1000 km dolga pohodna pot po Španiji – 3. del

Pokazati je treba osebni dokument in romarski potni list, v katerem zbiraš štampiljke postojank in s katerim dokazuješ, da si na romarski poti. Obiskala sva trgovino, kar je pozneje postala dnevna rutina ter se odpravila na prvi menú del día, romarsko večerjo s tremi hodi, katerih rdečo nit predstavlja olje. Začuda sva imela celo sobo zase, čiste sanitarije in malce manj miren spanec. Drugi dan naju je pot vodila do 18 km oddaljenega kraja Castilblanco de los Arroyos. Pot je bila prekrasna in se je vila mimo polj, gozdov, zasebnih posestev in oljčnih nasadov. Srečala sva prve romarje, pot ni bila pretirano zahtevna, vreme nama je služilo, hodila sva precej lažje kot prvi dan in tovrstna nihanja sva v poznejših dneh izkusila v intenzivnejši obliki. S postanki sva hodila dobrih pet ur in bila po končani poti hvaležna, da sva s seboj vzela dodaten par čevljev večje številke, ki nežno objamejo zabuhla in neugledna stopala. Mrzel tuš (ne po lastni volji) in pograd pri vratih – napaka, ki je pozneje nisva ponovila nikoli več. Sprehodila sva se po mestu in obsedela na glavnem trgu, polnem ljudi vseh starosti, zatopljena vsak v svoje misli. Luči se v albergih običajno ugasnejo ob 22. uri, takrat naj bi bili romarji že varno pospravljeni v svoji spalni vreči. Spanec žal ni trajal dolgo, ker so trdno in glasno spali drugi, hkrati pa so posamezniki z vstajanjem pričeli okrog 5. ure zjutraj. Takrat se je moje notranje ravnovesje počasi pričelo rušiti. Vstala sem kot prikazen, lotevala pa se me je tudi trebušna viroza. Do naslednjega mesteca Almadén de la Plata sva se zato pripeljala, poiskala prenočišče in lekarno ter si odpočila. Takrat še nisva pomislila, da se nama ne mudi in da bi si lahko vzela prost dan ter počakala v mestecu, ki sva ga zapustila – pravi romarji namreč hodijo.

Naslednji dan sva se odločila, da bova s potjo nadaljevala, kar je pomenilo kolektivno vstajanje ob 7. uri zjutraj in zgodnejši odhod. Na jutranjih odhodih je nekaj čarobnega; običajno naju je na poti pričakala meglica in doživljala sva popoln mir. Do vasi El Real de la Jara sva imela 14 prekrasnih kilometrov, popoldne pa sva preživela na terasi alberga s pivom in romarji iz drugih držav. Med romarji vladata določena tiha solidarnost in povezanost, ki se pogosto (kot v najinem primeru) manifestirata v obliki čudovitega prijateljstva. Večjega mesta, ki sva ga obiskala naslednji dan, sva se srčno veselila, kajti to je pomenilo lažji nahrbtnik in odločila sva se namreč, da bova del najinih stvari, ki so bile z nama zgolj zaradi najine nečimrnosti, poslala v končno destinacijo Santiago. Tempo je bil skladen z najinimi željami in v Monesterio sva prispela z gorečimi podplati, ki jih je ponovno lahko ohladilo zgolj pivo. Monesterio predstavlja tudi mejnik vstopa v regijo Ekstremadura, ki meji na Portugalsko. Naslednja postaja na poti je bilo mestece Fuente de Cantos, ki nama bo v spominu ostalo kot izjemno lepo in urejeno, hkrati pa sva prvič od pričetka najine poti prespala v topli sobi s posteljnino in brisačo, v poletnih mesecih pa nastanitev ponuja celo bazen in udobno teraso.

Do naslednjega mesteca Zafra sva imela okoli 20 km, pridružila pa se nama je tudi belgijska vesoljka Christine, karakterna (malce starejša) kopija Mitje. Dvema mesečnikoma se nisem mogla upreti in tako smo se na poti raztegovali, ležali, spali, se masirali, pili in jedili, zvečer pa smo si v albergu pripravili tudi odlično skupno večerjo. Noč mi je skrajšala starejša Kanadčanka, ki bi ji pripisala nevarne težave z nosnim pretinom ali sinusi, in zaradi hrupa je bila pot naslednji dan do kraja Villafranca de los Barros nekoliko težja. Težave je ponovno nadvladala pokrajina s prelepimi oljčnimi nasadi, »doma« pripravljena jajca s šparglji in soba v albergu Carmen, ki sva jo imela povsem zase. Naslednje mestece Torremejía je delovalo kot zapuščena ameriška vas, dan pozneje sva prispela v Aljucén, do katerega sva hodila skoraj ves dan, in še dan pozneje v Alcuéscar, kjer sva pristala v čisto pravem samostanu z urnikom molitev, mrzlo sobo s približno 100 ležišči in strogim nadzorom nad prostovoljnim romarskim prispevkom. Ob prihodu sem potočila majhno solzo, nato pa stisnila zobe, se odpravila pod tuš in na pivo. Podobno je razmišljala Angležinja Isabel, s katero smo se v prihodnjih dveh dneh spoprijateljili in pridno zmanjšali španske zaloge rdečega vina. V samostanu so skuhali odlični juho in paello, ki nam je olajšala naslednji deževni dan in hojo do Valdesalora ter kasneje Cáceresa. V slednjem sva se odločila za zasebno sobo, kjer sva imela komoditeto celega nadstropja, po dolgem času pa sva uspela celo oprati stvari, lase, sebe, vse. Čila sva se odpravila v naslednji dan in na 36 km dolg pohod do Embalse de Alcántara, ene lepših etap celotnega Camina in izjemno zanimiv albergo, ki je navzven deloval kot betonski zapor; tam pa sva ponovno srečala tudi nekaj znanih obrazov.

V pičlih 14 dneh sva dognala več stvari, med katerimi je bilo najzanimivejše opažanje, da ko se znebiš vseh miselnih preprek, postane Camino neverjeten. Priporočila bi ga vsem, ki si želijo oddiha od službe oziroma česarkoli, kar terja mentalni napor. Na Caminu je v ospredju predvsem fizični napor in to je zagotovo dobrodošla sprememba. Po Caminu pa seveda potrebuješ še nekaj dni dopusta, da si telo odpočije.