Najboljši trekingi na svetu – 4. del

To je bil moj tretji daljši treking na višini nad 5.000 metrov. Bil je precej dolg in naporen pohod. Vse se je začelo na letališču Lukla. Lukla je eno najnevarnejših letališč na svetu in s tem bi se kar strinjala. Le nekaj metrov vzletno-pristajalne steze in potem ... prepad. Nesreče so tukaj pogoste. Včasih nesreča nastane zaradi prekratke vzletno-pristajalne steze, vendar v večini primerov težave povzroča gosta megla. Toda to morate vzeti v zakup, če nameravate priti sem in opraviti najbolj priljubljeni treking v Nepalu.

Za to pa potrebujete veliko toplih oblačil, spalno vrečo za minus 20 stopinj, kremo za zaščito pred soncem in najpomembnejši del, veliko željo in strast po tem. Ker sem že imela predhodne izkušnje z visokogorjem, sem približno vedela, kaj me čaka. Do konca bo treba zdržati, sem si rekla.

In s hojo smo začeli zgodaj zjutraj po zaključku zajtrka v vasici Lukla, ki se nahaja na višini 2.800 metrov. Najprej smo se spustili nižje, do vasice Phakding, kjer smo nameravali preživeti prvo noč. Vstopili smo v Narodni park Sagarmatha, ki se razteza vse do Everesta.

Na poti smo pohajali mimo majhnih lesenih hišic, kmetov, ki so delali na polju, in mimo majhnih trgovinic, kjer smo si lahko kupili pijačo, in spomnim se enega še posebej dobrega lokala, kjer ste lahko popili pravo turško kavo in ne tiste, ki smo jo imeli vsak dan za zajtrk (ta je bila žal narejena iz kave in mleka v prahu).

Naslednji dan smo še vsi skupaj hodili v bližini reke Dudh Koshi. Da smo bili še skupaj, sem napisala zato, ker smo se kasneje razdelili v več skupin; tisti z večjimi problemi so hodili bolj zadaj. Od vasice Phakding dalje je bil naš naslednji vrh vasica Namche Bazaar, kjer je bil naš cilj, da se dva dni aklimatiziramo in tako pripravimo telo na višino.

Ko smo hodili naprej, smo prečkali številne viseče in v vetru plapolajoče mostove. Najbolj znani je viseči most Hillary. Je največji in najvišji viseči most celotnega trekinga. Prečkamo ga, tik preden pride »jakovski vlak«. Od tu je še približno dve uri navkreber, dokler ne prispemo do vasice Namche Bazaar na nadmorski višini 3.445 metrov.

Namche Bazaar je največja vasica na poti. Ima prav vse. Pralnice, kavarne, čajnice, odlične pekarne in tudi veliko trgovin, če ste pozabili spakirati rokavice ali če potrebujete nove hlače. Prav tako pa je tu odličen pogled na Everest, če le je jasen sončen dan. Naslednji dan smo opravili dan aklimatizacije okoli Namcheja ter obiskali muzej šerp, kjer je zunaj opaziti kip šerpe Tenzinga Norgaya. Edmund Hillary in njegov šerpa Tenzing Norgay sta 29. maja leta 1953 dosegla 8.864 metrov visoki vrh Everesta in postala prvi osebi na svetu, ki sta stala na najvišji gori sveta.

Ko smo se za preostanek večera vrnili v naš dom, sem ob večerji naročila dal bhat, ki je bil na poti tudi precej pogosta jed. Dal bhat je tradicionalni obrok z indijske podceline. Sestavljen je iz parjenega riža in kuhane juhe iz leče, imenovane dal.

Kot ste morda opazili na nekaterih mojih fotografijah, lokalni šerpe nosijo ogromno bremen na hrbtu. Celotno gospodarstvo gore je odvisno od njih in jakov. Z njihovo pomočjo dobijo hrano in zaloge prebivalci v vaseh na višjih nadmorskih višinah. V tej državi je to običajno delo, ki pa ima svojo ceno. Le predstavljam si lahko, kakšna je obremenitev hrbta, bokov in kolen teh moških (in občasno žensk), ko se premikajo naprej in navkreber.
Naslednji dan je sledila vas Tengboche. Leži na višini 3.875 metrov in je znana po samostanu.

Peti dan smo začeli pot do Dingbocheja. Ta leži na nadmorski višini 4.410 metrov. Med hojo je bil eden najprepoznavnejših vrhov gora Ama Dablam. Ime v prevodu pomeni »materina ogrlica«. Spet smo hodili blizu reke in na ta dan je bilo hladneje in precej vetrovno. Ta noč je bila prva noč, ko sem imela težave s spanjem. Ponoči nikakor nisem mogla spati. Dihala sem močno in srce mi je divje razbijalo.

Naslednje jutro sem vedela, da nisem stoodstotno v redu, vendar sem nadaljevala s svojo skupino naprej proti Lobucheju na nadmorsko višino 4.910 metrov. Višinska bolezen običajno izgine čez nekaj časa. Nihče ne želi s svojimi višinskimi težavami motiti drugih pohodnikov. Če imate težave, to raje povejte svojemu vodiču. Plačan je, da skrbi za vas in vas opazuje med trekingom.

Vsak dan smo hodili od pet do šest ur. Spali smo v hladnih sobah, pokritih s toplimi volnenimi kapami in v spalnih vrečah. Kuhinja je bila kraj, kjer smo se zvečer zbirali ob ognju, se pogovarjali o tem, kako je potekal dan, in se pripravili na noč in naslednji dan. Naši vodiči so nam po večerji zaupali navodila za naslednji dan.

