Avanture z Bližnjega vzhoda – 7. del

Gradnja na črno

Gostiteljev prijatelj je bil prava umetniška duša, zabaven in z dobrim smislom za humor. V vseh odpadkih je videl novo umetnino. V centru Dahaba je v svoji estetsko dovršeni trgovini za turiste prodajal novonastale izdelke in vintage predmete. Njegova trgovina je bila prava atrakcija. Vsi turisti so se želeli fotografirati pred izložbo, sam pa se je zaradi tega vedno znova jezil, da s tem nič ne zasluži. Tako je pred kratkim začel z novim podjetniškim poslom antičnih vrat iz Kaira. Stara lesena hišna vrata, še na roko izklesana in unikatna, je odkupil za majhne denarje in pritovoril v Dahab. Nameraval jih je preurediti in potem prodati. Tiste dni mu je zato neprestano zvonil telefon, ko so ga klicali s policijskih kontrolnih točk med Kairom in Dahabom, zakaj hudiča je v kamionu 50 razpadajočih vrat?! Ob pristanku so slavna vintage vrata krasila njegov in gostiteljev eko vrtiček.

Z zaročenko iz Armenije, ki je za zaslužek prevajala indijske svete spise, sta ravno takrat načrtovala gradnjo hiše. Moj gostitelj je bil njun arhitekt. Lokacija hiše pa kar zemlja, na kateri sta vrtnarila. Čakali so še, da občinske oblasti potrdijo parcelo za obdelovanje zemlje. Potem pa bodo začeli z gradnjo na črno seveda. Ko enkrat hiša že stoji, oblast ne more nič več. Če bi parcelo prijavila za gradnjo hiše, bi to stalo precej več denarja.

Izzivi v Sharm El Sheikhu

Po mesecu dni, ko mi je viza že potekla, je bil čas, da se odpravim v drugo državo. Pred tem pa sem opravila še enodnevni izlet v Sharm El Sheik, da bi opravila PCR test, za katerega sem mislila, da ga potrebujem pri prečkanju meje z Jordanijo. Nisem pa pravočasno zasledila, da so naslednji dan opustili vse pogoje za prečkanje meje z Jordanijo. Komu na čast sem se vozila v Sharm, kjer so se name lepili vsi mogoči Egipčanski moški, se hoteli slikati z mano in me vabili na pijačo. Sharm me ni čisto nič navdušil! Po enem mesecu delovanja SIM kartice se je ta iztekla ravno na dan, ko sem prispela v Sharm. Bila sem popolnoma izgubljena in brez interneta. Kako bom našla covid ambulanto? Taksist me je po dolgem pregovarjanju zapeljal do najbližjega Vodafona in mi hotel mastno zaračunati. »Za 1 km takšna cena? Ni šans!« sem neusmiljeno barantala, povrhu vsega je ta Vodafone zaprt!

Po številnih kolobacijah me je potem nek domačin zapeljal do bolnišnice, kjer so opravljali covid teste. Pa nisem bila na seznamu naročenih! »S katero letalsko družbo potujete, gospa?« so me vprašali pred testiranjem. »Potovala bom z ladjo in že pred dvema dnevoma sem se pri vas naročila! Jebemti!« Da potujem z ladjo in ne z letalom, je kar naenkrat predstavljal hud problem. Če plačam, mi ga bodo vseeno naredili, so me poskušali pomiriti. Jaz pa sem se samo še bolj ogrela, saj sem za test plačala že včeraj. Pokazala sem jim račun in potem ugotovila, da sem na napačnem mestu za odvzem brisa!

Kot da to ne bi bilo dovolj, sem skoraj zamudila povratni bus v Dahab, medtem ko sem kadila z domačini in odtočila v moškem stranišču! Napisi za stranišča so bili samo v arabščini in ko sem zagledala prvo stranišče, se nisem več spraševala, ali se delijo na moške ali ženske ali je pač skupno stranišče. Opravila sem svoje, ko me je ogovoril prodajalec kave in mi pokazal žensko stranišče. Po zastonj kavi, parih selfijih in podarjeni vozovnici za avtobus nazaj v Dahab sem z olajšanjem zapustila Sharm.