Pot nas je vodila do cesarske palače - Imperial Palace, ki v vsej svoji lepoti kraljuje v samem centru Tokia in v katero je vstop navadnim smrtnikom strogo prepovedan. Pot je peljala preko Ginza mimo gledališča Kabukiza, ki slavi po zelo starem tradicionalnem japonskem gledališču Kabuki še iz obdobja edo. V nasprotju s starejšo japonsko umetnostjo je bila ta vrsta gledališča namenjena meščanom in ne višjemu družbenemu sloju. Vsebine teh gledaliških predstav zajemajo predvsem zgodovinske dogodke, moralne konflikte in ljubezenske prizore ob spremstvu tradicionalnih japonskih inštrumentov. To je umetnost petja in plesa, kjer so moški akterji veliki strokovnjaki pri igranju ženskih vlog in kjer je poslikava akterjev s skrbno izdelanim mejkap-om že skoraj umetnost. Akterji uporabljajo zastareli jezik, ki je težko razumljiv tudi Japoncem. Žal je gledališče trenutno zaprto, saj je potrebno popolne obnove, otvoritev pa je predvidena šele nekje spomladi leta 2013.
Mimo tega gledališča, ki žal nekoliko izgublja svoj čar med vsemi temi modernimi objekti, smo prispeli do cesarske palače, ki jo obdajata jarek in velik kamnit zid. Od leta 1603 pa vse do leta 1867 je na tem mestu stal grad Edo, kasneje pa so prav tukaj zgradili cesarsko plačo, ki z obstranskimi parki mogočno zaseda središče mesta Tokia. Razumljivo je, da v svet, kjer prebiva car, ni vstopa, lahko pa si od daleč ogledaš strehice, ki prekrivajo le del skrivnostne nedostopne palače. Edini vstop na cesarsko območje je 2. januarja, ko je novoletno praznovanje in pa 23. decembra, ko ima cesar rojstni dan. V tem času si lahko ogledaš člane cesarske družine, ki z balkonov pozdravljajo svoje prebivalstvo. Možni so tudi vodeni ogledi, za katere pa je potrebna predhodna rezervacija. Če se nekoliko ozreš naokoli, opaziš, da vsa poslopja, ki se številčijo okoli tega območja, ne dosegajo posebnih višin. Razlog temu je zakon, ki prepoveduje gradnje visokih stavb, ki bi omogočale pogled v samo notranjost cesarskega območja. Nekaj slik ob mostu Nijubashi, enem od glavnih vhodov v cesarsko palačo, nato pa po vročem soncu proti vzhodnemu parku - East Gardens, ki je del notranje površine cesarske palače in je odprt za javnost. Prav tukaj je v obdobju od 1869 – 1888 pred selitvijo v novo zgrajeno cesarsko palačo živel cesar Meiji. Široki travniki in prelepi vrtovi japonskega sloga te popeljejo v čas, ko so se tu še sprehajale mlade dame v prekrasnih kimonih in s senčniki skrivale bledo polt pred sončnimi žarki.
Z mislijo, kakšna bi bila videti v kimoni, sem sledila Teuoru, ki nas je po najbližji poti s podzemno železnico vodil do naslednje turistične atrakcije Asakusa, najstarejšega in najbolj duhovnega predela, kjer je še ohranjeno vzdušje starega Tokia. Asakusa je bil včasih center gledališča Kabuki, vendar je bil med drugo svetovno vojno uničen zaradi zračnih napadov. Kasnejša obnova je temu kraju zopet podarila svoj čar in pripomogla k velikemu obisku turistov. Asakasu se lahko pohvali z najstarejšim templjem v Tokiu, ki je znan pod imenom Sensoji, in je bil zgrajen leta 645. Tempelj je dosegljiv preko nakupovalne ulice Nakamise, dolge več kot 200 m. Prikupna ulica, kjer se gnete množica ljudi. Idealno mesto za nakup tradicionalnih spominkov in lokalnih prigrizkov. Po tej ulici prispeš do samega vhoda v tempelj. Vonj dišečih palčk te prevzame in te popelje v svet visoke duhovnosti, vredne velikega spoštovanja. Žal gneča ljudi razblini energijo, ki bi jo resnično moral začutiti, vendar ti z malo truda le uspe odmisliti mimoidoče in se za sekundo prepustiti energiji budističnega templja. Zopet kraj, kjer fotoaparatu popustijo zavore in neusmiljeno lovi okolico v svoj objektiv. Naj vas s pomočjo SLIK popeljem skozi ta prečudoviti kraj.
Potep po Tokiu je dosegel svoj konec in bil je čas, da se premaknemo v bližnje mesto Yokohama.
S populacijo več kot tri milijone ljudi je Yokohama drugo največje mesto na Japonskem. Mesto, ki leži južno od Tokia, je oddaljeno manj kot pol ure vožnje z vlakom. Med vožnjo imaš občutek, kot da je to še vedno del Tokia, saj se mesti dobesedno zlivata druga v drugo. Oko zelo težko zazna, kdaj se Tokio resnično konča in kdaj vstopiš v mesto Yokohamo. Zopet tista veličina, ki je tukaj v Sloveniji ne poznamo. Proti koncu obdobja edo, nekje leta 1859, je bilo prav tam eno prvih pristanišč, odprto za zunanjo trgovino. Gre za staro ribiško vasico, ki je v zelo kratkem času zrasla v eno izmed večjih mest na Japonskem. Ponaša se z mogočnim Minato Mirai 21, obmorskim mestnim območjem v posrednem delu Yokohame, katerega ime pomeni Pristanišče v prihodnosti. Kraj tik ob vodi, z veliko atrakcijami. Obiskovalci lahko najdejo nakupovalne centre, kongresne centre, zabaviščne parke, sprostitvene centre, muzeje in prostorne parke. Lahko pa se povzpnejo na največji japonski stolp Tower, ki meri 296 m. Mene takšna mesta ne privlačijo pa tudi moja sopotnika ne, zato se tukaj nismo kaj dolgo zadrževali. Vsekakor pa nam je bila to idealna izhodiščna točka za ogled in dostop do ostalih mest in naravnih znamenitosti. Nastanili smo se nedaleč vstran od Minato Mirai 21 v Youth Hostlu Yokohama, ki se ponaša s prijaznim osebjem in udobnimi ležišči. Več informacij o tem Youth Hostlu lahko najdete TUKAJ.