14. februar 2022. Po 11 urah sem danes zjutraj prispela na čisto drugi konec Egipta. Tja, kamor sem si najbolj želela in zaradi česar sem sploh prišla v Egipt. Oaza Siva! Pa se mi je skoraj izmuznila.
Plan je bil, da takoj po pristanku v Aleksandriji pobegnem v ta konec države. Bodisi opravljam prostovoljno delo bodisi uporabim Couchsurfing, pa žal nisem našla ne enega ne drugega. Ko sem že čisto opustila idejo o Sivi ter sama sebe prepričala, da je preveč komplicirano, pretežko in predrago zame – poleg tega so mi govorili, da je Sivo brez potovalne agencije skoraj nemogoče obiskati – sem nato na organski farmi spoznala Belgijca, ki je pred kratkim obiskal oazo. Z nočnim avtobusom iz Kaira le za 15 evrov!
Grem! Nič naslednjič, pa tralala, pa sto izgovorov. MORAM ITI! Kupila sem avtobusno karto za Sivo, medtem pa poskušala kontaktirati več gostiteljev preko aplikacije Couchsurfing. In sta mi odgovorila kar dva! Na koncu je bilo čisto enostavno, brez potovalne agencije pa še skeširala se nisem. Ups, edino pri nakupu prstana v starem delu Sive so me prinesli okoli. Menda je bil prstan srebrn, s pravim kristalom, vintage, star 70 let, iz Indije, Irana ali Kurdistana. Pa naj jim bo.
Gostil me je domačin, Berber in lastnik turistične agencije. V Sivi večinoma prebivajo Berberi. Berberi so narodna skupina v Severni Afriki, predvsem v Maroku, Alžiriji, Tuniziji in Libiji ter v manjšem obsegu v Mavretaniji, na severu Malija in v severnem Nigru.
To je vzrok, da ima Siva svojo kulturo, svoj jezik, drugačne obleke in tradicijo kot ostali del Egipta. V primerjavi z ostalim Egiptom se drugače poročajo, drugače dobijo imena in drugače praznujejo rojstne dneve. Njihov jezik ni arabščina temveč berberski jezik. Imajo svoje sodišče in svoje predstavnike različnih okrožij in plemen, ki rešujejo spore. Ne potrebujejo policije in tako je že stoletja. Gostiteljev oče je vodja enega klana, zato ga v Sivi vsi poznajo in ima tako številne privilegije.
Siva je gostiteljeva oaza v vseh pogledih. Na zemljo je zelo navezan in kljub številnim potovanjem po svetu, se rad vrača v svojo domovino in njemu najlepši kraj na svetu. “Siva je zelo bogata. Obkrožajo jo gore, zelena bujna olivna drevesa in mnogo palm, slana jezera, kjer lahko lebdiš kot v Mrtvem morju in neskončne puščave. V Sivi imam vse.”
Med pogovori z domačini sem izvedela marsikatero zanimivost, kako na primer učijo otroke plavati v Sivi. Okrog trebuha jim privežejo prazne plastenke za vodo, potem pa jih vržejo v vodni vrelec. V oazi je ogromno izvirov tople podzemne vode. Na teh mestih pa stojijo majhni okrogli bazeni.
17. februar 2022. Dobro jutro po eni pestri noči. Včeraj zvečer sem se zastrupila s hrano. Do sedaj nisem imela nobenih problemov s hrano ali vodo in sem si že nabila ego, da imam jeklen želodec. Nič več. Ker se prehranjujem s hrano z ulice, imam pač malo več možnosti, da se mi kaj zgodi.
Pripis iz dnevnika:
Sedim na terasi. Predihavam egipčanske jutranje sončne žarke in srkam čaj limonske trave. Jem domače sveže datlje, ki mi jih je prinesel gostitelj. Danes me čaka naporen dan s številnimi ogledi okrog oaze Siva in kakršnokoli stavkanje želodca bi mi zagrenilo življenje. In mi ga je! Po celem mestu sem neprestano iskala stranišče. Pa to sploh ni tako preprosto! Restavracije s straniščem, kakršne poznamo iz Evrope, tukaj ne obstajajo. V Beduinski čajnici sem vprašala za stranišče, pa niso razumeli angleško. Spomnila sem se, da morajo imeti stranišče na bencinski črpalki. Uspeh! Po drugem obisku mi je bilo tretjič preveč nerodno, da bi se spet oglasila. Potem pa sem odkrila stranišče v mošeji. Vse do večera, ko ga niso skupaj z mošejo zaprli, sem bila redna obiskovalka.