Na poti do Lobucheja sem se čez dan počutila odlično. Razgled naokoli je bil spektakularen. Gore s snegom so bile povsod okrog nas. Pot ni bila preveč strma, zato s hojo nisem imela težav. Toda znaki blage višinske bolezni so se ponovno začeli. Blag glavobol, ki je bil najverjetneje posledica nemirne prejšnje noči brez spanja in pomanjkanja apetita. Nekje na poti je bila majhna vasica, kjer smo si privoščili kosilo. Tu sem imela tudi težave z govorom. Iz mojih ust ni prišel niti en normalen stavek. Po kakšni uri je bilo bolje.

Po šestih urah hoje smo prišli v Lobuche. Tokrat naša koča ni bila več lepa. Nismo pa mogli pričakovati odličnega prenočišča na takšni višini. V času večerje mi je moj vodič izmeril krvni tlak. Rezultati niso bili tako dobri. Vsi pa smo vedeli, da smo visoko, in to izredno visoko, in malokdo je imel normalen izvid. V Lobucheju je bila tudi pekarna. To je najvišja pekarna na svetu, ki se nahaja na nadmorski višini 4.910 metrov. Vroča skodelica čaja in čokoladna torta sta mi polepšali dan in spet sem imela apetit.

Naslednji dan smo se odpravili proti kraju Gorak shep, kjer smo naslednjo noč prespali še višje, na nori višini 5.100 metrov. Naši vodiči so dejali, da nihče ne more jesti tako visoko, niti za kosilo niti za večerjo, zato naj nas ne skrbi. »Samo pijte veliko čaja ali vode,« so nam rekli.

Bil je lep sončen dan. Mislim, da je bil to dan, ko smo naredili ogromno fotografij. Hodili smo, se smejali, se pogovarjali in se fotografirali in težave z gorsko boleznijo so nekako za nekaj časa izginile. Vse gore okoli nas so bile gromozanske.

Prišli smo do kraja Gorak shep, malo počivali in po kosilu je bil naš cilj doseči bazni tabor Everest na nadmorski višini 5.365 metrov, ki je bil od kraja Gorak shep oddaljen tri ure. Potem bi se morali vrniti in spati na strašni nadmorski višini 5.100 metrov. To je skoraj deset ur pohodništva na ta dan, saj pot do baznega kampa in nazaj traja kar polnih šest ur.
Po kosilu smo tako odšli proti cilju. Do kraja, kjer se maja zberejo vsi navdušenci, ki bi se radi povzpeli na vrh Everesta. Do tja smo hodili približno tri ure. Na poti je bilo veliko kamenja in ledenik Khumbu nas je ves čas spremljal. Če še niste vedeli, je bazni tabor Everest (ali Everest Base Camp) v bistvu kup kamenja in zastav. In v mesecu maju so tu tudi šotori tistih, ki se odpravijo na vrh gore.

V dolino smo se vrnili izčrpani. Po večerji (ki je nismo mogli jesti) sem odšla spat in se pripravila na še eno zelo težko noč.

Spanje na tako visoki nadmorski višini je noro početje! Do zdaj je bilo zame najvišje spanje na 4.600 metrih. Tu pa smo že noč pred tem prespali na 4.910 metrih. Po strašnem nočnem spancu sem vstala in pred sabo zagledala svoj dih. Kljub mrazu sem se ponoči nekajkrat zbudila zaradi groznega potenja. Počasi sem prilezla v kuhinjo in se prisilila, da sem nekaj majhnega pojedla (a ponovno nisem mogla jesti). Končno smo si oprtali nahrbtnike in se začeli spuščati. Kar pa se začelo pri meni, je bil zelo suh kašelj. Vodič mi je razložil, da veliko pohodnikov pri taki višini dobi kašelj.

Khumbujski kašelj, znan tudi kot visokogorski kašelj, je poimenovan po območju v regiji Everest. Skoraj vsi ljudje, ki preživijo nekaj časa na ekstremni nadmorski višini (več kot 5.500 metrov), bodo v določeni meri razvili khumbujski kašelj. Vzrok so nizka vlažnost in temperature pod ničlo na taki višini. Ta kašelj sem imela štiri tedne po prihodu domov ter ga uspela zmanjšati z uporabo antibiotikov, da je čez čas izzvenel.

Iz kraja Gorak shep, kjer sem sicer opravila uspešen vzpon, saj mi je uspelo priti do baznega tabora, se je spust začel do višine 4.200 metrov proti vasi Pheriche in naslednji dan nazaj do vasice Namche Bazaar, dan zatem pa še nazaj do Lukle, kjer nas je čakal zadnji spanec pred zgodnjim jutranjim povratnim letom v Katmandu. Na žalost je bila megla v Lukli izredno gosta in letala niso mogla vzleteti, zato smo morali bivanje v Lukli podaljšati še za en dan, preden smo se odpravili nazaj v Katmandu.

Katmandu je veliko mesto. Leži na nadmorski višini 1.400 metrov. Polno je norih voznikov in je dokaj umazano, a nekako je naokrog dobra energijska vibracija. Številna zgodovinska mesta so bila zaradi potresa leta 2015 poškodovana ali uničena in tako je bilo tudi v Katmanduju, kjer so ponekod še vedno ruševine. Tam smo ostali še dve noči, da smo si privoščili primerno prho in spodoben obrok, si oddahnili od trekinga ter si povedali še zadnje anekdote, ki so se nam dogajale na poti.

Hvala, bazni tabor Everest, za tako neverjetno izkušnjo, ki jo je vredno poskusiti, saj gre za res posebno in presežkov polno doživetje, toda enkrat mi je bilo kar dovolj.