Najboljši trekingi na svetu – 5. del

Tokrat ne s ciljem, da bi si ogledovala znamenitosti, temveč da bi se povzpela na najvišjo goro Afrike, na mogočni Kilimandžaro. Kilimandžaro je cilj mnogih popotnikov. Žal pa se jih vsaj polovica odloči osvojiti to mogočno goro brez ustrezne opreme ter predhodnih priprav. A naša ekipa je bila ustrezno kondicijsko oborožena, da smo lahko zagrizli v ta 5.895 metrov visoki ognjenik, ki se nahaja na skrajnem severu države Tanzanije ob meji s Kenijo.

Tanzanija je že sama po sebi država, polna presežkov. Na morski strani jo obdaja kar nekaj otočkov, najbolj znana sta otoka Zanzibar in Pemba. Celinska Tanzanija ponuja ogled drugega najglobljega jezera na svetu, jezera Tanganjika. Ob obali tega jezera se nahaja narodni park, kjer si je moč ogledati prostoživeče šimpanze. Na severu države je možno obiskati različne safarije, kjer lahko pobliže spoznate afriške živali. Prav tako v tem delu države žive različna plemena. A država je večini najbolj poznana po mogočni gori Kilimandžaro.

Naše letalo iz Slovenije je najprej poletelo proti turškemu Istanbulu, nato pa smo nadaljevali pot proti tanzanijskem letališču Kilimanjaro, kjer nas je čakal manjši turistični kombi. Nanj smo naložili svojo gorniško opremo, se odpeljali kakšno uro stran pod vznožje Kilimandžara ter se za prvi dve noči udobno namestili v prijetnem afriškem hotelu.

Prvi dan je sledil ogled afriške narave. Okoli nas so rasli bananovci, sprehod med majhnimi afriškimi hiškami, obdanimi v zelenje, ter med žuborečimi potoki pa sploh ni spominjal na sušno Afriko, kot jo večinoma poznamo. V večernem času smo prejeli navodila, kako dolgo bo treba hoditi na goro, kaj je treba spraviti v katerega izmed naših ogromnih nahrbtnikov ter informacije o hrani na poti in tako naprej.

Pa pojdimo še malo nazaj v šolske klopi. Kilimandžaro je najvišja samostoječa gora na svetu, saj ni del nobenega gorovja. Gora je edinstvena tudi po svoji lokaciji, saj se nahaja blizu ekvatorja. Sestavljajo jo trije različni vulkanski stožci: Kibo (5.895 metrov), Shira (3.962 metrov) in Mawenzi (5.149 metrov). Vrh Kiba se imenuje Uhuru in to je bil naš cilj. Medtem ko sta Mawenzi in Shira ugasla vulkana, je Kibo le speči in lahko ponovno izbruhne. S sto kilometri dolžine in šestdeset kilometrov širine ima Kilimandžaro svojevrstno podnebje in pet različnih rastlinskih višinskih pasov. Na višini med 800 in 1.800 metrov pade običajno velika količina dežja, kar smo tudi mi občutili drugi dan pohoda, a o tem več kasneje. Tu gojijo predvsem kavo in banane, pa tudi koruzo, fižol in druge pridelke. Pri 1.800 metrih se prične gorski gozd, ki je najrodovitnejše področje Kilimandžara. V bogatem rastlinstvu so tu svoj dom našle živali, kot so opice, sloni, divje svinje, veverice, antilope in celo leopardi. Na višini od 2.800 do 3.800 metrov se razteza nižinsko gorsko področje, ki ga prekriva večinoma resje. Med prelepimi cvetlicami lahko občudujemo rumene proteje, rdeče baklaste lilije, belo resje in številne druge edinstvene rastline, med njimi tudi edinstvena rastlinska vrsta Dendrosenecio kilimanjari.

Pri približno 4.000 metrih se prične gorsko področje z gorsko puščavo s peščeno zemljo in ekstremnimi vremenskimi pogoji, ki lahko variirajo od +40 stopinj čez dan do temperatur pod ničlo čez noč. Tu ni nobene stalne živalske populacije in rastlinstvo je omejeno le na redke cvetlice in mah. Na višini nad 5.000 metrov pa se nahajajo samo še skale in led. Tako imajo hribi ob vznožju celoletno poletje s povprečnimi temperaturami od 25 do 30 stopinj. Nasprotno pa so temperature na vrhu precej nižje in se gibljejo od –10 do –20 stopinj.

