Dan, ko ti misli begajo sem ter tja, dan, ko te občutek nepripravljenosti oblije vsakih 10 minut, dan, ko se ti minute prelijejo v sekunde, dan, ko je v službi še toliko dela, da se ti meša, dan, ko telefon neprestano zvoni, saj ti vsi želijo reči srečno pot , dan, ko je potovalka še vedno prazna, a letalo odleti čez nekaj ur, dan, ko se uspeš prebiti do svojega letalskega sedeža in se prepustiti občutkom potovanja. Topel nasmeh stevardese ti pomaga, da se sprostiš in si rečeš: Vse bo počakalo, pa četudi me ne bo 21 dni.
Na začetku se še tolažiš: Ah, saj bo hitro minilo teh nekaj ur do Tokia, nakar že po nekaj urah komaj čakaš trdna tla pod seboj. Z le malo sreče, da je sedež poleg tebe prost, se lahko udobno namestiš in svojemu telesu privoščiš malo več razkošja. Nasprotno pa ti ne preostane nič drugega, kot da z vso svojo domišljijo odkrivaš nove in nove poze na majhnem letalskem sedežu, ki ti postaja vedno bolj tesen in neudoben. Ko je sedež že tako majhen, da manjši ne bi mogel biti, letalo le prispe do cilja in te osvobodi občutka tesnobe. Ampak tudi to moraš sprejeti, ko se odločiš za potovanje v daljno Azijo oz. v deželo vzhajajočega sonca, Japonsko.
Dežela, polna skrivnosti, mistike in kulturne dediščine, vabi, da se ji prepustiš in jo odkrivaš na svoj način. Dežela toplih in pridnih ljudi, ki ti naklonijo pozornost in so ti pripravljeni vedno pomagati. Veseli, da ti lahko priskočijo na pomoč in da si s tvojo pomočjo širijo znanje angleškega jezika. Dežela, ki se ji prepustiš, da te popelje v stari svet gejš, kimon, dolgih črnih las, poševnih oči, polna elegance, skrivnosti, zapeljivosti in lepote. Svet mogočnih bojevnikov in samurajev, ki hrepenijo po tej lepoti. To je Japonska! Pravi raj za potovanje in spoznavanje japonske kulture skozi tradicijo in kulturno dediščino, ki se izraža v številnih templjih, torijih, muzejih in v starejših domačinih, ki še vedno živijo tradicionalno japonsko življenje.
Po dolgem letu in prazni MP3 bateriji se je letalo le spustilo na pristajalno stezo. Napis »Welcome to Japan« in nekaj tipičnih turističnih fotografij. Prvi stik z Japonsko ti pove, da gre za zelo čisto deželo. Uporaba japonskega stranišča pa je le potrditev, da so slike z Japonske, ki krožijo po e-mailih, nedaleč vstran od resnice.
Letališče Rita, vzhodno od Tokia, je z metrojem oddaljeno le slabih 30 minut od samega centra. Ideja, da se zapeljemo do postaje Harajuku in se skozi Yoyogi Park sprehodimo do Youth Hostla Yoyogi, na začetku ni bila slaba. Ob pogledu na makadamsko pot pa se je izkazala za vse prej kot simpatično. Ko se z vsemi potovalkami prebijaš skozi miren mestni park, se počutiš kot pravi turist. Zvok tišine preplavi ropotanje potovalk, katerih koleščki se neusmiljeno zajedajo v makadam. Veliko smeha mimoidočih in seveda tudi našega.
Kot tanki smo se prebijali skozi ta prelep park do svetišča Meiji Jingu Shrine, najbolj priljubljenemu svetišču v Tokiu, in idealnemu zatočišču pred hrupnim vrvežem velikega mesta. Svetišče je posvečeno cesarju Meiji in njegovi ženi, cesarici Shoken, ki sta ga pred svojo smrtjo 1912 in 1914 rada obiskovala. V glavnem je zgrajen iz japonskih cipres, ki na Japonskem veljajo za najboljši les. Razdeljen je na notranji in zunanji vrt. Notranji vrt predstavlja center samega svetišča. V zunanjem vrtu pa si lahko ogledate galerijo, v kateri domuje zbirka 80-tih velikih fresk, ki ponazarjajo dogodke iz življenja cesarja Meiji in njegove soproge. Zunanji del prav tako vključuje vrsto športnih objektov in nacionalni stadion, ki daje občutek, da gre za središče japonskega športa. V tem delu se nahaja Meiji Memorial Hall, namenjen za tradicionalne poroke Shinto. To je idealno mesto za ogled tradicionalnih japonskih porok z nevestami, ki jih krasijo čudoviti kimoni. Poskušala sem se postaviti v vlogo teh deklet, pa mi ob pogledu na moje teniske to ni najbolj uspevalo. Mislim, da se v tistem trenutku še nisem zavedala, da se nahajam na azijskih tleh in da me obdaja mogočnost azijske kulture. To je bil tudi prvi stik z japonsko kulturo in le začetek vsega lepega, ki sledi.
