaj denarja in izogniti enaki hrani, ki jo ponuja večni menú del día. Cene albergov se gibljejo od 10 do 15 evrov na osebo ter od 6 do 10 evrov na osebo v Galiciji (španski regiji).

V vaseh je mogoče dobiti t. i. menú del día ali dnevni meni, sestavljen iz treh hodov, ki romarje spremlja vso pot do Santiaga. Meni običajno stane približno 10 evrov, vanj pa so vključene predjed (solata s tuno, šparglji, jajca ipd.), glavna jed (riba, piščanec, svinjina ipd. s pečenim krompirjem in jajcem na oko) in sladica (flan, sladoled ali jogurt). Cena menija se giblje okrog 10 evrov, zraven pa se dobi tudi steklenica vina, piva ali vode.

Na Caminu se običajno vstaja ob 7. uri zjutraj, odhod pa je običajno ob 8. uri. Nekateri odhajajo bolj zgodaj, kar pomeni, da hodijo v temi vse do svita ob 7. uri. S postanki se, odvisno od kilometrine, hodi povprečno do 15. oz. 16. ure in približno 25 km na dan. Po prihodu v albergo in urejanju birokracije sta obvezna tuš in pranje perila. Nato sledijo obisk trgovine za pot naslednji dan ali za večerjo še isti dan, obisk mesta, večerja, po želji še branje ali druženje in nato spanje ob 22. uri.

DRUGE UPORABNE INFORMACIJE:

• Poti Camina se med seboj močno razlikujejo – Via de la Plata spada med položnejše poti (razen v zadnji regiji Galiciji). Na poti od začetka do konca slediš rumenim puščicam, ki te vodijo v pravo smer. Pot je torej izjemno dobro označena, na njej pa se običajno nahajajo tudi albergi za spanje, tako da puščice vodijo tudi po mestu. Včasih jih najdeš na tleh, včasih na drevesih, najpogosteje pa se oznake nahajajo na kamnitih kockah ali lesenih tablah ob poti in jih je mogoče najti brez težav, kjerkoli in kadarkoli.
• Pametno si je na telefon naložiti eno izmed aplikacij, ki so lahko v pomoč romarjem, zlasti v primeru pomanjkanja rumenih puščic ali zavajajočih usmeritev.
• Po najinih izračunih povprečna dnevna poraba znaša od 20 do 30 evrov na osebo.
• Najprimernejši čas, da se podaš na pot Via de la Plata, je pozna pomlad ali zgodnja jesen. Na ta način se lahko (držimo pesti) izogneš dežju, snegu in mrazu oziroma neznosni poletni vročini. Za vsako pot posebej pa so na voljo tudi številne informacije v priročnikih in na spletu, med drugim tudi na spletnih forumih.
• Španci govorijo izključno špansko, tako da je s seboj dobro imeti telefon in s pomočjo Googlovega prevajalnika obrazložiti svoje želje in vprašati za smer ali navodila.

Več o najini dogodivščini pa si lahko prebereš na cestadolgaletodni.com.

¡Buen Camino!