Mesto se nahaja na južnem delu Kitajske tik ob Hong Kongu ob delti reke Pearl, kar daje mestu ključ do uspešnega gospodarstva. Mesto je znano po svojem hitrem gospodarskem razvoju, saj je bilo še pred 30. leti majhno ribiško mesto, imenovano Baoan County. Leta 1979 se je preimenovalo v Shenzen City in do današnjega časa zraslo v veliko mesto. Posledica hitrega razvoja se kaže že na tamkajšnjih metrojih, kjer ni mogoče opaziti starejše populacije. Tega nisem opazila, dokler mi prijatelj v enem izmed metrojev ni zašepetal, da so okoli nas sami mladi ljudje. Res zanimivo in nekoliko nenavadno.
Mesto nima veliko zgodovinskih znamenitosti, vendar kljub temu ponuja vrsto odličnih tematskih parkov za zabavo in poučevanje. Medtem ko vas Splendid China in China Folk Culture Villages popeljeta po dolgi zgodovini Kitajske, vas Windov of the Word popelje v vsak kotiček sveta v enem samem dnevu.
Število prebivalcev se vsako leto veča in veča. Ljudje prihajajo z namenom, da si uredijo boljše življenje in si poiščejo primerno delovno mesto, kar je glavni vzrok vse bolj naseljeno mesto. Sicer pa se lahko mesto pohvali s svojo raznolikostjo in dinamiko. Priseljenci s cele Kitajske s seboj prinašajo svojo kulturo in kuhinjo, ki se združi v zanimivo celoto. Obiskovalci lahko preizkusijo osem različnih kitajskih kuhinj, ki izvirajo iz posameznih predelov države. Sliši se zelo privlačno. Kaj pa v resnici? Včasih sem oboževala obisk kitajskih restavracij, ampak na Kitajskem se je moj odnos do kitajske kuhinje nekoliko spremenil. Sem velik gurman in uživam ob pokušanju različnih in nepoznanih jedi, vendar me vseeno niso prepričali. Kitajska kuhinja v Evropi se zelo razlikuje od njihovih lokalnih jedi. Ne da ne bi bila užitna, vendar mi, zahodnjaki, te hrane enostavno nismo navajeni. Potreben je čas, da se privadiš vseh teh okusov in začimb. Med potovanjem sem se bolj nagibala k rižu in sojini omaki. Nikoli ne bom pozabila, kako mi je na eni izmed pekinških tržnic prodajalec pred nos potisnil kačo na palici. Postalo mi je slabo in obisk tržnice je splaval po vodi.
Kljub natrpanemu urniku tridnevne konference se nam je vseeno uspelo zmuzniti na ulice komaj nekaj let starega mesta Shenzhen. Nastopil je čas nakupovanja in barantanja. Po nekajurnem sedenju v veliki konferenčni sobi, kamor ne prodre niti najmanjši sončni žarek, se nas je nekaj odločilo, da se podamo na potep po trgovinah. Ne vem, če si lahko predstavljate, kako je videti, ko se dva Pakistanca, Hrvat, Čeh, danski par in Slovenka odpravijo po nakupih na Kitajskem. Ob spominu na ta dogodek me preplavi smeh. Podali smo se po trgovinah s kitajskim blagom, kjer se vse sveti, bliska, suče, skače in poka. Medtem ko sva s hrvaškim kolegom poskušala z daljinskim upravljanjem dvigniti helikopter (le-teh smo na koncu kupil 5), me je za rokav že vlekel gospod iz Pakistana, da mu naj pomagam izbrati »originalna« očala Dior za njegovo hčerko. Med kupi očal sem preko dolgega nakupovalnega hodnika zagledala simpatičen par z Danske, ki se je potegoval za ugodno ceno ure, sam Bog ve katere znamke. Medtem ko sem prijatelju s Češke priskočila na pomoč pri nakupu igrač za njegove otroke in gledala, kaj vse bom kupila svojemu nečaku, sem bila z mislimi že pri naslednji trgovini s potovalnimi kovčki. Vsa ta gora igrač, ki sem jih kupila, je enostavno zahtevala od mene, da kupim dodatno potovalko. Vse okoli mene je bilo v gibanju, imela sem občutek, da prodajalci spremljajo vsak moj gib. Želeli so me zvabiti v svoje trgovine in me dobesedno ugrabiti pred drugimi trgovci. Počutila sem se kot zlato zapečen puran sredi božično obložene mize. Vse je bilo dinamično, glasno, včasih že malo moteče. Po nakupovalni vnemi se je naša skupina razgubila. Ostalo nas je le še nekaj, ki smo zaman čakali ostale, na dogovorjenem mestu. Natovorjeni kot še nikoli, smo se kobacali v mestni metro. Bilo je očitno, da smo turisti.
