Avanture z Bližnjega vzhoda – 2. del

Ali in Nadia, starša gostiteljice v Aleksandriji, sta me pospremila do lokalne avtobusne postaje, ki je sama brez njune pomoči nikoli ne bi našla. Na poti smo s starim kruhom nahranili potepuške kužke, potem pa poiskali mini avtobus do Kaira. Nobeden od njiju ni govoril angleško, prav tako ne voznik avtobusa. Z lokalnimi avtobusi se redko vozi kakšen turist, tako da niti niso primorani k učenju jezika. Med sabo so se potem v arabščini dogovorili, kje me morajo odložiti. Vsem sem popolnoma zaupala, prav tako sem bila v nenehnem kontaktu z mojim novim gostiteljem. Na dosedanjih potovanjih sem ugotovila, da je najbolje, da kar pokličem novega gostitelja, telefon pa nato dam vozniku.

Prečkanje štiripasovnice

Po dvourni vožnji smo prispeli na obrobje Kaira. Šofer je na štiripasovnici ustavil avtobus in mi nakazal naj izstopim in tečem na drugo stran ceste. Ker nisem bila prepričana, če sem prav razumela, sam ga samo debelo pogledala, potem pa mi je še enkrat v arabščini in gestah nakazal, naj gostitelja počakam na drugi strani štiripasovnice.

Pod nobenim pogojem ne bom samomorilsko prečkala avtoceste in nisem se premaknila niti za centimeter. Tako me je šofer zgrabil za roko in z mano prečkal štiripasovnico, medtem ko sem imela celo občinstvo na lokalnem avtobusu. Sem pa vsaj živa prišla na drugo stran ceste. Egipčanski vozniki so res divji!

Kdo je moj gostitelj?

Komaj si oddahnem od razburljive vožnje, ko mi potrobi voznik v osebnem avtomobilu. To je bilo pa hitro! Natovorim vso prtljago v prtljažnik in prisedem v avtomobil.

»Madonca, gostitelj se je pa v tem času nekoliko postaral,« si mislim. Kdo pa nima najlepše in fotošopirane profilne fotografije na družbenih omrežjih!? Gospodu se predstavim in začnem gobcati o razburljivi poti iz Aleksandrije, ko me iznenada vpraša, kam sem namenjena. ALARM!

»A nisi ti moj gostitelj?« Vendar me gospod ni razumel. Super, še angleško ne zna! Postala sem čisto panična, ko mi začne omenjati Uber. Taksista sem zamenjala za mojega gostitelja! »Stop the car, stop the car!« se derem in hkrati opravičujem: »It was a total misunderstanding! Stop the fucking car!« Ustavi avto in sprejmem klic od PRAVEGA gostitelja, da prihaja na dogovorjeno mesto čez dve minuti. »Super, jaz vas že čakam,« se lažem in hitro pobiram vso prtljago iz avtomobila, tečem nazaj na dogovorjeno mesto in komaj lovim sapo.

»Madam, taxi, uber?« Mi spotoma ustavljajo avtomobili. »Not again! Shukran, shukran (hvala)!«

Organska farma

Organska farma, na kateri sem pristala in kjer sem kot prostovoljka delala dva tedna, je bila uro stran od centra Kaira. Včasih je bila na tem mestu puščava, potem pa so jo kultivirali. Danes je na tem območju veliko kmetovalcev, ki obdelujejo zemljo. Redko katera pa je organska. Ena takšnih je bila Wiiwii’s farm. Ogromno ozemlje mladih oljk, datljevih palm, mladega fižola in raznorazne zelenjave. Potem pa so bile tukaj še koze, kokoši, trije kužki in oslica Zatuna. Delo je bilo precej enolično, od pletja fižola do obrezovanja olivnih dreves. Vmes pa sem poskrbela še za živali. Med pletjem fižola sem imela od enoličnega dela in obilice časa življenjske monologe. Burne misli sem si prepodila z najglasnejšo poskočno glasbo, kar jo je premogel moj telefon. Navsezgodaj sem »nabijala« Shakiro. Sem prepričana, da so vsi prostovoljci vedeli, ko sem jaz plela fižol!

Mimogrede, ali ste vedeli, da lahko imaš tudi od pletja fižola muskelfiber?

Glede na to, da sem kar pobegnila iz Slovenije, so se tudi moji prijatelji že spomnili name. Zanimalo jih je, kaj za vraga delam v Egiptu. Res je, da sem svoj načrt zaupala le nekaj ljudem in ga nisem javno naznanila. Kaj pa koga briga, kaj jaz počnem v življenju?

Vem, da mi marsikdo zavida moje pobega v tujino in nisem se želela izpostavljati. Kaj pa je tako posebnega, če se ena Slovenka odpravi v Egipt. Sama. Brez agencije. V neturistične predele. Za en mesec.

Dobro, mogoče je pa res nekaj neobičajnega in sem posnela Instagram zgodbo, da se imam super. Na obrobju Kaira, v središču ničesar, kjer PLEJEM FIŽOL.