21 dni potovanja po Aziji – 3.del

Ob prihodu na hitro cesto te pričaka cestnina, ki te lepo udari po žepu. Prijazen striček, ki ne razume niti besede angleškega jezika, se ti lepo nasmeji. Ob vprašanju za pravilno pot lahko po njegovi mimiki rok le sklepaš, da te usmerja ravno, sicer pa tako ali tako drugam ne moreš. Ob prihodu na naslednjo cestninsko postajo pa se vprašaš, če je mogoče ta striček tekel za tabo  in ti sedaj še enkrat zaračunava cestnino. Tako zelo so si podobni, da včasih res ne opaziš razlike. Da pa lahko sploh prideš do plačevanja cestnin, je potrebna močna volja do vožnje po levem pasu in po cestah, ki so bolj kot ne označene v japonščini.

Po težkem prebijanju skozi mestna naselja in iskanju prave poti smo le prispeli do mesta Hakone tik ob jezeru Ashinoko. Ob lepem vremenu je to ena od najlepših razglednih točk na goro Fuji. Goro, ki je s 3776 metri najvišja gora na Japonskem. Je mirujoči vulkan, ki je nazadnje izbruhnil leta 1708 in ga je ob lepem vremenu mogoče opaziti celo iz Tokia in Yokohame. Včasih so ta vulkan častili kot sveto goro in je bil zelo priljubljen med umetniki in prebivalci. Da si deležen jasnega pogleda na goro, pa moraš imeti kar malo sreče. Mi smo imeli to srečo le zadnji dan, ko smo se v lepem sončnem jutru  iz letala zazrli v jasno nebo in občudovali njegovo veličino, pokrito z belim klobukom.

Ko se nam je delček upanja, da še bomo deležni lepega razgleda, razblinil, nam ni preostalo drugega, kot da se vrnemo nazaj. Pot nas je vodila tik ob morju do majhnega obalnega turističnega mesta Kamakura, le uro vožnje od Tokia. Priljubljena turistična destinacija z bogato zgodovino in kulturo, saj ponuja številne templje, svetišča in drugo kulturno dediščino. Poleg tega pa peščena plaža privablja množico ljudi k poletnemu oddihu. Seveda se nam ob vsem tem slabem vremenu ni ljubilo sprehajati po plaži. Malo pred mestom Kamakura smo se preko 600-metrskega mostu zapeljali na majhen otok Enoshima, ki je v celoti posvečen boginji Benzaiten. Boginji glasbe, zabave, likovne umetnosti in sreče. Pogosto je prikazana kot japonska mandolina, ki igra na lutnjo (glasbilo hruškaste oblike s strunami in nazaj ukrivljenim koncem vratu). Na tem majhnem otoku, ki se ponaša z lepim številom spomenikov, smo pristali po naključju. Lahko si še ogledate svetišče Enoshima-Jinja, če pa imate več sreče z vremenom, se lahko sprehodite do južnega dela otoka in obiščete dve lepi jami s številnim budističnimi kipi. Mi smo se odločili za svetišče in se po majhni ulici, polni trgovinic s spominki, dvignili do strmih stopnic, ki vodijo v sam raj budizma. Svetišče je razdeljeno na tri majhna svetišča, ki so posvečena trem boginjam morja. Mislim, da je škoda izgubljati čas z besedami, zato vas vabim, da si TUKAJ ogledate slike tega budističnega mesta.

Sprehodili smo se skozi Tsurugaoka Hachimangu, ki je najpomembnejše svetišče Kamakure. Svetišče, ki je namenjeno samurajem in je lahko dostopno iz centra mesta. Po širokih stopnicah se povzpneš do terase, kjer mogočno stoji glavna dvorana svetišča in kjer si lahko ogledaš muzej, ki prikazuje zaklade svetišča, kot so meči, maske in dokumenti. Prepustite se SLIKAM, ki so nastale prav tukaj.