Ponavadi pišem o krajih in državah, ki so oddaljeni od Slovenije. V mojem nahrbtniku doživetij je polno zgodb marsikakšnega čudovitega kraja, ki bi jih lahko delila s tabo. Od Grenlandije, solo Mehike, juga Italije in Francije, Turčije, Katarja, Nemčije, pa še bi lahko naštevala. Aja, o Finskem in Islandiji si lahko prebereš tukaj. Večino tega sem prepotovala sama, če definiram na način »slow travel« – sledila sem potem, po katerih sem stopala pogumno, saj sem zaupala intuiciji in življenju. Spoznala sem čudovite ljudi, skupnosti in naravno okolje, ki me je učilo povezovanja s svojo notranjo naravo ter intuicijo. Te poti so me po skoraj treh letih pripeljale domov v Slovenijo, v Savinjsko regijo.
Tokrat želim najprej s tabo deliti nekaj drugačnega, malo sebe, malo o načinu potovanja, ki zame pomeni trajnostno, pa tudi o tem, da kdaj to ni najbolj lahko, ampak je izpopolnjujoče, ko veš, da si naredil nekaj dobrega.
Marsikdaj kar malo obžalujem, da nisem imela kapacitete zapisovati vseh dogodivščin sproti, ker s tem, ko pišem in delim zgodbe s tabo, doživim in integriram življenje še na drugačen način, iz drugačnih vidikov. Kdaj se smejem, kdaj potočim solzo, kdaj se moje srce širi v hvaležnosti in tem, da skoraj ne morem verjeti, da je vse to res! Priznam, da me že to, da se usedem za računalnik in odprem prazno Wordovo datoteko, kdaj namesto navdušenja napolni z odporom. Ker vem, da na takšen način odkrivam (še) več o sebi, da z deljenjem nasvetov, zgodb spet potujem. Odkrijem še druge plasti učenj. Potujem vase.
Potovanja niso le tista, ki vodijo navzven. So tudi takšna, ki vodijo navznoter. Pisanje mi pomeni prav to. Trajnostno potovanje mi pomeni prav to. Da se znam poglobiti v svojo globino, biti v zavestnem in stanju čuječnosti, živeti s tem, kar me v tistem trenutku obdaja. Ne, da bežim v eksotične ali tuje kraje zato, ker je nekdo omenil, kako lepo je tam, zato ker bežim pred sabo, ali pa ker sem to videla na profilu nekega popotniškega influencerja in naredim tam video ali sliko, ki bo dobro zgledala na socialnih omrežjih. Temveč to, da prostor ali projekt, kamor moje bitje želi začutim v srcu, čeprav se mi v umu zdi, da ne vem, vem, da je tam nekaj zame in bo to na nek način spremenilo moje življenje. Takrat se odločim, kam grem. In takrat se začne načrtovanje tudi, kako to glede na transport speljati čim bolj trajnostno. Kje spati in jesti, da podprem lokalno prebivalstvo in podjetnike, ter hkrati poskrbim, da ostanem v finančnem okvirju, kar je ponavadi pri meni bolj spontano. Zelo pa cenim to, da imam marsikje prijatelje, s katerimi se dogovorimo za srečanja in prenočitev na kavču. Izkušnja prostora z lokalnimi prebivalci so res zelo pristna in nekaj posebnega.
Velikokrat takšen način potovanja potrebuje določeno mero poguma. Velikokrat sem se počutila slabo, ker sem menila, da nekaj, kar počnem (npr. let), ni okolju najbolj prijazno. Čutila sem odgovornost in vso težo sveta na sebi tudi kdaj, ko sem bila primorana kupiti vodo v plastenki, ker voda v državi ni pitna. Kdaj sem se zato obtoževala. Doživljaš kaj takšnega tudi ti? Mogoče je to le del moje »poklicne deformacije« ekotehnologa. Mogoče pa samo pove, da mi je res mar. Mar mi je zate, pa čeprav te ne poznam, za planet, za rastline, živali, pa tudi čistočo vode, zraka in prsti. Mar mi je, ker sem človek in si želim živeti v svetu, kjer smo civilizacija ljubezni in vemo, da smo povezani z vsem, kar nas oddaja. Skrb zase pomeni skrb za planet in obratno. Za kaj je pa tebi mar v življenju? Kakšna je tvoja utopijska vizija planeta in družbe? Kako lahko na to vplivaš ti in z ljubeznijo in prispevaš svoj delček?
Ko govorim ravno o ljubezni, pa gremo na popotovanje po Savinjski, v sLOVEniji.