Youth Hostel Yoyogi se nahaja v Nacionalnem olimpijskem mladinskem centru Memorial na samem robu mestnega parka Yoyogi. Mladinski center, ki je bil leta 1965 namenjen olimpijskim igram, in se od takrat dalje pod vodstvom Ministrstva za šolstvo, znanost, šport in kulturo uporablja predvsem za večje skupine športnikov in šolarjev. Znotraj tega kompleksa se nahaja Youth Hostel Yoyogi, ki razpolaga z enoposteljnimi sobami in s skupnimi kopalnicami. To je odlična odskočna deska za raziskovanje mesta, saj je hostel oddaljen od vseh pomembnih turističnih točk mesta Tokio največ 30 minut. Več informacij o Youth Hostlu Yoyogi najdete TUKAJ.
Tokio z desetino japonskega prebivalstva šteje več kot 8 milijonov ljudi. Običajno ga poimenujejo tokijska metropola in je tako veliko, da si tega ne moreš predstavljati, če tega sam ne doživiš. Je središče političnega, gospodarskega in izobraževalnega delovanja. Prestolnica Japonske je posta šele leta 1868. Skupaj z ostalim predmestjem tvori največje metropolitansko območje na svetu s približno 35 milijoni ljudi. Zdaj pa si predstavljajte, kako je to veliko.
Hitra cesta je speljana kar nad stavbami in se kot kača vije levo in desno med visokimi poslopji. Drugače tudi ne bi bilo mogoče, saj je bila naknadno zgrajena, ko so japonske oblasti videle, da je v samem mestu preveč ljudi in da promet čez čas ne bo več obvladljiv. Hitro cesto so zgradili kar nad že zgrajeno cesto, ki pa se vije v spodnjem delu mesta mimo poslovnih objektov, bank in seveda razkošnih trgovin. Kljub temu je v času »rush hours« ogromno število avtomobilov in kar nekaj časa potrebuješ, da se prebiješ skozi mesto.
Verjetno se vprašate, kje vsa ta masa ljudi živi in služi denar. Objekti so ponekod tako gosto naseljeni, drug poleg drugega, da bi lahko merili število sosedov ne samo po sosednjih vratih, temveč tudi po sosednjih oknih. Ne bi bilo težko obiskati soseda skozi okno, ki živi v nasprotnem stanovanjskem objektu. V primeru, da ne gledaš sosedu v krožnih, pa ti vsaki dve minuti mimo pripelje mestni metro.
Prepustiš se ulicam tega ogromnega mesta, da te posrkajo v svoj tok življenja. Začneš se zavedati, kako velik je svet in kako majhna ribica si v vsej tej množici ljudi, ki te obdaja. Malo grozljivo, a se privadiš. Vsak v svojem tempu in s svojimi mislimi potuje skozi gibanje tisočih ljudi in tisočih energij vsakega posameznika. Posameznik prispeva delček sebe temu gibanju takoj, ko stopi na ulico in se prepusti mestnemu toku. Japonci so zelo delavni ljudje, lahko bi rekli deloholiki. Njihov delavnik poteka od jutra pa vse tja do poznega večera, kar je pogojeno z njihovo kulturno tradicijo, za katero je značilna izredna marljivost, discipliniranost in lojalnost, kar ljudje še danes spoštujejo. Zvečer, ko se ljudje vračajo v svoje domove, je na metrojih videti ogromno število poslovnih črnih oblek, pod katerimi se skrivajo snežno bele srajce, okrašene s črno kravato. Tu pa tam si lahko deležen lepega pogleda na oprijeto črno oblekico, ki pokriva drobno telo japonske poslovne ženske. Če pomislim na svojo garderobno omaro, polno različnih barv, zagotovo ne bi našla zadostnega števila oblek za sedemdnevno službeno kariero v enem od japonskih podjetij. Tudi šolarje zelo hitro opaziš, saj vsi v enakih oblačilih hitijo v šolske klopi. Večina Japoncev na metrojih spi ali pa neprestano strmi v svoj mobilni telefon. Slika, ki se povsod ponavlja. Kot turist v tej množici ljudi zelo izstopaš. Tega se začneš zavedati, ko te obide občutek, da si nekam velik. Tudi svoje sopotnike zelo težko izgubiš, saj med vsemi temi črnimi glavicami hitro opaziš lik zahodnega človeka.
