Sobotna tržnica, Debark, Etiopija. Majhna tržnica tik pred vhodom v nacionalni park Simien. Presenetila nas je gneča v tej majhni gorski vasici na 2700m nadmorske višine. A tik preden smo odložili našega oboroženega spremljevalca nam je pojasnil, da je to edini dan v tednu, ko v se v vasici zberejo ljudje na tržnici. Ljudje se tja odpravijo iz vseh okoliških krajev in vasic, nekateri pešačijo tudi več kot en dan ter trgujejo z vsem mogočim: od sadja, zelenjave, do suhe robe in kokoši ter koz. Vmes pa se najde še kak pavian, ki ukrade kakšno solato ali dve.
Po teh gorskih brezpotjih smo se iskreno razveselili prvega dela asfaltirane ceste. Telesa so nam bila hvaležna in pa tudi naš štirikolesni prijatelj.
Iz umirjenih in mističnih gora smo se odpravili v še en izjemno mističen kraj na severu Etiopije, Lalibela. Veliko romarjev se odpravi v to sveto starodavno mesto zaradi monolitskih cerkev, izklesanih iz žive skale. Nas je tja popeljala radovednost.
Graditelji teh svetišč so bili pravi umetniki, kajti cerkve so vklesane mojstrovine katere lahko zlahka zgrešiš, saj so “zakamuflirane” med okoliškimi skalami. Tudi odkrivanje detajlov je prava dogodivščina: počasen svet, občasno srečaš meniha ali dva, ki že neštetokrat prebirata modrosti debelih knjig in povsod je moč videti okostja. Poraja se ti misel, da se način kako so tukaj pred kakimi osemsto leti počeli te podobne stvari, občudovali te iste detajle ter se odmaknili med te “svete skale”, ni nič kaj spremenil vse do danes.
Prehod iz Etiopije v Kenijo pa je potekala preko ceste od etiopijskega mesta Moyale do kenijskega Isiolo. Zgrbančena cesta (“corrugations”), ogromni kamni, zelo droben pesek, živa skala, blato, puščava, vse to na eni sami cesti. Če se temu sploh lahko reče cesta.
Za začetek te poti smo po priporočilih dobili za spremstvo tudi dva policista, opremljena z nam najbolj zanimivimi puškami. Oborožen policist naj ne bi nikamor potoval sam, pač pa je vedno potreben še najmanj en dodaten za nadzor. Pred časom so bili namreč v teh odročnih krajih aktivni banditi, ki so napadali tudi turiste; zato še sedaj priporočajo spremstvo.
Vožnja je bila res naporna, in zavlekla se je v temno noč. Izogibanje vsem preprekam na cesti je bilo v temi še težje in tako smo na polovico poti, kraj Marsabit, prispeli opolnoči. V Marsabitu nas je pričakala velika skupina policistov in čez nekaj trenutkov se jim jih je pridružilo še več. Vsekakor se nismo bali banditov s toliko spremstva, a tudi policisti so bili presenečeni nad nami, saj naj od 22ih – 6ih promet ne bi bil dovoljen. A s tem ni bilo težav.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