Kraji, ki so mi že od malega pri srcu. Kraji, kamor izleti so moje oči vedno napolnili z iskricami. Kraji, kamor sežejo moje korenine, pa moram priznati, da jih ne poznam tako dobro, kot bi si želela. Srce me je pripeljalo nazaj v rodno Slovenijo, domov. Da sprejmem svoje korenine in po(u)mirim svoj živčni sistem v naravnem okolju, ki ga najbolj poznam. Odraščala sem sicer v Spodnji Savinjski dolini, pa me je nekako Zgornja vedno zaznamovala, vedno sem čutila neko povezavo, ki pa neizpodbitno izvira tudi iz tega, da del moje družine prihaja iz teh koncev. V času študija sem delala tudi na projektu v okviru raziskave »Trajnostno zagotavljanje endogenih vodnih virov«, kjer sem po terenu popisovala stanje vodnih virov, njihovo rabo, kakovost, ohranjenost. Povezala sem se z domačini, ki so mi pripovedovali o življenju, o sorodstvenih vezeh, o vodah in o legendah. Takrat sem našla tudi oddaljene sorodnike in pa čudovite skrite kotičke, ki so mi jih omenili.
Spomnim se, ko smo se poleti hodili hladit po hribih okoli Logarske doline, pili železno vodo iz izvira na panoramski cesti, se oglasili na kmetijah, ki so tam že stoletja ter jedli tradicionalne jedi. Hodili smo v planine v Kamniško-Savinjske Alpe ter v planinske tabore. Velikokrat sem opazovala krave in ovce ter prišla na znanje, da je jezersko-solčavska ovca ena izmed avtohtonih slovenskih pasem. Nabirali smo borovnice in matečje (prajzlper ali gozdne brusnice) po hribovju, kamor sta nas peljala stara starša. Pozimi pa se spomnim, kako sem se učila smučati na Golteh ali »Goltah«. To so dragoceni spomini, za katere sem neizmerno hvaležna. Hvaležna, da me je družina naučila (o)hraniti ta stik z naravnim okoljem, ga ceniti in da sem ga znala obdržati.
Logarska dolina je tektonsko-ledeniškega nastanka. Skupaj z manjšima dolinama Matkov in Robanov kot kreira Solčavsko, s kulturno in etnološko dediščino bogato območje. Visokogorske kmetije so samooskrbne, ljudje pa pomnijo pravljice, ki gredo iz roda v rod. Vsak letni čas poskrbi za popolnoma drugačno izkušnjo. Zavarovana je kot krajinski park, zavarovano območje narave zaradi številnih naravnih in kulturnih znamenitosti (od leta 1987) in ima znak Slovenia Green Park. V poletnem času je v parku organiziran brezplačni javni prevoz, s katerim se izogneš čakanju v avtomobilu. Ko svoj avto pustiš na parkirišču pred parkom, pa prispevaš tudi k dobremu stanju okolja. Iz Kamnika, Celja in Velenja do tja prideš s prevoznikom Nomago.
Območje je del Nature 2000, kjer lahko najdemo mednarodno varovane habitatne tipe in zavarovane gorske rastline, kot so lepi čeveljc (moja najljubša rastlinica iz časa planinskih orientacijskih tekmovanj), planika in živali. Tam gnezdijo planinski orli, sprehajajo pa se tudi gamsi in kozorogi. Vsak vzpon na hribe ponuja razglede, ki se ti vtisnejo v spomin, zanje pa je potrebna planinska obutev.
Slap Rinka, ki se nahaja ob vznožju gora na koncu doline, pa je poskrbel za spomin, ki se veže na pitno vodo. Tam sem prvič doživela, da je turist komaj verjel, da so vode v Sloveniji pitne iz izvirov ali iz pipe. Kot majhnemu otroku se mi je zdelo kar malo noro, da sem srečala človeka, ki mi je rekel, da v njihovi državi voda ni pitna.
Ali veš, da imamo od novembra 2016 v Sloveniji pravico do pitne vode vpisano v ustavo in da so vodni viri javno dobro? Kako meniš, da skrbimo za naše vode, in kako bi lahko skrbeli bolje?
Jaz obožujem jame in zame posebna je Snežna Jama na Raduhi, ena izmed najvišje ležečih kraških jam v Evropi. Je geološka naravna vrednota, stara med 10 in 12 milijoni let. Posebna je po tem, da je v njej večni led in najvišji (znan) steber, visok 21 metrov. V usedlinah v jami so našli zobe morskega psa! Pot skoznjo je speljana tako, da je ohranjena njena prvinskost in prvotna podoba. Večinski del pa se ogleda s pomočjo karbidnih svetilk.
Druga zelo zanimiva jama pa je Potočka zijalka pod Olševo, ki je prvo arheološko raziskano najdišče iz kamene dobe. Tam so odkrili okostja jamskih medvedov in 30.000 let stara orodja, drugo najstarejšo šivanko na svetu, lovske konice in koščeno piščal. Bila je svetišče kromanjonskih lovcev, kar je vrsta človeškega bitja, najbližja sodobnemu človeku, živeča pred 35 tisočletji. Do jame vodi učna, medvedova pot, v gostišču Firšt pa si lahko ogledaš muzej in stalno razstavo o Potočki zijalki in ledenodobnem človeku.
