Na Bližnji vzhod?? Sama? Še dobro, da greš z agencijo. Kaaaj?! Brez agencije? Pa to sploh ni mogoče! Tam ne znajo angleško! Ida, a si prepričana? Spakirala sem nahrbtnik, kupila enosmerno letalsko karto in pomahala mami: »Se vidimo čez nekaj mesecev!« in izginila iz radarja.
Najprej sem bila edina prostovoljka na organski farmi in sem kraljevala v prostovoljski hiši. Kraljevala je mogoče pretiran izraz, saj je bila hiša zelo preprosta.
»Zakaj sem si izbrala to delo? Zakaj vedno pridem na neke zapuščene, odmaknjene kraje? In v kakšni kučici spet živim? A ni bil dosti Zanzibar in tam razpadajoča hiša!!« so mi misli švigale ob jutranji kavi.
Jutri moram nujno oprati perilo pa nimam žajfe.
Voda ni pitna.
Voda je mrzla.
Zebe me.
Tuš je polom!
Ampak ne bi mogla biti bolj srečna!! Imam vse kar rabim. Zjutraj si obujem tevice, razmrščim mastne lase, odvijem plinsko jeklenko in skuham črni čaj. Potem se zaderem oslu: »Sabah ilhir Zatuna,« nahranim živali, preštejem kokoši in začnem pleti fižol. Po parih urah si vzamem počitek, prižgem musko na telefonu in na oporečni vodi skuham najbolj simple kosilo. Sladek krompir, konzerva fižola, sveži peteršilj in mehek feta sir. Brez recepta, improvizirano in s sestavinami made in Egypt. Pristavim džezvo in skuham instant kavo.
Počasi pozabim na staro realnost v Sloveniji in cenim vsak trenutek tukaj. Najlepše mi je, ko zahaja afriško sonce, ptički žvrgolijo, veter ziblje palmove liste, v daljavi pa doni klic k večerni molitvi.
Ko mi v Sloveniji postane preveč udobno in samoumevno, da imam toplo in pitno vodo, elektriko 24 ur na dan, internet … Se rada umaknem v države, kjer to ni stalnica. Na splošno me privlačijo države, ki so manj razvite od Slovenije. Rada grem iz cone udobja, kjer se moram za vse potruditi. Sem pa zaradi tega bolj v stiku z naravo. V tej prostovoljski hiši smo imeli omejeno vodo in smo se tuširali le redko, posodo prali varčno, obleke pa žulili na roke.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem iskala primerno mesto za sušenje mojih spodnjic. Najprej sem jih prekuhavala na plinskem štedilniku. Na koncu pa obesila na štor pred prostovoljsko hišo. Na vetru so se tudi brez sonca hitro posušile, hkrati pa bile paša za oči mimoidočim.
Voda je prihajala dvakrat na teden in takrat je bil pravi mali praznik! Najprej smo zalili vse pridelke. Jaz sem bila zadolžena za namakanje novo posajenih dateljevih palm. Potem pa smo napolnili še tank za vodo na prostovoljski hiši. Če smo kdaj pretiravali (npr. da smo si na hitro umili lase), smo potrpežljivo počakali na nedeljo ali četrtek. Pitno vodo smo vedno kupovali. Kurjave ni bilo, tako da sem ponoči spala v najtoplejših oblekah, pokrita s tremi volnenimi odejami. V Egiptu sta me presenetila zima in dež, celo v puščavi. Takrat sem se spraševala, če mi bodo tevice sploh kdaj koristile. Težko bitko z mrazom so ponoči bile tudi kokoši. Vsako jutro smo z žalostjo šteli, koliko jih je prejšnjo noč poginilo.
Dokler niso prispeli ostali prostovoljci, sem imela jutranje monologe in zmenke z oslico Zatuno. Zatuna v arabščini pomeni oliva. Ubožici so pred dvema tednoma prodali mamo in od takrat je bila ves čas depresivna. Vsako jutro sem ji zaklicala Sabah ilhir Zatuna. Ki fek? (Dobro jutro Zatuna. Kako si?), ona pa se ni nikoli zmenila za moje napake v izgovorjavi.
Čez čas sta se mi priključila še dva prostovoljca. Belgijec mojih let in šestdeset letni Američan. Najprej sem se jezila, da bosta kalila moj osebni mir in pogovore z Zatuno. Pa smo se takoj povezali in njun smisel za humor me je večkrat spravil do solz.
Potem pa je bil tukaj še moj naglas v angleščini, ki je vse silno zabaval. Natasha so me preimenovali (menda moja angleščina zveni, kot da sem iz Rusije) in si predstavljali, da sem igralka v ruskem mafijskem filmu. Samo vodko bi jim še preprodala in bilo bi popolno. Gostitelj, ki si pozdrav Živijo nikakor ni mogel zapomniti, se je vsako jutro čez neskončna polja fižola zadrl ZDRAVOOO NATASHA. Novim španskim prostovoljcem me je predstavil kot Natašo iz Rusije in seveda so mu vsi verjeli. Še par dni so me za raznorazne stvari spraševali, kako se pa ta beseda reče v tvojem, ruskem, jeziku?! “This was a joke. I am not from Russia!!”
Poleg vzdevka Natasha, sem bila po mnenju Američana tudi eating machine. Obožujem egipčansko hrano! Popečeni kruhki, hummus, feta sir! Jedla sem od jutra do večera in v vsako jed podtaknila feta sir. Krompir s feta sirom, fižol s feta sirom, kruh s peteršiljem in seveda feta sirom, riž s … FETA SIROM!
Američan, ki je obedoval le dvakratna dan zmerne porcije, me je vedno znova hecal. Gledal mi je pod prste, kaj jem, koliko jem … A spet jem?! Jaz pa sem se samo nasmehnila in obliznila prste. Njami!
Po drugi strani pa sem se mu posmehovala nazaj, ker je dobil najbolj neudobno žimnico na svetu. Medtem ko je meni gostitelj kupil novo žimnico in sem spala kot kraljica, se je Američan po tretji noči odločil, da mu bo bolj udobno spati v plastičnem stolu. Vsak večer je imel poseben ritual, ko se je skobacal v plastičen stol, za noge postavil kovček, zlezel v spalno vrečo in se čez glavo pokril s flis Qatar odejo. Jaz pa sem umirala od smeha.
Zaradi organskega kmetovanje je bil pridelek majhen, trud pa toliko večji. Plevela kar ni in ni hotelo biti konca. Najbolj invaziven plevel smo potem kot čarovnice zažigali na ognju ob večerih, ko smo skupaj s prostovoljci zaključili dan. Gostitelj bi brez pomoči prostovoljcev težko obdeloval ogromno posest. Od nas je pričakoval zagnanost in trdo delo, hkrati pa je bil do vseh naših pobud in želja ustrežljiv. Še posebej, če sem kaj prosila jaz. Samo omeniti je bilo treba in stvari so bile v trenutku urejene.
Zmanjkalo je wc papirja. BAM! Wc papir je tukaj. Zmanjkalo je pitne vode, zelenjave. BAM! Vse je bilo tukaj. Hotela sem polepšati prostovoljsko hišo s stensko poslikavo. BAM! In čopiči so bili tukaj.
Ko sem odhajala sta mi prostovoljca mahala v slovo in jokala, da si morajo čim prej priskrbeti novo žensko prostovoljko, da bodo še naprej vse stvari tako hitro urejene.