Dežela z velikimi mesti, ogromnimi razdaljami, največjim številom prebivalstva, težko razumljivim jezikom, z bogato zgodovino in številnimi cesarji, da o pisavi ne govorimo. Vse to je Kitajska.
Po nekajdnevnem potepanju po Japonski opaziš veliko razliko med tema dvema deželama. Nenadoma se ti definicija o podobnosti med Kitajci in Japonci popolnoma razbije. Prav žaljivo bi bilo, če bi jih obravnavali enako. Medtem ko Japonska temelji na enostavnosti in preprostosti, so Kitajci ljubitelji kiča in blišča. Na Japonskem boste za vstop v metro čakali v vrsti, na Kitajskem pa boste le delček velike gmote ljudi, ki brez reda čaka pred vrati metroja.
Po kratkem letu iz Tokia smo prispeli v Peking, si uredili prenočišče v hostlu, nato pa se polni elana podali na lov za zanimivostmi mesta. Eden od sopotnikov se je odločil, da se s hitrim vlakom, ki vozi kar 350 km na uro, odpelje v mesto Tanjin. Vožnja s hitrim vlakom se mu je zdela tako fascinantna, da mu je bilo prav vseeno , da bo v mestu Tanjin ostal le nekaj ur, nato pa se z večernim vlakom vrnil nazaj. Drugi sopotnik in jaz pa sva se odpravila po ulicah Pekinga. Prvih nekaj minut sem mislila, da nama vreme ni naklonjeno, saj je bilo mesto pokrito z gosto meglico, ki pa se je čez čas izkazala za veliko količino smoga, kar je posledica tamkajšnjih tovarn. Mesto je pokrito z debelo plastjo smoga, ki soncu ne dopušča, da bi prodrlo skozi. Dobro je, da se mesto lahko pohvali s številnimi parki, ki so še edino upanje. Le ti pripomorejo, da se mesto ne zaduši v vsem tem prahu in nečistosti. Vendar se po nekaj urah sprehajanja tudi tega navadiš. Ko pa več ne preneseš umazanije, se zatečeš v bližnji park in ob pogledu na lepo urejene zelenice za nekaj trenutkov pozabiš na onesnaženost mesta.
Peking se nahaja na severu države in služi kot najpomembnejša vstopna točka v državo. Je politično, gospodarsko, kulturno in izobraževalno mesto, ki ima veliko vlogo v mednarodni trgovini. Peking je bil srce in duša politike ter družbe v svoji dolgi zgodovini. Ravno zato skriva toliko neprimerljivega bogastva, ki privablja turiste z vsega sveta, še bolj pa kitajske turiste, ki si ponosno ogledujejo bogastvo svoje kulture. Kot ena izmed najbolj priljubljenih turističnih destinacij na svetu beleži približno 140 milijonov kitajskih turistov in 4,4 milijona mednarodnih obiskovalcev na leto.
Peking je znan po bogati zgodovini, ki je zelo obsežna in zahteva veliko mero časa in razumevanja. Bil je glavno mesto številnih dinastij, kot so Liao (916-1125), Jin (1115-1234), Yuan (1271-1368), Ming (1368-1644) in Qing (1644-1911). V teh 800 letih se je zamenjalo kar 34 cesarjev, ki so vladali tamkajšnjim krajem. Ob koncu Qing dinastije je izbruhnila prva svetovna vojna in na mestu pustila velik pečat. Postalo je žarišče napadanja in vojna je prekinila obdobje dinastij. Velike rezidence kraljeve družbe so oropali in požgali. Obdobje cesarjev je bilo končano. Med kitajsko državljansko vojno leta 1949 so mesto zavzeli komunisti in 1. oktobra istega leta je bila ustanovljena Ljudska republika Kitajska s sedežem v Pekingu. V tem času je bila Kitajska pretežno kmečka, zaostala in predvsem revna država, danes pa lahko rečemo, da gre za eno najbolj naprednih držav. Še nikoli prej se ni noben narod tako bliskovito dvignil iz revščine kot Kitajska po letu 1978. Za več informaciji o zgodovini Kitajske pa boste morali stopiti do najbližje knjižnice in se zakopati v številne knjige, ki vam bodo razkrile skrivnosti te velike in mogočne dežele.
Po nekaj minutah tavanja po ulicah sva ugotovila, da peš ne bova prišla daleč. Tamkajšnje razdalje so tako velike, da si primoran uporabljati javni prevoz. Midva sva se odločila za taksi, kar se je kasneje izkazalo kot slaba odločitev. Po nekajkratnem mahanju in žvižganju sva ugotovila, da naju ignorirajo. Prvemu taksistu sva dobesedno skočila pred avto. Po nekaj minutah prepričevanja sva ugotovila, da naju ne razume niti besedice. Tudi naslednji taksist nama je skoraj zapeljal preko stopal. Odgovor, ki sva ga prejela, pa se je glasil: »Žal ne grem v tisto smer.« Po dolgem pregovarjanju sva le uspela prepričati tretjega taksista, da naju odpelje do Prepovedanega mesta. Le- ta naju je ves nejevoljen odložil skoraj kilometer vstran od dogovorjene destinacije. Drugega nama ni preostalo, kot da mu plačava in se peš odpraviva proti trgu Tiananmen.