Spomnim pa se tudi, ko smo se z babico, dedkom in staršema oglasili na Turistični kmetiji v Robanovem kotu Govc – Vršnik, kjer sem prvič jedla žlinkrofe (testenine, polnjene z zelišči in krompirjem). Tudi Robanov kot je varovan kot krajinski park. Na kmetiji gostom ponujajo domače Solčavske delikatese, pripravljene z recepti, ki so se v družini prenašali iz generacije v generacijo. Zelenjavo in meso vzgajajo sami, kuhajo pa na štedilniku na drva. Za trajnost v turizmu skrbijo tudi z vključevanjem v projekt ruralnega razvoja, ohranjanja kmetije in dobrobit živali ter energetsko renovacijo. Imajo pa tudi Green Key certifikat, standard za odličnost in predanost k trajnosti in okoljevarstvenim procesom. Družina želi ohraniti njihovo okolico takšno, kot so jo podedovali od svojih prednikov, in želijo, da gostje počnejo enako.
Še en trajnostni opomnik: ko potuješ po Sloveniji, vedno imej s sabo steklenico ali termovko, saj je voda pitna, kot smo ugotovili že zgoraj. Še posebej v Zgornji Savinjski dolini.
Danes pa je svet popolnoma drugačen, kot je bil takrat! Ali pa ga le jaz vidim drugače – z več izkušnjami, z razširjenim obzorjem, a še vedno srčnim zaupanjem, da človeštvo zmore dojeti, da smo z našimi telesi del narave. Z zavedanjem, da tako čisto okolje, kot ga imamo v Sloveniji in pitna voda iz pipe ni samoumevna, da smo odgovorni, da to ohranimo, in ne le, da je čisto okolje in pitna voda naša človekova pravica. Žalosti me, da se moramo za to boriti, ko pa smo mi tisti, ki smo odvisni od planeta.
Ker želim zavedanje o povezavi z naravnim znotraj in zunaj nas lahkotno, inovativno in izkustveno prenesti do ljudi, vedno na nek način, kot so razna dela, projekti, prostovoljstvo ali sodelovanje z društvi, s tem poskrbim za zanimive izkušnje z naravnim okoljem. Na Islandiji je bilo to kreiranje skozi prostovoljstvo z Evropsko solidarnostno enoto (preberi intervju tukaj) in predstavljanje Arctic Angels na Arctic Circle Assembly. Na Finskem sem delala z Arktično vodičko in palčkom, po drugih državah pa sem sodelovala na mladinskih projektih. V Sloveniji sem sodelovala z inštitutom Complementarium in kreirala dogodke, ki ozaveščajo o podnebni prihodnosti.
Letos sem prišla v stik z Društvom za gozdovništvo in preživetje v naravi Savinjsko – Šaleška. Ustanovitelja smo spoznali med sprehodom, kjer je bil prisoten nabiralec divjih užitnih rastlin in inovativni vrtnar Mazej Jernej s kmetije Mazej. Ta kmetija se imenuje »Čudoviti svet divjih užitnih rastlin«. Z bogatim znanjem o rastlinah se od Jerneja še bolj podrobno učim o nabiralništvu ter na plan kličem znanja, ki sem jih nabrala kot otrok v planinskem društvu Polzela. Z društvom pa smo v poletnih mesecih turistom predstavili okolje, naravne in rastlinske vrste ter se učili osnov preživetja v naravi. S takšno izkušnjo marsikdo začne bolj razumeti in spoštovati naravno okolje in bolj razume tudi sebe in svoje sposobnosti. Če to želiš tudi ti, društvo nudi tudi izkušnje za družine, teambuildinge, programe za pare in izkustva za otroke. Gozdovništvo je način življenja, zato se lahko v življenju v stiku z naravnim preizkusiš skozi celo leto.
V mojem poletnem raziskovanju sem spoznala tudi skupino Outsidersi v kampu na Ljubnem. To so prijatelji, skupnost in izkušeni vodniki, ki te bodo skozi pustolovske aktivnosti povezali z naravnim okoljem. To je njihova misija. Če kaj, lahko računaš, da bodo poskrbeli za varnost in zabavo. Imajo pa tudi kajak šolo, kjer lahko v petih dneh raziščeš tri reke v treh alpskih dolinah, ena od njih je seveda Savinjska. Aktivni so poleti, pa tudi pozimi. Takrat se sami spuščajo z gora s turnimi smučmi ali pa učijo smučanja.
Če rad kampiraš, lahko poleti prespiš v njihovem kampu. Če si želiš prespati v hostlu, je nedaleč stran na Ljubnem Youth hostel Ljubno ob Savinji. S HI člansko izkaznico pa lahko koristiš še 10 % popust.
Zapisala bi lahko še marsikaj, pa bom tukaj zaključila. Verjetno si že zdaj dobil polno idej, kako in kaj obiskati v tem koncu Slovenije. Lokalnim malim podjetnikom bo obisk veliko pomenil, sploh po lanskoletnih poplavah, zato le razišči, kam, ko se podaš v te konce, in poglej, kako jih (še) lahko podpreš!
Tukaj najdeš še nekaj uporabnih spletnih strani: