Avanture z Bližnjega vzhoda – 1. del

Letališče v Aleksandriji. Kar nisem mogla verjeti, da sem bila tam! Po mesecih učenja arabščine in prepričevanju, da lahko po Bližnjem vzhodu potujem sama, sem si najbolj oddahnila, ko sem enkrat sedla na letalo. Na letališču so mi trikrat pogledali covidni test in letalsko karto, potem pa je do mojega sedeža pristopil še stevard in me vprašal, če sem prepričana, da letim v Aleksandrijo.

Po pridobitvi vizuma na letališču me je čakal nov izziv – poiskati voznika, ki bi me pripeljal do moje gostiteljice.

Odločila sem se, da bom v Aleksandriji couchsurfala pri Egipčanki, njen prijatelj pa me je moral pobrati na letališču. Dan pred odhodom smo si po WhatsAppu pošiljali svoje fotografije, da smo se lažje prepoznali. Za vsak slučaj pa mi je gostiteljica poslala registrsko številko prijateljevega avta. V arabskih pismenkah, seveda! Z voznikom sva se našla brez večjih problemov in takoj začela klepetati. Ni me razumel, zakaj želim na potovanjih stanovati pri domačinih. Sam je denar za avto zaslužil v Omanu, kjer je spoznal Filipinko, s katero ima dva otroka, potem pa sta se pred kratkim ločila. Ni marala Egipta.

Egiptovska gostoljubnost

Vstopila sem v stanovanje in namesto gostiteljice me je tam pričakala njena cela razširjena družina. Mama, oče, brat, nečakinja in njen otrok. Bili so tako gostoljubni, da sem se takoj počutila kot doma.

Gostiteljica je bila v Aleksandriji čisto slučajno. Zaradi covida ni mogla nazaj na Japonsko, kjer je zaposlen njen mož in kjer preživi večino časa. S triletno hčerko sta tako pri njenih starših čakali, da bo Japonska spet odprla državne meje in se bosta lahko vrnili. Gostiteljičin oče z imenom Ali me je bil od vseh najbolj vesel. Povsem je bil navdušen, ko sem ga pozdravila v arabščini (ena redkih stvari, ki sem jo odnesla od tečaja). Kar naprej se je želel pogovarjati z mano, kljub temu da je njegova angleščina zelo pešala, moja arabščina pa prav tako. Bil mi je v ogromno pomoč. Prve dni sem bila precej izgubljena in opozorila o slabem znanju angleščine pri Egipčanih so se na ulici takoj potrdila. Ali me je pospremil do centra in mi pomagal poiskati Vodafone, kjer sem kupila lokalno SIM-kartico. V Egiptu je ta enostavno »must have«!

Najina pot je izgledala tako, da sva se na ulici vsakih deset metrov ustavila. Ko se je Ali prepričal, da sem si zapomnila pot nazaj domov, sva nadaljevala. Čez tri ovinke sem že pozabila vse napotke in oznake na poti ter samo prikimavala: »Yes, yes! I know the way back!« V glavi pa sem si mislila: »Rešili me bodo samo nova SIM-kartica, internet in GPS. Drugače se ne bom nikoli več vrnila nazaj!«

Obisk sosede in egiptovski ples

Z gostiteljico sva se bolj malo videvali, saj se je redko zbudila pred dvanajsto uro. Jaz pa sem se takrat že sprehajala po mestu. Če pa se je slučajno ponudila priložnost, da sem z njo, sem to prida izkoristila.

»Ida, danes grem pazit sosedinega otroka, da si bo mama lahko umila lase. Ko imaš enkrat otroka, so čisto običajne stvari nemogoče.« In jaz seveda: »Grem lahko zraven?«

In sem šla. Iz petega nadstropja smo se spustili z dvigalom, v katerem je nenehno donela nenavadna melodija. »Ooh, nice song,« sem pripomnila. Potem pa sem ugotovila, da je bila molitev iz Korana. Kar v copatih smo zavili v sosednji blok. Soseda je prijateljevala z gostiteljico iz otroških let in imeli sta hčerki iste starosti. Večkrat sta se obiskovali in si tako krajšali čas. Nobena ni bila zaposlena, skrb za otroke pa je bila njuna prioriteta. Najprej sem mislila, da bomo na obisku kratek čas, toliko da si bo gospa umila lase. Pa smo najprej pomalicali makarone z mesom, potem pa začeli z vadbo egiptovskega plesa. Seveda sem omenila, da obožujem ples, in z veseljem sem se priključila razgibavanju bokov. Soseda je plesno vadbo vzela precej resno. Preoblekla se je v živo oranžne neonske pajkice in si nadela tigrasto majico, čez boke pa privezala ruto z zvončki. Telefon, YouTube, Bluetooth in zvočnik. Še pesem Haba haba in smo lahko začeli. Pravi mali žur!

Ob devetih zvečer sem po celodnevnem potikanju po mestu in plesnih uricah postala precej utrujena. Čakala sem na čarobni stavek: »No, zdaj gremo pa domov in spat.« Že zaradi triletnega otroka sem to nekako pričakovala. Nisem pa vedela, da imajo pri njih drugačen spalni ritem. Otroci so običajno zaspali okoli dveh, treh ponoči. Zjutraj pa so spali vse do dvanajstih ali še čez. Brezposelnim je tak ritem čisto ustrezal.

Pet baget in slovo

Na dan odhoda mi je Ali pripravil obilen zajtrk. Pet baget! S kajmakom in figovo marmelado. Najprej sem mislila, da je pripravil zajtrk za celotno družino ali da je prišlo do hude napake. Pet baget?! Začela sem že kovati načrt, kam bom poskrila vse te bagete, ko sem nekako na podlagi gest razumela, da je to hrana za na pot v Kairo. Uf, mi je odleglo!