V preteklosti sem navdih za najina potovanja črpala iz različnih popotniških blogov – zbirala sem uporabne informacije in nasvete pogosto s pridom upoštevala. Zato sva se odločila, da napiševa krajšo informativno objavo o pripravah na Camino, organizaciji med potjo in drugih bolj ali manj uporabnih informacijah, ki se jih seveda dozira poljubno.
Romarska pot Camino (po slovensko Jakobova pot) je v zadnjih dveh desetletjih postala prava turistična atrakcija, ki združuje ljudi z vsega sveta. Po Evropi do destinacije Santiago de Compostela vodijo številne poti, najbolj znana in obiskana med njimi pa je t. i. francoska pot, ki se prične v mestecu Saint-Jean-Pied-de-Port.
V srednjem veku je Camino predstavljala eno najpomembnejših krščanskih romarskih poti (v znameniti katedrali naj bi hranili ostanke sv. Jakoba), romanje pa se je za večino ljudi pričelo kar pred njihovim lastnim pragom. Turbulentna evropska zgodovina v 16. stoletju je botrovala upadu romarske tradicije, ki se je ponovno obudila v 80. letih 19. stoletja. Danes Camino letno prehodi ali prekolesari med 250.000 in 300.000 ljudi na leto.
Midva sva se odločila za najdaljšo pot do Santiaga, imenovano Via de la Plata, ki se prične na jugu Španije v prelepem mestu Sevilla in do Santiaga vključuje približno 35 postankov. Imela sva 40 dni, kar je pomenilo, da sva hodila skoraj vsak dan (z izjemo dni, ko nama je nagajalo zdravje). Podlaga odločitvi je bila predvsem preizkušnja, ki jo tovrstna pot prinaša – preizkušnja vzdržljivosti z dnevnimi 30-kilometrskimi etapami, preizkušnja preživetja z majhnim nahrbtnikom (težkim vsega skupaj 8 kg), preizkušnja spanja v »albergih« v sobah s popotniki z vsega sveta in preizkušnja skromnega življenja, ki nama je nedvomno koristila pri najinem enoletnem potovanju okrog sveta.
Organizacija najine poti se je pričela z raziskovanjem spletne strani Camina, kjer sva kupila t. i. Credencial oz. romarski potni list, ki omogoča spanje v romarskih »albergih« in cenovno ugodnejše obroke v vaseh in mestih na poti. Potni list je prav tako mogoče dobiti na infotočkah na različnih začetnih lokacijah po Evropi. Poleg Credenciala je na spletu najbolje naročiti tudi najnovejšo izdajo priročnika o izbranem Caminu, kjer so ažurirani podatki o poti, odprtih »albergih«, drugih možnostih prenočevanja, restavracijah in drugih uporabnih informacijah o poti.
Najinih 40 dni hoje bom strnila v kratek priročnik, ki bo morda bodočim romarjem koristil pri organizaciji poti.
Najpomembnejši del opreme na taki poti je zagotovo nahrbtnik. Najbolje je kupiti malce kompaktnejši 10 litrski nahrbtnik z več predali/žepi, optimalna teža za nošnjo nahrbtnika pa naj bi bila okrog 8 kg (odvisno od pogostosti uporabe nahrbtnika, športne kondicije ter vzdržljivosti oziroma utrjenih ramenskih, vratnih in hrbtnih mišic). Največ težav sva imela pri izbiranju stvari, ki naj bi jih potrebovala. 40 dni hoje namreč ni malo, hkrati pa nisva bila vajena živeti izključno s količino stvari, ki jo premore manjši nahrbtnik. Sama sem pakirala po principu »lahkega pristanka«, torej večji kup postane srednje velik kup, ki postane manjši (a še vedno prevelik) kup, ki ga pozneje prekolneš na poti. V nahrbtnik sva, poleg oblačil, spakirala sledeče:
Romarji običajno spijo v t. i. albergih – bolj ali manj skromnih nastanitvah, v katerih je prostor za večje število ljudi. Albergi se med seboj močno razlikujejo. Nekateri imajo en prostor z več ležišči, drugi pa imajo več sob, med drugim tudi sobo za dve, tri ali štiri osebe, zato je treba zgolj vprašati (včasih tudi doplačati). V priročnikih so albergi v grobem opisani, tako da približno veš, kaj lahko pričakuješ, vendar se situacija vsako leto spreminja (zaradi posteljnih uši, pomanjkanja dela, gradnje novih cest, gradnje novih albergov itd.), tako da je najbolje kupiti (nemško :) ) posodobljeno izdajo priročnika. Običajno so albergi opremljeni z ločenimi stranišči in tuši, ponekod pa obstaja zgolj ena kopalnica za 24 ali več ljudi. Kuhinje so bolj ali manj opremljene in na ta način se uspe prihraniti nekaj denarja in izogniti enaki hrani, ki jo ponuja večni menú del día. Cene albergov se gibljejo od 10 do 15 evrov na osebo ter od 6 do 10 evrov na osebo v Galiciji (španski regiji).
V vaseh je mogoče dobiti t. i. menú del día ali dnevni meni, sestavljen iz treh hodov, ki romarje spremlja vso pot do Santiaga. Meni običajno stane približno 10 evrov, vanj pa so vključene predjed (solata s tuno, šparglji, jajca ipd.), glavna jed (riba, piščanec, svinjina ipd. s pečenim krompirjem in jajcem na oko) in sladica (flan, sladoled ali jogurt). Cena menija se giblje okrog 10 evrov, zraven pa se dobi tudi steklenica vina, piva ali vode.
Na Caminu se običajno vstaja ob 7. uri zjutraj, odhod pa je običajno ob 8. uri. Nekateri odhajajo bolj zgodaj, kar pomeni, da hodijo v temi vse do svita ob 7. uri. S postanki se, odvisno od kilometrine, hodi povprečno do 15. oz. 16. ure in približno 25 km na dan. Po prihodu v albergo in urejanju birokracije sta obvezna tuš in pranje perila. Nato sledijo obisk trgovine za pot naslednji dan ali za večerjo še isti dan, obisk mesta, večerja, po želji še branje ali druženje in nato spanje ob 22. uri.
Več o najini dogodivščini pa si lahko prebereš na cestadolgaletodni.com.
¡Buen Camino!