Če se odločite za obisk tega mesta, vam priporočam namestitev v hostlu Shenzhen Loft. Gre za simpatičen objekt s prijaznim osebjem v prelepem ambientu. Nudi vam udobne sobe in skupni prostor, ki se združi z notranjim barom ter se v poletnih mesecih razširi na zunanjo teraso. Idealno mesto za počitek, jutranji zajtrk, večerni klepet ali deskanje preko Wireless.
Mesto Shenzhen me ni navdušilo, sem pa se že veselila potovanja v pravljično mesto z imenom Guilin. Majhna skupina popotnikov se nas je z avtobusom odpravila v 140 km oddaljeno mesto Guangzhou. Od tam smo se z letalom podali v Guilin, biser kitajskega turizma. Znan je po naravnih lepotah, ki magično delujejo na turiste in zgodovinskih zakladih, ki segajo več kot 2000 let v zgodovino. Tamkajšnja pokrajina je resnično fantastična, saj čudno oblikovani vrhovi, posuti z borovci, prebudijo navdušenje vsakega popotnika.
Ena od glavnih atrakcij mesta Guilin je velikanski slon, ki ga je oblikovala narava. Ob pogledu na njegovo podobo začneš verjeti v legende. Ne gre za živega slona, temveč kamnitega slona, ki že vrsto let namaka svoj rilček v reko Li. Velik hrib, pokrit z drevjem, spominja na slonovo lagodno sesanje vode iz reke. K temu je pripomogla jama med rilcem in trupom, skozi katero se lahko turisti popeljejo z ladjico. Jama, ki se nahaja nekoliko višje, pa je vizualizacija slonovega očesa. Le-ta zagotavlja turistom panoramski pogled na mesto Guilin. Dvonadstropna pagoda, ki stoji na hribu, od daleč spominja na dragoceno vazo, ki jo slon ponosno nosi na svojem hrbtu. Po legendi naj bi se nebeški slon spustil na zemljo in pomagal delavcem. To je razjezilo vladarja neba, ki je dobrosrčnega slona ob pitju vode spremenil v kamen. Ob času polne lune, ko se nad gladino pojavi odsev meseca, je prizor še toliko lepši. Številni umetniki prav tu najdejo svoj navdih in bogatijo svoj umetniški talent. Edinstven pojav na katerega so Kitajci zelo ponosni.
Od tu smo se z avtobusi podali do vasice Yangdi. Po nekaj kilometrih so se nam začeli odpirati pogledi na številne vrhove, ki so se ponosno in strmo dvigali v modro nebo. Rahlo zaviti v tančico megle in posuti z borovci kraljujejo nad plantažami riža. Zelena barva se širi po tej pokrajini, kot da bi se ravnokar razlila slikarju, ki poskuša ujeti trenutek te lepote na svoje platno. Nepozabni motivi, ki se ti vtisnejo v spomin. Vijugali smo skozi to ekstremno lepoto, dokler nismo prispeli do majhne vasice. Preden so se vrata avtobusa odprla, se je že pred njimi gnetla množica domačinov s spominki. Obletavali so nas kot majhne nadležne muhe in upali na dodaten zaslužek, dokler nismo sedli na bambusove čolne in se spustili po reki Li. Široka reka nas je popeljala med visokimi vrhovi skozi kuliso neokrnjene narave daleč stran od betonskih mest. Prepustili smo se naravi, ki nas je iz minuto v minuto presenečala. Fotoaparati so kar sami pritiskali na sprožilce. Kmetje s širokimi klobuki, vodni bivoli na riževih poljih in ribiči na bambusovih splavih so nam ustvarili nepozabno doživetje.