Naslednji dan smo se pripeljali pod vznožje gore, na vstopno točko. Vsakdo, ki želi opraviti vzpon, se mora prijaviti, plačati vstopnino 900 ameriških dolarjev ter izbrati vodiča, kajti brez njega vstop v narodni park ni dovoljen. Vodiči niso poleg nas samo zato, da kuhajo ter nosijo težjo prtljago, temveč predvsem zato, da spremljajo tvoje zdravstveno stanje. Na takih višinah lahko tudi najboljši športniki dožive težave z višinsko boleznijo, zato je izkušen vodič še toliko pomembnejši.

Prvi dan našega šesturnega in takrat še lahkotnega vzpenjanja nas je pot vodila skozi prečudovit deževni gozd, ki je bil med drugim poln opic. Vseskozi nas je božalo sonce. Tokrat smo hodili v nižjih pohodnih čevljih, zaenkrat še oblečeni v kratke hlače in kratke rokave. Pohod proti mogočnemu vulkanu je vseskozi potekal po dobro uhojeni poti. Ker vulkan vsakoletno obišče velika skupina popotnikov, me je presenetilo, kako zelo čista je bila pot, za kar skrbniki parka tudi redno skrbijo.

Treking nas je pripeljal do 2.200 metrov nadmorske višine ter do našega prvega prenočišča, večje lesene koče, kjer smo imeli spalnice v prvem nadstropju, spodaj pa so bile pripravljene dolge mize in klopi, kjer smo pojedli svojo prvo večerjo, zjutraj pa nas je čakal zajtrk. Tako smo tudi naslednje jutro pohod pričeli še po jutranjem soncu, a žal se je kmalu pooblačilo in ta dan smo hodili v dežju. Opremljeni z dolgimi dežnimi plašči smo morali pešačiti navzgor, pot pa je postajala vedno bolj blatna in spolzka. Tudi kakšen padec ni bil redek.

Ko je prenehalo deževati, smo lahko odložili mokre deževne plašče in se prav nasmejano vzpenjali do druge koče na 3.700 metrih nadmorske višine. Tu smo pri vzponu že imeli rahle težave z dihanjem, drugače pa je vse potekalo prav fino. Imeli smo odlično hrano, ki so nam jo pripravljali naši kuharji, ter veliko dobre volje, ki smo jo zmogli prav vsi in nam je dajala pozitivno energijo. Pri večerji mi je bil prav zanimiv avokado, narezan poleg krompirja. Sadež, ki ga že tako ali tako obožujem, je postal stalnica vsake kilimandžarske večerje. Ko pa so za sladico prispele palačinke, smo bili še posebno veseli. Naj še omenim, da so ti kuharji res neverjetni, saj na gori kuhajo kar v majhnih šotorih in vse, kar potrebujejo za kuho, prinesejo na goro sami.

Ta koča je bila za razliko od prejšnje rezervirana samo za nas. Večina pohodnikov prespi kar v šotorih, ki pa znajo pri tako težavnih vzponih biti nelagodni. Mi smo imeli srečo in je naš glavni vodič rezerviral veliko kočo. Ponovno smo prespali v gornjih prostorih, v spodnjih pa je bila velika kuhinja, kjer smo po večerji lahko še malo posedeli, igrali karte in se tako ali drugače zabavali. Punce smo se vmes malce umaknile in se poskusile nekako umiti z raznimi osvežilnimi robčki, ki smo jih imele na pretek, saj smo že pred pohodom vedele, da možnosti tuširanja na gori ne bo.

Naslednji dan je bil tretji dan našega osvajanja gore. Kot je navadno pri turah v višje predele, je sledil aklimatizacijski pohod. Navadno se ga opravi v smeri Zebra Rocks, ki so skalnate gmote, na pol obarvane z belo barvo. Počasni aklimatizacijski pohod se je pričel z rahlim dežjem, sicer pa smo bili dežja takrat že navajeni. Opremljeni z dežnimi plašči, naš vodič pa z velikim vijoličastim dežnikom, smo se kljub dežju ob skalah fotografirali. Ta dan je bil res lahkoten.

