1000 km dolga pohodna pot po Španiji – 2. del

Iz Benetk sva preko Madrida letela v Sevillo s špansko letalsko družbo Iberia. Spanje v Sevilli sva rezervirala na Airbnbju, ki nama je v preteklosti omogočil nešteto prekrasnih izkušenj, tokrat pa nama je omogočil celo prevoz od letališča do novega doma. V topli in sončni Sevilli naju je, bledoličneža v jaknah, pričakal zagoreli Rodrigo in naju odpeljal do Gelvesa, mesteca ob Sevilli. Na poti sem prvič začutila svobodo, ki naju je čakala. Mežikala sva v špansko sonce, v mimobežne palme in čas se je popolnoma ustavil. V polomljeni angleščini naju je Rodrigo pripravil na »posebno in zanimivo lokacijo«, kar je v prevodu pomenilo nedokončan ogromen stanovanjski kompleks, ki je deloval precej zapuščen. Stanovanje je bilo, v nasprotju z okolico, prekrasno urejeno ter z ogromnimi okni in industrijskim pohištvom.

Na najino srečo (ali nesrečo) sva v Sevilli naletela na Semano Santo, enotedenski krščanski praznik, ki poteka od cvetne nedelje do velike noči. Praznovanje se odvija v znamenju raznolikih povork, glasbenih prireditev in mimohodov t. i. bratovščin, ki sva jih sprva ogorčeno zamenjala za pripadnike manj prijazne ameriške bratovščine. Praznovanja se razlikujejo od regije do regije; v Andaluziji naj bi Semana Santa predstavljala najpomembnejši teden v letu. Sevilla je na najin prvi dan delovala še posebej živo, glavna dejavnost dneva pa je bilo opazovanje ljudi, bodisi pogovor med neznancema v pekarnici ali petje in ples na cesti. Vse skupaj je pri obeh v trenutku vzbudilo ljubezen do španske kulture in v zanosu sem se odločila za lekcijo pravega, seviljskega flamenka pri Evi na ulici Calle Evangelista 21, kjer med drugim izveš tudi nekaj o zgodovini tega plesa, pomenu glasbe in najboljših predstavah flamenka v bližnji okolici. Čeprav morda izgleda lahko, je flamenko izjemno zapleten in zahteven ples, kjer tempo narekujejo plesalec, kitarist in pevec. Meni sta tempo narekovali predvsem slaba fizična kondicija in trema. Po dveh urah motorične robotike sva lačnih ust (in po priporočilu) obiskala tapas bar La Brunilda, ki ga močno priporočava komurkoli, ki prestopi seviljski prag; s hrano je v Sevilli pravzaprav zelo težko zgrešiti.

Preostali dnevi so bili namenjeni brezskrbnemu raziskovanju. Med drugim sva prvič poštempljala najina romarska potna lista v katedrali, kar je pomenilo uraden pričetek romarske poti, se uspela prebiti do znamenitega in prelepega trga Plaza de España, prehodila polovico poti do ostankov Expo 92 na Isli de la Cartuja, ki bi navdušili predvsem umetniške zanesenjake, se odpravila do trga Plaza Mayor, ki ponuja prekrasen razgled na mesto, ter se bolj ali manj preprosto izgubljala v ležerni španski energiji in vrvežu prekrasnih seviljskih ulic. Trije dnevi raziskovanja, kulinaričnih podvigov, plesa in vsesplošne zabave so minili prehitro, v četrtek, 29. 3. 2018, pa sva uradno pričela z najinim podvigom.