Prispeli smo do vasice Xing Ping, ki ji pravijo biser krone tamkajšnje pokrajine. Z vseh strani jo obdajajo apnenčasti vrhovi, ki dajejo občutek varnosti pred zunanjim svetom. Zaželiš si, da bi se tam skril pred moderno civilizacijo in zbistril glavo od vseh pritiskov današnjega časa. Sproščeno vzdušje domačinov te popelje v 1700 let staro kulturno dediščino in ti prikaže navade in običaje tamkajšnjega življenja. Pogled na skupino šolarjev, ki si prepevajo na poti domov, je le še pika na i.
Namestili smo se v prijetnem
hostlu Xing Ping, ki je več kot le hostel. Prijazno osebje je poskrbelo, da smo se počutili kot doma. Nekaj ulic stran so nas pogostili v prijetni restavraciji, ki se dobesedno zlije z okolico. V simpatičnem ambientu bi lahko človek sedel ure in ure, pil čaj, bral knjigo, se prepustil zvokom prijetne glasbe, občudoval linije čopiča kitajskega slikarja preko ulice in se nasmehnil kitajski deklici, ki te začudeno opazuje. Trenutek, ki si ga za vedno želiš shraniti v stekleničko in postaviti na polico svoje dnevne sobe.
Sledile so popoldanske aktivnosti. Odločila sem se za plezanje, vendar se v tistem trenutku še nisem zavedala, kaj me čaka. Po obilnem kosilu smo se podali v notranjost neokrnjene narave. Prečkali smo reko in nato nadaljevali pot po stezi med številnimi drevesi in barakami, dokler nismo prispeli do vznožja strme stene. Vse skupaj mi je postalo sumljivo. Opis plezalnega podviga ni bil ravno podoben vsemu temu, kar sem videla. Ob pogledu na plezalno opremo, ki jo je vodič zložil pred nami in navpično steno, mi je bilo hitro jasno, da se bomo povzpeli na njo. V misli se mi je prikradla tiha želja, da dohitim skupino, ki se je odločila za lahkoten sprehod v naravi. Ampak ne za dolgo. Eden za drugim smo si nadeli plezalno opremo in se podali v steno. Pomisleki so se hitro izgubili med kamnitimi razpokami. Ni bilo lahko, vendar pa zelo razburljivo. Stena, jaz in nihče drug. Idealna meditacija. Spodbujanje ostalih me je dobesedno potisnilo proti vrhu. Ves trud in napor pa je bil na koncu poplačan s prelepim razgledom na osupljivo pokrajino.
V večernih urah smo si ogledali tradicionalni ribolov s kormorani. Opazovali smo lokalnega ribiča, ki je s pomočjo kormoranov lovil ribe iz reke Li. To je poseben način ribarjenja, kjer človeški um na prefinjen način izkoristi moč narave. Kormorani so velike ptice, ki uživajo v podvodnem potapljanju in iskanju rib. Človek je to navado že pred leti uporabil pri ribarjenju. Ribič se s svojim bambusovim čolnom, z visečo svetilko, z veliko pleteno košaro in skupino kormoranov v večernih urah poda po reki. Ob lagodnem drsenju po rečni gladini so kormorani veš čas na preži. V trenutku, ko ptica zagleda ribo, se z vso močjo spusti pod vodo in jo ulovi. Nato se vrne nad gladino, pri tem pa ji ribič iz grla odstrani plen. Da ptice ne bi pojedle rib, jim ribiči okoli vratu narahlo zavežejo vrvico. Zaradi zožitve požiralnika je ptica ne more pojesti in tako omogoča ribiču, da ribo varno odstrani. Seveda so na koncu ribarjenja zagotovo deležne svojega deleža. Moderne tehnike ribarjenja izpodrivajo staro tradicijo, vendar tamkajšnji domačini še vedno plujejo na svojih čolnih ob spremstvu kormoranov, ki se nenehoma potapljajo. Lep zaključek dneva, kateremu je sledilo lahkotno spanje ob zvokih neokrnjene narave.