Naslednji dan pa je zame bil najtežji na tem pohodu. Z višine 3.700 metrov smo se počasi začeli dvigati višje. V drugem delu poti je bilo treba prehoditi daljšo, skoraj vodoravno, razdaljo. Ker smo se počasi vzpenjali in tako pridobivali na višini, se vzpenjanja niti ni tako čutilo. Vodič nas je pričel priganjati, da lahko stopimo malo hitreje. A ravno to je bila težava, saj je bilo na našem postanku nekje na 4.100 metrih pri meni čutiti znake višinske bolezni. In to je izgledalo nekako tako, da iz ust nisem spravila niti besede. Tudi manjša slabost me je obšla, tako da sem svojo malico (ki je bila star in trd pečen piščanec s kosom toasta ter nekaj prigrizkov) pustila za malce kasneje. Nekako sem si po slabi uri odpočila, znaki višinske bolezni so se izboljšali in lahko sem nadaljevala pot do naše naslednje koče na tem vzponu, ki se je nahajala na višini 4.720 metrov. Kmalu je sledila večerja, ki je bila vedno odlična, saj se je juha prilegla, prav tako pečen krompir. In seveda avokado.

Zvečer smo prejeli napotke, kako se bo treba pripraviti na dan D. Vstali smo ob pol do polnoči, se oblekli, nekaj malega pojedli in se ob polnoči z lučkami na glavi pričeli vzpenjati po zelo, zelo strmi poti. Naj še omenim, da je bil vzpon meseca februarja ravno v času polne lune, ki je bila naša zvesta nočna spremljevalka.

Pa se je začel vsaj zame težak vzpon. Kakšni dve uri smo hodili po serpentinasti vzpenjajoči se poti. V spodnjem delu poti še ni bilo mrazu, ko pa smo po dveh urah hoje prispeli do Gilmanove točke, kjer se pogled odpre na vse strani, je mraz postal neznosen in veter prav divji. Dvoje rokavice in dodatni blažilniki proti vetru so mi bili premalo. Morala sem v spodnje rokavice dodati še grelnike za roke. Že v koči spodaj pa sem grelnike za noge dodala tudi v nogavice.

Na višini 5.685 metrov, kjer se nahaja Gilmanova točka, je bilo resnično mrzlo. Gilmanova točka je tudi nekakšna prelomnica na poti, od koder se kar nekaj hribolazcev obrne in vrne nazaj proti dolini. Mi smo bili trmasti in smo bodrili eden drugega, da bi prav vsi prišli do vrha. In prav kmalu je postalo jasno, zakaj se marsikdo obrne navzdol. Pot po robu do vrha je zahtevala previdno hojo po zaledenelem snegu. Lasje, vsaj tisti, ki so nam gledali izpod kap, so postali bele zamrznjene barve, prav tako naše obrvi. Saj bi se smejali eden drugemu, a moči je bilo treba zbrati za naskok na vrh. Razgled z grebena je postajal vse veličastnejši in na daleč smo ugledali tablo, ki je zaznamovala vrh najvišje prostostoječe gore na svetu in že smo stali na strehi Afrike, na visokem vrhu Uhuru in njegovih 5.895 metrih.

Sledilo je fotografiranje. Prečudoviti ledenik Kilimandžara je bil blizu nas in prav lepo ga je bilo videti tako mogočnega. Nismo bili dolgo na vrhu, saj je sledila pot navzdol, najprej nazaj do Gilmanove točke, od tam naprej pa ni bilu več strahu za kakšne poškodbe med potjo navzdol, saj je bila serpentinasta pot sedaj prav zabavna, še posebej ker je že sijalo sonce in smo se zaradi takšnega uspeha veselili kosila. Prispeli smo nazaj do koče na 4.720 metrih, nekaj malega pojedli, spakirali ter še isti dan odpeketali nazaj do koče na 3.700 metrih.

Ta večerja je bila večerja zmagovalcev in zasluženi daljši spanec se je zavlekel do poznega jutra naslednjega dne, ko smo se odpravili nazaj v dolino, do točke začetka našega trekinga. Po kosilu na izhodiščni točki parka smo se na travniku posončili, nato pa nas je naš avtobus odpeljal nazaj v hotel, med drevesa bananovcev ter drugih eksotičnih rastlin.

Kilimandžaro smo osvojili po najstarejši zasnovani poti, imenovani Coca-Cola oz. Marangu. To je najudobnejša pot na goro, saj je edina, kjer je možno prenočevanje v planinskih kočah, in prav vesela sem, da mi je uspel ta podvig brez večjih zapletov. Saj sem konec koncev stala na vrh Uhuruja, na nadmorski višini 5.895 metrov!