Z metrojem smo se zapeljali do centralnega dela in izstopili nedaleč vstran od Ginza, ki je najdražji in najbolj prestižen del Tokia. To je znano nakupovalno središče s številnimi veleblagovnicami, butiki, umetnostnimi galerijami, restavracijami, nočnimi klubi in kavarnami. Idealno mesto za nakupe in zabavo seveda, če imaš denar. Nakupa stanovanja v tem delu mesta ne priporočam, saj je kvadratni meter zemljišča vreden več kot 100.000 ameriških dolarjev. Mesto, kjer boste za skodelico kave odšteli kar 10 ameriških dolarjev in kjer so prisotne skoraj vse vodilne blagovne znamke iz sveta mode in kozmetike. Obisk Ginza je najbolj prijeten preko vikenda, ko centralni del Chuo Dori zaprejo za promet in le ta postane velika cona za pešce. Nekoliko spominja na newyorški Manhattan. No, jaz si tukaj nisem ničesar kupila, ker moja denarnica ni prenesla tako visokih cen.
Ko smo izstopili iz podzemne železnice, smo zavili na ribjo tržnico Tsukiji. Tsukiji Fish Market je ena najbolj znanih tržnic za distribucijo rib, na kateri se obrne več kot 2.000 ton morskih izdelkov na dan. Tržnica je razdeljena na notranji trg in zunanji trg. Na zunanjem trgu lahko najdete številne maloprodajne trgovine in restavracije, ki so lahko dostopne obiskovalcem in kupcem. Gre za ozke ulice, na katerih trgovci še vedno barantajo s svojimi kupci in kjer se ti vonj svežih rib zareže globoko v spomin ter pričara pristno kulturo stare Japonske. Med množico ljudi smo se prebijali skozi stare ulice, ki pa tamkajšnjim oblastem ne dajo miru. Teuor mi razloži, da oblasti želijo tržnico prestaviti na drugo lokacijo, saj po njihovem mnenju to ne spada v tako moderno okolje. Na žalost tako je, svet se spreminja in izgublja se čar zgodovine. Po nekaj požirkih zelenega čaja in pogledih na številne ribe smo se skozi množico ljudi prebili do osrednjega dela tržnice, ki je sam center veleprodaje in dražbe ter ena najbolj pomembnih turističnih atrakcij. V zadnjih letih se je število obiskovalcev tako povečalo, da so bili primorani število obiskovalcev omejiti na 140 ljudi na dan. Gre za trgovino na debelo in da turisti ne bi motili poslovanja in prodaje, so za obiskovalce pripisali posebna pravila. Na dan sta predvidena la dva obiska, ki štejeta največ 70 obiskovalcev. Prvi obisk traja od 5. 15 – 5. 40, drugi pa od 5. 40 – 6. 15. Kasnejši vstopi niso možni, razen če poznaš Teuora. Prav lepo je bilo videti številne vozove, tovornjakarje in skuterje, ki so švigali med prodajalci svežih rib in morskih sadežev. Ob pozni dopoldanski uri je bilo opaziti, da se je delavni dan prodajalcev in tukajšnjih delavcev bližal h koncu. Kljub temu da je bilo konec pomembnega dogajanja, je bilo še vedno mogoče videti sveže ribe na ogromnih kupih drobljenega ledu, čakajoče na primernega kupca. Številni trgovci so se v tem času že posvetili čiščenju in pospravljenju, saj je bil čas, da se po naporni noči le odpravijo na zaslužen zajtrk. Bliskanje fotoaparata je bilo prisotno na vsakem koraku, zato vas vabim, da si TUKAJ ogledate nekaj utrinkov te atrakcije.