Tiananmen Square ali Trg nebeškega miru se nahaja v samem središču Pekinga. Krasijo ga številni pomembnimi objekti, kot so Tiananmen Tower, Monument to the People's Heroes, Great Hall of the People, Mao Zedong Memorial Hall, National Museum of China. Velja za najbolj obiskan kraj v Pekingu, saj ga v samo enem dnevu obišče na tisoče ljudi. Trg obsega 440. 000 kvadratnih metrov in je primerno mesto za sprehode in spuščanje letečih zmajev. Ena od glavnih atrakcij pa je dvig zastave sredi trga. Za ogled te slavne ceremonije je potrebo vstati že pred sončnim vzhodom, saj je to edino zagotovilo, da si obred ogledate od blizu in ne med glavami številne množice.
Na severnem delu trga se nahaja Tiananmen Tower in predstavlja sprednji del Prepovedanega mesta. Vhod je bil prvotno zgrajen leta 1417 v času dinastije Ming. Glavna uporaba tega je bila ob javni razglasitvi cesarja in cesarice, ki sta skozi velika vrata častno stopila v Prepovedano mesto. Do leta 1911, ko je bilo končano zadnje fevdalno kraljestvo, je bil vstop v Prepovedano mesto dovoljen le kraljevi družini in takratnim aristokratom. Navadnim smrtnikom je bil vstop prepovedan. Vhod je sestavljen iz petih prehodov. Sredinski, največji, je bil namenjen cesarju, stranski, manjši prehodi, pa so služili za ministre in uradnike. Pred prehodi se nahaja 7 belih marmornih mostov, med katerimi je bil največji, sredinski, namenjen cesarju. Ko jih prečkaš, se resnično počutiš cesarsko, ko te prešineta pogleda dveh mogočnih zmajev, ki nepremično sedita in opazujeta mimoidoče. V stari kitajski kulturi so verjeli, da zmaji ščitijo ljudi pred zli duhovi, zato si ne bomo postavljali vprašanja, zakaj so ju postavili prav tam.
Skozi množico ljudi sva se prebijala do notranjosti Prepovedanega mesta in po nekaj metrih ugotovila, da sva žal prepozna, saj je vstop dovoljen le do četrte ure. Ni nama ostalo nič drugega, kot da pot nadaljujeva po nečistih ulicah, polnih turistov in domačinov. Spotoma sva se ustavila v eni izmed trgovin, si kupila vodo in se s prsti naučila kitajskega štetja. Imajo svoje znake, ki v ničemer niso podobni našim. Ko s kazalcem namigneš, da želiš imeti le en sladoled, te nihče ne bo razumel, zato je priporočljivo, da se naučiš njihovega štetja. Med tem ko sva trenirala najine prste in si poskušala zapomniti zaporedje znakov 1, 2, 3, 4, … sva zaslišala glasbo. Širila se je preko ulice in kaj hitro sva ugotovila, da prihaja iz majhnega lokala z nekaj mizicami in prijetnim vzdušjem. Skupina mladih nadebudnežev se je izživljala nad svojimi glasbili in ustvarjala prijetne zvoke džeza. Nisva se mogla upreti kozarcu piva. Sonce je bilo že nizko in prijetni žarki so se igrivo prelivali po stenah lokala. Bilo je nepozabno.
Malo omotična sva se odpravila dalje in se po nekaj metrih znašla pred vhodom v cesarski park Beihai, severozahodno od Prepovedanega mesta, v enem največjih kitajskih parkov, ki vsebuje številne zgodovinsko pomembne objekte, palače in templje. Park meri več kot 69 hektarjev in je primeren kraj za športne aktivnosti. Pred koncem dinastije Qing je bil vrt povezan s Prepovedanim mestom in nedostopen za javnost. Prepustila sva se intuiciji in sledila ozkim potem, ki so se simpatično vijugale sem ter tja mimo lepih dreves, klopic, cvetlic, preko mostičkov, se malo dvignile, nato spet spustile, dokler naju niso pripeljale do zaklenjenih vrat. Skozi rešetke sva se zazrla v prelep tempelj iz belega kamna. Bila sva na najvišji točki in ni bilo dvoma, da nama vrata zapirajo pot do lepega razgleda. Skrivnostno sva se spogledala in v očeh se je prikazala otroška razigranost. Ni bilo potrebno veliko besed in že sva bila na drugi strani vrat. Sledil je prelep pogled na mesto, kjer so se razprostirale rumene strehe Prepovednega mesta. Skrivnostno so zakrivale notranjost in prebudila se je želja, da bi se kot mačka sprehodila po njih. Ob nastavljanju fotoaparatu se je zaslišal globok glas čuvaja. Strah se je razlil po celem telesu in zagledala sva jeznega možakarja, ki naju je neprijazno gledal. S poševnimi očmi naju je osuplo in jezno spremljal, ko sva se nerodno kobacala preko ograje. Res ni bilo lepo, vendar nepozabno in zabavno.
Začelo se je temniti in dan se je prelevil v večer. Nenadoma sva se znašla v množici ljudi, ki so sproščeno posedali in se zabavali sredi velikega trga. Vse je postalo zabavno in razigrano. Z leve strani naju je pocukal možicelj in nama pred nos pomolil majhno okroglo zadevico s pisanim perjem. Začudeno sva ga pogledala in se mu izognila. Videl je, da se nama niti ne sanja, kaj ima. Pokazal je na skupino ljudi, ki so poskakovali in si z nogami podajali to majhno stvar. Perje je letelo sem ter tja in hitro nama je bilo vse jasno. Majhna igračka s kičastim perjem je tam pravi hit. Ljudje se zbirajo ob večerih in si podajajo to zadevico. Vse je bilo tako razposajeno in simpatično, da sva enostavno morala poizkusiti tudi sama. Prav lep zaključek dneva.