21 dni potovanja po Aziji – 5.del

Zgrajena je bila v Jin dinastiji. V času Qing dinastije pa je bila predvsem namenjena kraljevi družini za zabavo in počitek ter zatočišče pred neznosno poletno vročino Prepovedanega mesta. 294 ha površine, namenjene le za zabavo, dokazuje, da so resnično živeli v izobilju. Sestavljata jo predvsem grič Longevity in pa jezero Kunming, ki zavzema kar tri četrtine prostora.  Za lahkoten sprehod okoli jezera je potrebnih kar nekaj ur. Tam se nahaja 3000 objektov vključno s paviljoni, stolpi, mostovi in hodniki, ki so večinoma posuti  po griču na severni obali jezera. To področje je tudi najbolj veličastno in sprejme največ obiskovalcev. Na drugi strani griča pa se nahaja edinstvena pokrajina z gostim drevjem in elegantnimi kitajskimi vrtovi, idealen kraj za sprehajanje in občudovanje lepote narave. Na koncu vse te lepote pa se skriva biser, kopija vodnega mesta Suzhou, zgrajenega v času dinastije Qing. Gre za 300 m dolgo trgovsko ulico ob reki. Le-ta je bila zgrajena po ukazu cesarja za podoživljanje mesta Suzhou, ki se nahaja 1200 km od Pekinga. Za vsem tem pa se skriva zanimiva zgodba. Nekega dne se je cesar odpravil na obisk v mesto Suzhou. Oblečen kot romar je prispel v budističen samostan, kjer je spoznal lepo nuno. Njena lepota ga je nepopisno očarala in zaželel si je, da se preseli v njegovo plačo. Zaradi budističnih predpisov pa mu seveda ni bilo dovoljeno, da si za svojo priležnico izbere nuno, zato se je moral domisliti drugega. Na osamljenem kraju je za prelepo nuno ukazal zgraditi Quanzong temple, ki pa je služil tudi kot njegova začasna palača. Tako je nuna postala najlepša priležnica cesarja.  Nekega dne nuna zboli in cesar jo zaskrbljeno vpraša: »Kaj je narobe s teboj?« Prelepa nuna mu s solzami v očeh odgovori: »Že kar nekaj let je od tega, ko sem odšla od doma. Domotožje imam. Želim se vrniti in obiskati svoj domači kraj.« Cesar ji odgovori:  »To je zelo preprosto. Kmalu te odpeljem v Suzhou«. Čez šest mesecev cesar pride v tempelj in prosi prelepo nuno, da odide z njim v Suzhou. Srečna nuna se mu pridruži in odpravijo se na pot. Čez slabo uro se ustavijo in zasliši se glas služabnika: »Prispeli smo v Suzhou«. Nuna odgovori: »Saj to je nemogoče! Kako bi lahko prišli v Suzhou v eni uri?« Vendar ob pogledu na trgovsko ulico z reko na sredini ni mogla verjeti svojim očem. Na obeh straneh reke so bile številne trgovinice, ki so prodajale blago iz Suzhoua. Mimoidoči in lastniki trgovin so govorili suzhousko narečje. Vse je spominjalo na njeno rodno mesto in počutila se je kot doma. Izkazalo se je, da je cesar dal zgraditi to trgovsko ulico za svojo prelepo priležnico. Veliko trgovin in trgovcev je preselil tja in s tem dodal še večji priokus mesta Suzhou. Od takrat naprej se je lahko prelepa nuna pogosto sprehajala po tej ulici in podoživljala trenutke svojega mesta. Jaz je sicer nisem srečala, verjamem pa, da se še vedno nekje skriva in občuduje lepote tega kraja. Rada bi vas povabila, da si TUKAJ ogledate nekaj fotografij Poletne palače.

Polovica dneva je bila za nami, noge pa so nas že tako bolele, da bi se najraje usedli v bližnjo senco. Vendar nismo imeli časa. Eden od sopotnikov se je odpravil na letališče, saj ga je čakal let proti Hong Kongu,  drugi sopotnik in jaz pa sva se odpravila nazaj v center mesta. Pred nama je bil še ogled Prepovedanega mesta, za katero se nama niti sanjalo ni, kako veliko je. Ker se le to zapre ob petih popoldne, nisva imela dosti časa. Pot pod noge in na lov za zakladi Prepovedanega mesta, zgrajenega v času dinastij Ming in Qing.

Nahaja se severno od Nebeškega trga miru in je največja svetovna palača, ki zajema kar 74 ha. Obdana je s šest metrov globokim jarkom in deset metrov visokim obzidjem in ima 9.999 sob. Vstop je mogoč s severne in južne strani. Razdalja med severnimi in južnimi vrati je 960  m, medtem ko je razdalja med zahodnim in vzhodnim obzidjem 750 m. Razdeljena je na dva dela. Južni delu je bil namenjen uveljavljanju cesarjeve oblasti nad narodom, v severnem delu pa je živel s svojo družino.

Gradnja palače se je začela leta 1407  in za njen nastanek so potrebovali 14 let. V gradnjo je bilo vključenih preko sto tisoč obrtnikov in milijon delavcev, ki so s svojim trdim delom prispevali k oblikovanju velikega in mogočnega kompleksa. Potrebna je bila velika količina kamenja, ki so ga dovažali iz predmestja. Najbrž se vprašate, kako so to izvedli. Ob cestah so izkopali jarke, vanje nalili vodo, ki je ob nizkih temperaturah zmrznila in dopuščala, da so po ledu dovažali kamenje v mesto. Zelo iznajdljivo, kajne?

Znotraj mesta prevladuje predvsem rumena barva, saj je predstavljala simbol kraljeve družine. Močno je tudi prisotna rdeča barva in pa seveda čista belina kamenja, po katerem je že stopalo na tisoče ljudi in je še vedno takšen, kot je bil pred nekaj sto leti. Izgubila sva se med stenami znotraj obzidja. Občutki so bili nepopisni. Ves čas so se nama odpirali novi prostori in nama jemali dih. Ob dotiku sten, mimo katerih so stopali tamkajšnji cesarji in aristokrati, so me obhajali občutki nemira, radovednosti, skrivnostnosti, spoštovanja, ... Moje oko ni moglo verjeti, kaj vse se mu ponuja na ogled.

Urni kazalec se je neusmiljeno približeval peti uri popoldne, zato sva si vse skupaj morala ogledati zelo hitro. Tik pred izhodom, ko sva imela še nekaj minut časa, sva se dobesedno sesedla na tla in s hrbtom naslonjena na velik steber ostala brez besed. Noge so nama dobesedno žarele. Ob pogledu na vso to gmoto kamenja, ki jo je oblikovala človeška roka, me je zmrazilo. Nekaj minut sva prepadeno sedela v tišini in si v mislih sporočala svoje občutke. Težko si je vse to predstavljati, ampak naj vam pomagam z zbirko SLIK, ki so nastale prav tu.

Izčrpana sva se komaj spravila do hostla in izmučena padla v posteljo. Noč je minila, kot bi mignil in že se je zaslišal zvok budilke. Čas je bil za ogled mogočnega kitajskega zidu. Če bi moje noge znale govoriti, bi me zagotovo vprašale po zdravju.